Jedro

Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 1. 2014 in št. ... z dne 18. 10. 2013 ter da se tožniku priznajo pravice invalida II. kategorije invalidnosti od 25. 9. 2013 dalje in pravica do poklicne rehabilitacije s pravico do opravljanja drugega dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno. Ob enem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z dopolnilno sodbo pa je citirano sodbo dopolnilo tako, da se v I. točki izreka besedilo „zavrne se tožbeni zahtevek“ nadomesti z besedilom „zavrne se primarni tožbeni zahtevek“, na koncu pa pred piko doda besedilo „in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 1. 2014 in št. ... z dne 18. 10. 2013 ter, da se tožniku priznajo pravice invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 9. 2013 dalje“. 13. točko obrazložitve pa je z dopolnilno sodbo spremenilo tako, da se glasi: „upoštevaje obrazloženo je sodišče skladno s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek kot neutemeljena zavrnilo.“

2. Zoper sodbo in dopolnilno sodbo je tožnik vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da obstaja nasprotje med ugotovitvami izvedenskih organov toženca in sodnega izvedenca. Ta je ugotovil, da je pri tožniku nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela nastopila že leta 2010 preden je pričel z opravljanjem dela pomožnega gradbenega delavca. Po mnenju invalidskih komisij je bil tožnik za to delo zmožen. Glede na nedvomno izkazano hudo tožnikovo zdravstveno stanje in prizadetost, je uveljavljal I. kategorijo invalidnosti. Vztraja, da je njegovo zdravstveno stanje razvidno iz razpoložljive medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, sodišče prve stopnje pa je zmotno ocenilo vse dokaze. Meni, da je tudi nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, v postopku je zmotno ter nepopolno presodilo listine ter zapisnik o izvedbi dokazov, sodba sodišča pa se v pretežnem delu opira na te dokaze. Razen tega obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevajoč določilo 154. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Pritožba zgolj pavšalno očita, da je sodišče zmotno ter nepopolno presodilo listine ter zapisnik o izvedbi dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Prav tako pa zgolj pavšalno navaja, da v sodbi sodišča obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi sodišča prve stopnje ne obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih, sodba pa tudi nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi in pravilno dokazno ocenilo vse dokaze.

5. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odpravo odločb toženca z dne 13. 1. 2014 in z dne 18. 10. 2013 ter priznanje pravice invalida II. kategorije invalidnosti od 25. 9. 2013 dalje in pravico do poklicne rehabilitacije s pravico opravljanja drugega dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno ter priznanje pravice kot invalidu I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 9. 2013 dalje.

6. Po prvem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V drugem odstavku citirane določbe pa so določene posamezne kategorije invalidnosti. Temeljni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je ugotovljena invalidnost in ena izmed kategorij, določenih v drugem odstavku 63. člena ZPIZ-2. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je s prvostopno odločbo z dne 18. 10. 2013 toženec tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil, enako pa je tudi z dokončno odločbo z dne 13. 1. 2014 zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo. Obe invalidski komisiji prve in druge stopnje sta namreč menili, da je tožnik za svoje dosedanje dela gradbeni delavec zmožen pod enakimi pogoji, kot je bil ob nastopu tega dela, saj iz dokumentacije poslabšanje zdravstvenega stanja ni razvidno.

8. Ne glede na skladni mnenji obeh invalidskih komisij, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da dejansko stanje, glede na tožnikove navedbe in predloženo medicinsko dokumentacijo, ni bilo ustrezno razčiščeno, saj je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista ortopeda in specialista nevrologa.

9. V takšni sestavi je izvedenski organ na podlagi izvidov osebnega pregleda in medicinske dokumentacije oziroma ugotovljenega zdravstvenega stanja, ki ga je že sodišče prve stopnje podrobno povzelo, menil, da je tožnik za sedanje delo gradbeni delavec zmožen pod enakimi pogoji, kot je bil zmožen ob nastopu dela in zato pri njem ni invalidnosti. Izvedenski organ je pri tožniku ugotovil, da gre pri njem za desnostransko spastično hemiparezo. Leta 1996 je bil operiran na desnem stopalu - elongacija Ahilove tetive. Od leta 2012 ortoped ugotavlja tendinitis Ahilove tetive ter svetuje fizioterapijo. Opisuje atrofijo desne zgornje in spodnje okončine ter omejeno gibljivost desnega gležnja, desnega zapestja in prstov ter slabšo moč desne zgornje okončine. V maju 2013 nevrolog na podlagi preiskav potrdi diagnozo poliomielitis. Tožnik je v letu 2012 in 2013 obiskoval otologa zaradi slabšega sluha. Specialist medicine dela, prometa in športa pa v letu 2010 ocenjuje, da je tožnik zmožen za delo delavca. Izvedenski organ je v mnenju povzel tudi ugotovitve na osebnem pregledu ter izrecno menil, da poklicna rehabilitacija ni potrebna, saj kot gradbeni tehnik lahko opravlja dela, ki so v skladu z njegovo stopnjo izobrazbe in delazmožnostjo: pretežno sedeče pisarniško delo, kjer se ne zahteva izrazita soročnost, spretnost prstov in groba moč, brez hoje po neravnem in spolzkem terenu, brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen, brez dela na višini in brez dela, kjer bi bil izpostavljen izrazitim slušnim obremenitvam.

10. Svoje ugotovitve je izvedenski organ dodatno utemeljil še v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki ga je podal v zvezi s pripombami, ki jih je tožnik posredoval, ker se z izvedenskim mnenjem ni strinjal. Te ugotovitve in zaključki izvedenskega organa pa so povsem enaki kot v prvotnem mnenju. Sodišče prve stopnje je specialista medicine dela, prometa in športa, kot najbolj pristojnega specialista za oceno delovne zmožnosti, še zaslišalo. Pojasnil je, da je izvedenski organ upošteval delo pomožnega gradbenega delavca, za katerega tožnik ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu na to delo v letu 2010, je pa še vedno zmožen za delo gradbenega tehnika, kjer je mogoče upoštevati vse razbremenitve, ki izhajajo iz ugotovljene patologije pri tožniku. Ob enem pa je poudaril, da so ob osebnem pregledu in na podlagi dostopne zdravstvene dokumentacije ugotovili, da se njegovo osnovno zdravstveno stanje zaradi spastične hemipareze v obdobju od leta 2010 do 2015 ni bistveno poslabšalo. Tožnik je sicer navajal nova dejstva, kot so slabost, izguba zavesti, inkontinenca, slabšanje sluha in vida, kar pa ni diagnostično obdelano in torej objektivizirano.

11. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje utemeljeno sprejelo in tudi pravilno zaključilo, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Enakega mnenja glede tožnikove delovne zmožnosti in poslabšanja zdravstvenega stanja v času zavarovanja, sta bili tudi invalidska komisija I. in II. stopnje, kar dodatno potrjuje pravilno presojo tožnikovega zdravstvenega stanja ter njegove delovne zmožnosti, ki pa je taka, da je tožnik še vedno zmožen za delo pod določenimi pogoji. Za ustrezno delo pa poklicne rehabilitacije ne potrebuje, saj kot gradbeni tehnik lahko opravlja dela, ki so v skladu z njegovo izobrazbo in delazmožnostjo, kar pa pomeni, da pri tožniku tudi ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, kar je prav tako uveljavljal s tožbenim zahtevkom.

12. Glede na vse obrazloženo in ugotovljeni pravilni uporabi 154. člena ZPP v zvezi s stroški postopka je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.