Jedro

Tožniku, ki je bil kot invalid III. kategorije uživalec pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, je bila ob poslabšanju zdravstvenega stanja priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Nato mu je bila z odločbo priznana še pravica do delne invalidske pokojnine, s priznanjem te pravice pa ni bilo več pogojev za uživanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zaradi česar je odločitev toženca, da se izplačevanje tega nadomestila plače ustavi, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca, št. ... z dne 11. 1. 2010 in iste opravilne številke z dne 13. 8. 2009 ter odločba št. ... z dne 14. 1. 2010 in iste opravilne številke z dne 23. 9. 2009 ter da je toženec dolžan na podlagi odločbe o priznanju pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo z dne 4. 11. 2004 to nadomestilo obračunati in izplačati tudi za obdobje po 27. 6. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi tožbenih navedb iz točke II. tožbe. Glede na načelo „pridobljenih pravic“ je nepravilna sodna presoja, da se zaradi spremenjene zakonodaje pravice, ki jih je tožnik pridobil na podlagi prej veljavnega zakona (ZPIZ) spremenijo ali prenehajo, saj sprejeti zakon (ZPIZ-1), ki je bil uporabljen v napadenih odločbah, ne velja za nazaj in ne ureja na novo že urejenih razmerij, ki se ne morejo spremeniti. Napadene odločbe toženca, že pridobljenih pravic niso smele odvzeti. Izpodbijana sodba, ki to nezakonitost z zavrnitvijo tožbenega zahtevka potrjuje, je nezakonita in tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 11. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 8. 2009, s katero je bilo odločeno, da se tožniku ustavi izplačilo nadomestila za čas čakanja s 26. 6. 2009. Presojalo je tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da je bilo na podlagi odločbe št. ... z dne 13. 8. 2009 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo za čas čakanja v obdobju od 27. 6. 2009 do 31. 7. 2009 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 436,16 EUR. Neupravičeno izplačani znesek je tožnik dolžan nakazati tožencu v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Po poteku roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla izterjava na stroške dolžnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo ugotovljeno dejansko stanje in tudi citiralo materialno podlago, na podlagi katere je sprejelo svojo odločitev. To pomeni, a sodba nima pomanjkljivosti in se jo tudi da preizkusiti. Sodišče se je tudi opredelilo do tožbenih navedb.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje posega v pridobljene pravice. Tožniku je bila z odločbo z dne 4. 11. 2004 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Gre za pravico, ki je bila kot taka urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/1992 in nasl.). Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev je bila tožniku priznana za čas od 29. 8. 2004 dalje. Nadomestilo se mu je tudi izplačevalo. Dne 19. 11. 2008 je bil vložen nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Z odločbo št. ... z dne 15. 6. 2009 je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, na katero je razporejen, fizično lažje delo, pretežno sede, brez bremen nad 3 kg, brez pogostih stereotipnih gibov s torakolumbalno hrbtenico, s krajšim delovnim časom 6 ur, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 3. 2009 dalje. O pravici in višini delne invalidske pokojnine pa bo odločeno s posebno odločbo. Tožniku je bilo naloženo, da se najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje oziroma se je dolžan tam še nadalje redno javljati. Zaradi poslabšanja invalidnosti je bila torej tožniku že po novem zakonu (ZPIZ-1) priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 3. 2009 dalje.

V primeru, ko nastane sprememba v stanju invalidnosti, pa ZPIZ-1 v 3. odstavku 397. člena določa, da uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena, torej uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona (uveljavljenih po ZPIZ), lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tožniku je bila nato z odločbo št. ... z dne 7. 12. 2009 priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 187,34 EUR na mesec od 27. 6. 2009 dalje. S priznanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja pa ni bilo več pogojev za uživanje pravic priznanih po ZPIZ.

Tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 355/2009 z dne 22. 3. 2011 poudarja, da določbe 390. in 397. člena ZPIZ-1 (po katerih uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu), ne pomenijo tudi, da pravica oziroma uživanje pravice, ki je bila pridobljena še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne more prenehati. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ, lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu. To pomeni, da je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (sprememba v stanju invalidnosti) gredo tožniku pravice po določbah ZPIZ-1, kar posledično pomeni, da je bila odločitev toženca, da se mu ustavi izplačevanje nadomestila plače, ki mu je bilo priznano po ZPIZ, pravilna in zakonita in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede datuma ustavitve nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev in priznanjem pravice do izplačila nove pravice (pravice do delne invalidske pokojnine) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku nadomestilo ustavljeno s 26. 6. 2009. Nova pravica, torej pravica do delne invalidske pokojnine, pa mu je bila z že citirano odločbo z dne 7. 12. 2009 priznana za čas od 27. 6. 2009 dalje. V spornem primeru torej ne gre za stanje, da o pravici do dajatve iz invalidskega zavarovanja po odločitvi o ustavitvi pravice, ki jo je tožniki užival po določbah ZPIZ, ne bi bilo odločeno. Tožniku je bila že z naslednjim dnem po ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev priznana nova pravica, torej pravica do delne invalidske pokojnine, ki se mu očitno od navedenega dne tudi izplačuje.

Ker je bilo tožniku nadomestilo plače izplačano še v obdobju od 27. 6. 2009 do 31. 7. 2009, je prišlo do preplačila in s tem do neupravičene pridobitve. Tožniku je bil izplačan določen znesek brez pravne podlage. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, višina zneska med strankama niti ni bila sporna. Tudi tožnik v pritožbi s tem v zvezi ne podaja nobenih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno citiralo pravno podlago za povrnitev preveč izplačanega zneska. Gre za določbo 275. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Obligacijskega zakonika. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zavod (toženec) izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Ker je toženec ravnal skladno z navedeno določbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, s katerima je bilo odločeno o povrnitvi preplačila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.