Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Občasno prihajanje v stanovanje ne predstavlja uporabe stanovanja v smislu določb ZSR.
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek na odpoved stanovanjskega razmerja (60. člen ZSR), kot tudi na prenehanje stanovanjskega razmerja (58. člen ZSR) za stanovanje v ... Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 36.644 SIT.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Ugotovilo je, da je toženi stranki stanovanjsko razmerje na stanovanju v ... prenehalo in zato odločilo, da se je dolžna tožena stranka iz stanovanja izseliti in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi stroške postopka v znesku 14.113 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti obsodilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena pravnoodločilna dejstva ne omogočajo uporabe določbe 58. člena ZSR. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da tožena stranka stanovanja ne uporablja za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, je pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka stanovanja ne uporablja le koncem tedna ampak tudi med tednom. Drugačne ugotovitve sodišča druge stopnje so protispisne. Protispisen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da se je tožena stranka zaposlila v ... in da sta se v ... preselila tudi njena otroka. S temi drugačnimi ugotovitvami je sodišče druge stopnje spremenilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Če je imelo pritožbeno sodišče pomisleke glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje. Napačen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ob uporabi 3. odstavka 58. člena ZSR. Zavrnilo ga je namreč zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka sporno stanovanje uporablja. Vanj se res ne vrača vsakodnevno, vendar pa se v stanovanje vrača vsakokrat, ko ji to začasno delo v Zagrebu dopušča. Tudi oba otroka sporno stanovanje uporabljata v tolikšni meri, kolikor jima to dopušča šolanje v ... Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno naj se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Tožena stranka stanovanja vsakodnevno ne uporablja za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi uporabilo le ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato nobeden od revizijskih razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka, ni podan. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.
Revizija ni utemeljena.
Revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot pa sodišče prve stopnje, ni sprejemljiva. Netočne so tudi trditve o protispisnosti. Iz razlogov sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov prišlo do naslednjih pravnoodločilnih ugotovitev: - da je toženi stranki prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki dne 5.2.1990 in sicer na podlagi sporazuma; - da je tožena stranka od 5.2.1990 zaposlena v ..., njena zaposlitev pa je le začasna; - da sta se skupaj s toženo stranko v ..... preselila tudi oba otroka, ki v .... nadaljujeta s šolanjem; - da je tožena stranka kljub temu ves čas plačevala vse stroške, ki so povezani z uporabo stanovanja; - da se je tožena stranka kljub začasni zaposlitvi v Z. vračala v stanovanje in sicer preko vikenda, med tednom pa takrat, kadar ji je delo v Zagrebu to dopuščalo; - da se je ob vikendin zadrževal v stanovanju tudi toženkin mož, nekajkrat tudi otroci, ter da so stanovalci zgradbe, v kateri je sporno stanovanje, v spornem stanovanju "tu in tam ob sobotah videvali luč", perila na balkonu pa po tem, ko se je zaposlila v Zagrebu, tožena stranka ni več sušila; - da ima tožena stranka v spornem stanovanju še svoje stvari; - da toženka v ..... stanuje v stanovanju, ki je večje od spornega (meri 77 m2). V tem stanovanju stanujeta tudi oba otroka in toženkin mož, ki je do l/2 solastnik stanovanja, solastniki do l/2 pa so starši toženkinega moža, ki imajo v stanovanju izgovorjeno služnostno pravico, zaradi česar takrat, ko so v ...., uporabljajo eno sobo in souporabljajo ostale prostore v stanovanju.
Primerjava teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje z ugotovitvami, ki jih v razlogih omenja pritožbeno sodišče pokaže, da pritožbeno sodišče ni dodalo nobene "nove dejanske ugotovitve", kot se v reviziji neutemeljeno zatrjuje. Vse navedene dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče sprejelo, res pa je, da jih v razlogih izpodbijane sodbe ni povsem v celoti povzelo, vendar pa neponovitev vseh dejstev, ki jih je ugotovilo in štelo za pravnoodločilna sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sodišče druge stopnje, ne predstavlja kršitve določb ZPP. Nekatere ugotovitve (npr. da je tožena stranka zaposlena v .... in da se v .... redno šolata tudi oba otroka), ki naj bi bile po mnenju revizije protispisne, pa so celo v skladu s trditvami tožene stranke same (tč. 2 odgovora na tožbo in točka 6 pripravljalnega spisa z dne 22.3.1991).
Po vsem povedanem se pokaže, da se odločitvi nižjih sodišč ne razlikujeta v ugotovljenih pravnoodločilnih dejstvih, razlikujeta pa se v materialnopravni presoji teh dejstev. Sodišče prve stopnje je bilo mnenja, da ugotovljeno občasno prihajanje v stanovanje, plačevanje vseh stroškov, ki so z uporabo stanovanja povezani, občasna zasedenost stanovanja v .... s strani staršev toženkinega moža itd. onemogočajo zaključek, da tožena stranka spornega stanovanja ne uporablja. Po pravni presoji pritožbenega sodišča pa s strani tožene stranke in njenih družinskih članov ugotovljena uporaba spornega stanovanja ne predstavlja take trajne uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb, kakršno zagotavlja imenikom stanovanjske pravice na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZSR stanovanjska pravica. Uporaba stanovanja ni le pravica imetnika stanovanjske pravice, temveč je tudi njegova dolžnost. Stanovanja morajo biti smotrno zasedena in izkoriščena. Zato tudi po mnenju revizijskega sodišča s strani tožene stranke ugotovljena uporaba stanovanja ni uporaba v smislu določb ZSR. Odločitev pritožbenega sodišča je zato v skladu z določbami 58. člena ZSR in tedaj materialnopravno pravilna.
Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).
Odločitev o stroških revizijskega postopka (l. odstavek 166. člena ZPP) temelji na določbah členov 154.l (načelo uspeha, kar zadeva z revizijo neuspešno toženo stranko) in 155.1 (kar zadeva tožečo stranko, ker stroškov njenega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, če se upošteva vsebina tega odgovora in same revizije).