Jedro

Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. Iz opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi.

Ker z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb zagovornika obtoženega A. A. in okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ne določi posebni pogoj, da v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe vrne 41.223,00 EUR premoženjske koristi; sicer se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 204. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe vrne 41.223,00 EUR premoženjske korist. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona v znesku 1.362,79 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo pravno osebo A. d.o.o., po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1, v zvezi s tretjo točko 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD) v zvezi z 42. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obtožene pravne osebe proračun.

2.Zoper sodbo sta vložila pritožbi zagovornik obtoženega A. A. in okrožna državna tožilka. Obtoženčev zagovornik navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o stroških postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Okrožna državna tožilka navaja, da se pritožuje iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4.Zagovornik v pritožbi ponavlja obtoženčev zagovor, da ni vedel, da je material, ki ga je izkopal na svojem zemljišču, tuja stvar in da si ga brez koncesije ne more prilaščati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je tak obtoženčev zagovor ocenilo kot neverodostojen. Okoliščine, da je šlo za relativno velik obseg obravnavanih izkopavanj, da je obtoženec izkopane mineralne surovine prodajal ter da je po nakupu prve parcele v letu 2007 pri občini A. pridobil dovoljenje za izravnavo terena, kot je sam navedel, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da je obtoženec vedel, da so pod površjem nahajajoče se mineralne surovine last države in da si jih brez ustreznih dovoljenj, koncesije, ne more prilaščati. Tudi če bi bila obtoženčeva zmota oziroma nepoznavanje prava resnično podana, takšna pravna zmota ne bi bila opravičljiva. Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 namreč ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Obtoženec je bil kot lastnik navedenega zemljišča in podjetnik dolžan poznati pravna pravila, ki se nanašajo na lastništvo obravnavanih mineralnih surovin, kot tudi pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

5.Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je iz izreka sodbe izpustilo besedilo "ukradena stvar pa je bila tudi naravna vrednota in si je storilec hotel prilastiti tako stvar", ki očitano dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje kvalifikatorni zakonski znak naravne vrednote štelo za dokazan, saj je zaključilo, da je obtoženec vedel, da so pod površjem nahajajoče se mineralne surovine (prod, grušč, pesek) last države in da si jih brez ustreznih dovoljenj, koncesije, ne more prilaščati, kljub temu pa je ta kvalifikatorni znak izpustilo iz izreka sodbe, zato je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe in s tem absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe.

6.Ti očitki niso utemeljeni. Kvalifikatorni zakonski znak "ukradena stvar pa je bila tudi naravna vrednota" v opisu dejanja v tenorju obtožbe ni v ničemer konkretiziran. Zgolj navedba, da so prod, grušč in pesek, ki jih je obtoženec izkopal na nepremičninah s parcelnimi številkami (...), vse k.o., namreč sama po sebi za konkretizacijo tega kvalifikatornega zakonskega znaka ne zadošča. Zato je sodišče prve stopnje navedeno besedilo logično izpustilo iz abstraktnega dela izreka izpodbijane sodbe in dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

7.Okrožna državna tožilka nima prav, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se obtoženo pravno osebo A. d.o.o., oprosti obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1, v zvezi s tretjo točko 4. člena in 8. točko 25. člena ZOPOKD v zvezi z 42. členom KZ-1. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je navedena odločitev sodišča prve stopnje pravilna in tudi prepričljivo obrazložena. Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. V obravnavanem primeru iz opisa obtoženi pravni osebi očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženi A. A. izkopal in si na škodo RS prilastil mineralne surovine ter z izkopanimi mineralnimi snovmi neupravičeno razpolagal tako, da jih je "podaril" do 1. 1. 2018 A, s.p. in po 1. 1. 2018 navedenega obdobja dalje A. d.o.o. Iz takega opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Odločitev sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja je torej pravilna, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo še posebni pogoj, da v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe vrne 41.223,00 EUR premoženjske koristi, čeprav za takšno odločitev ni imelo pravnega temelja v odločbi o odvzemu premoženjske koristi. Obtožencu se namreč kot posebni pogoj v pogojni obsodbi lahko naloži le vrnitev tiste premoženjske koristi, ki je odvzeta z isto sodbo. Ker torej z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.

9.Čeprav obtoženčev zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerno zaporno kazen, primerna je tudi preizkusna doba. To je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo, zato v odločbo o kazenski sankciji, razen v delu, ki se nanaša na posebni pogoj, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni bilo treba poseči.

10.Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), sicer pa je pritožbi obtoženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo ter je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 31, 31/2, 42, 57, 57/3, 204, 204/1, 205, 205/2 Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (1999) - ZOPOKD - člen 4, 4-3

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.