Jedro

Po osamosvojitvi RS poveljstvo garnizije bivše JLA ni bilo več upravičeno razpolagati z vojaškimi stanovanji.

Toženka kot uporabnica prejšnjega stanovanja, ki je bilo "zamenjano" za dve manjši stanovanji, zaradi pridobljenih pravic (prim. 6. čl., 18. čl., 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 2. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona) ne more priti v slabši položaj. Ali drugače, zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja ji pravica do uporabe stanovanja na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Ob tem je potrebno poudariti še, da toženkina morebitna možnost vselitve v sedanje (manjše) stanovanje njenih staršev ne njim ne njej ne bi nudila tistega stanovanjskega standarda, ki so ga uživali pred spornimi preselitvami (prim. toženkine trditve).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja z razlago 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Meni, da RS do 21.8.1991, ko je bila izdana sporna odločba Poveljstva garnizije Maribor, še ni prevzela stanovanj. Pojasnjuje, da je toženkin oče in ne toženka zamenjal svoje dotedanje večje stanovanje za dve manjši. Nadalje zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi sodišč, s katerima je bila toženkinemu očetu naložena izselitev iz stanovanja, ki ga je zasedal po zamenjavi. Poudarja še, da bi moralo sodišče tožeči stranki naložiti, da ob izpraznitvi sedanjega očetovega in toženkinega stanovanja, da na razpolago njuno bivše stanovanje. Meni, da je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom Skupne deklaracije pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr.režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti).

Opore za drugačno razlago glede prenehanja razpolagalne pravice stanovanjskega organa bivše JLA 25.6.1991 po presoji revizijskega sodišča tudi ni v 2. in 3. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993. Z njima je bila dana le možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema, kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Zato po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Toda sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kljub temu, da sta izhajali sicer iz pravilnega stališča, da Poveljstvo garnizije Maribor po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA (prim. zgoraj). Zgolj presoja o nezakonitosti toženkine vselitve namreč v konkretnem primeru še ne zadostuje za ugoditev izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku.

Po presoji revizijskega sodišča so pomembne še naslednje trditve tožene stranke : - da je pred sporno preselitvijo živela s svojo družino skupaj s svojim očetom in materjo v dvoinpolsobnem stanovanju, - da je do "zamenjave" tega stanovanja za dve manjši stanovanji prišlo zaradi ločitve generacij, - da je pred Temeljnim sodiščem pod opr. št. III P 523/92 tekel spor zaradi izpraznitve "zamenjanega" stanovanja tudi proti toženkinemu očetu, da je bilo tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno, revizijsko sodišče pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje s sklepom II Ips 389/93 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po prepričanju revizijskega sodišča namreč toženki kot uporabnici prejšnjega večjega (družinskega) stanovanja ne gre odrekati stanovanjske zaščite, kar bi ugoditev izpraznitvenemu zahtevku vsekakor pomenila. Toženka kot uporabnica prejšnjega stanovanja, ki je bilo "zamenjano" za dve manjši stanovanji, zaradi pridobljenih pravic (prim. 6. čl., 18. čl., 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 2. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona) ne more priti v slabši položaj. Ali drugače, zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja ji pravica do uporabe stanovanja na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Ob tem je potrebno poudariti še, da toženkina morebitna možnost vselitve v sedanje (manjše) stanovanje njenih staršev ne njim ne njej ne bi nudila tistega stanovanjskega standarda, ki so ga uživali pred spornimi preselitvami (prim. toženkine trditve).

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki so ostali v stanovanju, stanovanjske pravice oz. pravice do uporabe stanovanja ne bi izgubili, drugi pa, ki so večje, družinsko stanovanje izročili in se preselili v dve manjši stanovanji, pa bi zgolj zaradi tega dejstva lahko ostali brez vsakega stanovanja. Prav na to se sklicuje toženka že od odgovora na tožbo dalje (prim. spredaj). Vendar toženkinim trditvam sodišči doslej zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava nista dali ustreznega pomena.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je razveljavilo obe sodbi (2. odst. 395.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so točne toženkine trditve, da je do dodelitve spornega stanovanja imela pravico uporabe na dvoinpolsobnem stanovanju v hiši v Mariboru, v katerem je živela skupaj s svojimi straši, in ali ji je bilo sporno stanovanje dodeljeno zaradi izboljšanja stanovanjskih pogojev. Ugotoviti je torej treba obseg toženkinih pravic pred izdajo sporne odločbe Poveljstva garnizije Maribor z dne 21.8.1991 ter pri tem celovito presojati nastalo situacijo po "zamenjavi" prejšnjega večjega, družinskega stanovanja za dve manjši stanovanji (prim. še zadevo, ki je imela pred razveljavitvijo opr. št. III P 523/92). Šele nato bo mogoče ob upoštevanju napotkov ponovno odločiti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.