Jedro

Pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, določena v ZFPPIPP, omogočajo odpravo negativnih posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi veljavnih pravnih dejanj stečajnega dolžnika. V tem primeru torej ne gre za pravna dejanja, katerih (glavni) namen je izigrati tretje, pač pa za veljavne pravne posle, ki so zaradi insolventnosti stečajnega dolžnika pripeljala do neenakega obravnavanja upnikov. V primeru ničnega pravnega posla na podlagi 39. oziroma 40. člena OZ pa gre za absolutno neučinkovit posel proti vsakomur, in sicer že od sklenitve dalje.

Obstoj upravičenja do zunajstečajnega in stečajnega izpodbijanja pravnih dejanj (255. člen in naslednji OZ ter 270. člen in naslednji ZFPPIPP) sam po sebi ne izključuje uveljavljanja ničnostnega zahtevka (86. člen OZ). To velja tudi obratno: upnik lahko izpodbija pravno dejanje (po OZ oziroma ZFPPIPP) in uveljavlja ničnost zahtevka. Uveljavljanje tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti in izpodbijanje pravnih dejanj sta si po vsebini različna, materialno pravno pa se ne izključujeta niti v osebnem stečaju (2. odstavek 270. člena ZFPPIPP zahteva zgolj prilagoditev zahtevka po začetku stečajnega postopka). Uveljavljanju obeh vrst zahtevkov ne nasprotuje niti procesno pravo; katerega bo uveljavljala, je stvar tožeče stranke. Pri istih življenjskih dogodkih zato lahko uveljavlja zahtevke na dveh različnih materialnopravnih temeljih. V takšni konkurenci zahtevkov (ki ni nedopustna) in ki oba vodita do iste pravne posledice (vračilo, kar je zavezanec prejel na temelju izpodbojnega / ničnega dejanja), pa zahtevkov ni mogoče kumulirati na način, kakršnega se je poslužila tožeča stranka v tem postopku (sočasno izpodbijanje po OZ in ZFPPIPP ter ugotovitev ničnosti).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.1.2017 se razveljavi v izpodbijani IV. in VIII. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne11.1.2017 v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zavrnilo ugovor prve toženke, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tem sporu, (II.) dopustilo spremembo tožbe, (III.) zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da odsvojitve v III. točki izreka izpodbijane sodbe navedenih nepremičnin nimajo učinka zoper tožečo stranko ter da je prva toženka dolžna dovoliti tožeči stranki za izterjavo vtoževane terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi izvršbo na nepremičnine, (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti v tej točki navedenih prodajnih pogodb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, (V.) zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva razveljavitev pravnih učinkov v tej točki izreka navedenih prodajnih pogodb, ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist drugega toženca ter zahtevek na izročitev nepremičnin v stečajno maso drugega toženca, (VI.) zavrglo predlog stečajnega upravitelja za vstop v pravdo na strani tožeče stranke za račun stečajne mase drugega toženca, (VII.) zavrnilo predlog drugega toženca za skupno obravnavanje predmetne zadeve in zadeve po opr. št. VIII Pg 9/2014 ter (VIII.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III. IV., V in VIII točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Prva toženka navedbam v pritožbi nasprotje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Drugi toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

Zastopanje drugega toženca:

5. Po določbi 245. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka (med drugim) prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje tožnika (101. člen ZPP), upravitelj pa pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz 2. odstavka 97. člena ZFPPIPP. Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase (1. točka 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP). Pri razpolaganju s tem premoženjem je zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika stečajni upravitelj, s preostalim premoženjem (ki je izvzeto iz stečajne mase) pa stečajni dolžnik lahko razpolaga samostojno. Ker je torej z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik pravdno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti (2. odstavek 77. člena ZPP), je od odgovora na vprašanje, ali je predmet spora premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno, ali lahko stečajni dolžnik pravdna dejanja opravlja samostojno.

6. Namen postopka osebnega stečaja je enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo. Vodi se zato, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli poplačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP). Ta namen zasleduje tudi določba 2. odstavka 245. člena ZFPPIPP, saj preprečuje možnost, da bi dolžnik v nasprotju s tem namenom razpolagal s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Stečajni upravitelj je tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga (med drugim) zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih (prim. 2. odstavek 97. člena ZFPPIPP). Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase.

7. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj po samem zakonu vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v katerem je predmet tožbenega zahtevka premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik (prim. III Ips 124/2015)

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je drugega toženca v tem postopku zastopala pooblaščenka, ki jo je drugi toženec pooblastil za zastopanjem pred začetkom postopka osebnega stečaja. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je drugo toženčeva poslovna sposobnost (posledično pa tudi procesna sposobnost) omejena glede premoženja, ki je predmet te pravde, oziroma ali to premoženje sodi v stečajno maso, kar bi pomenilo, da ga lahko zastopa le stečajni upravitelj oziroma bi moral slednji že opravljena dejanja odobriti. Zaradi tega se utemeljeno postavlja vprašanje, ali je bil drugi toženec v postopku pravilno zastopan, na kar pritožba izrecno opozarja.

O tožbenem zahtevku:

9. Tožeča stranka v tem postopku zatrjuje, da je drugemu tožencu v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z odločbo z dne 17.5.2011 odmerila davek z obrestmi v znesku 800.274,89 EUR. Davčne obveznosti drugi toženec ni poravnal, pač pa je na prvo toženko na podlagi izpodbijanih prodajnih pogodb za nepremičnine neodplačno prenesel lastninsko pravico. Dejanja so bila storjena v škodo tožeče stranke kot upnika, edini namen sklepanja pogodb pa je bilo izogibanje davčni obveznosti. S prenosom lastninske pravice na nepremičninah je drugi toženec preprečil, da bi bile te predmet izvršbe. Tožeča stranka torej trdi, da je drugo tožena stranka z namenom preprečiti upniku, da bi se poplačal iz njenega premoženja, na prvega toženca (povezano osebo) neodplačno prenesla svoje premoženje (poleg nepremičnin tudi vse ostalo premoženje), in sicer po tem, ko je bila že seznanjena s potekom davčnega postopka, oziroma po tem, ko je prejela sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Navaja še, da namen izpodbijanega posla ni bil prenos lastninske pravice proti plačilu kupnine, temveč skrivanje premoženja.

10. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, v nasprotju z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z 2. odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (prim. II Ips 297/2010, II Ips 259/2013).

11. Navedeno pomeni, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje (iz 13. točke obrazložitve), da tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati ničnosti pravnega posla, ker je v primerih razpolaganja s premoženjem, ki merijo na oškodovanje upnika, (edino) pravno varstvo izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (255. člen OZ) oziroma po začetku stečajnega postopka izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu s specialnimi pravili ZFPPIPP (iz 270. člena in naslednjih ZFPPIPP).

12. Pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, določena v ZFPPIPP, omogočajo odpravo negativnih posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi veljavnih pravnih dejanj stečajnega dolžnika, s katerimi je ta kršil obveznost enakega obravnavanja upnikov. V tem primeru torej ne gre za pravna dejanja, katerih (glavni) namen je izigrati tretje, pač pa za veljavne pravne posle, ki so zaradi insolventnosti stečajnega dolžnika pripeljala do neenakega obravnavanja upnikov. V primeru uspešnega izpodbijanja pravno dejanje izgubi učinke v razmerju do stečajnega dolžnika in ne vodi do neveljavnosti pravnega posla. Tudi za paulijansko tožbo je značilno, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, (zgolj) proti upniku. V primeru ničnega pravnega posla na podlagi 39. oziroma 40. člena OZ pa gre za absolutno neučinkovit posel proti vsakomur, in sicer že od sklenitve dalje.

13. Pritožba po zaključku višjega sodišča zato utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zahtevka za ugotovitev ničnosti ni preizkušalo in se ni izreklo o ničnostnih razlogih, ki jih je tožeča stranka (poleg izpodbojnih) uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da sta oba toženca s sklenitvijo pogodb zasledovala nedopusten nagib oškodovanja upnika oziroma da so bile pogodbe sklenjene z glavnim namenom izigrati tožečo stranko, in navajala številna dejstva, ki narekujejo preizkus zahtevka z vidika 39., 40. ter 86. člena OZ.

14. Prav tako pritožba utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje (iz 14. točke obrazložitve), ki se nanašajo na (ne)odplačnost prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Zaključku sodišča prve stopnje, da je prva toženka izpolnila svojo obveznost plačila kupnine, ker je to potrdil drugi toženec, zaslišan kot stranka, ni mogoče pritrditi. Ne le, da je sodišče prve stopnje pri dokazovanju odplačnosti pravnega posla povsem nekritično sledilo izključno izpovedi drugega toženca, tudi sicer se v ničemer ni opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke o tem, da so bile sporne pogodbe sklenjene med povezanimi osebami.

15. Dokazno breme o odplačnosti razpolaganj je na toženi stranki, saj tožeča stranka negativnega dejstva (da je šlo za neodplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah) že pojmovno ne more dokazati. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka sicer predložila potrdilo banke Kartner Sparkasse AG, ki naj bi plačilo dokazovalo, vendar pa je tožeča stranka v zvezi s tem dokazom podala konkretizirane ugovore, o katerih se sodišče prve stopnje ni izreklo in tudi ne pojasnilo, zakaj ugovorov tožeče stranke ni obravnavalo.

O kumulaciji zahtevkov:

16. Obstoj upravičenja do zunajstečajnega in stečajnega izpodbijanja pravnih dejanj (255. člen in naslednji OZ ter 270. člen in naslednji ZFPPIPP) sam po sebi ne izključuje uveljavljanja ničnostnega zahtevka (86. člen OZ). To velja tudi obratno: upnik lahko izpodbija pravno dejanje (po OZ oziroma ZFPPIPP) in uveljavlja ničnost zahtevka. Uveljavljanje tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti in izpodbijanje pravnih dejanj sta si po vsebini različna, materialno pravno pa se ne izključujeta niti v osebnem stečaju (2. odstavek 270. člena ZFPPIPP zahteva zgolj prilagoditev zahtevka po začetku stečajnega postopka). Uveljavljanju obeh vrst zahtevkov ne nasprotuje niti procesno pravo; katerega bo uveljavljala, je stvar tožeče stranke. Pri istih življenjskih dogodkih zato lahko uveljavlja zahtevke na dveh različnih materialnopravnih temeljih. V takšni konkurenci zahtevkov (ki ni nedopustna) in ki oba vodita do iste pravne posledice (vračilo, kar je zavezanec prejel na temelju izpodbojnega / ničnega dejanja), pa zahtevkov ni mogoče kumulirati na način, kakršnega se je poslužila tožeča stranka v tem postopku (sočasno izpodbijanje po OZ in ZFPPIPP ter ugotovitev ničnosti).

17. Zahtevek na ugotovitev ničnosti in zahtevek za razveljavitev pogodbe nista identična oziroma eden ni že vsebovan v drugem (prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 170), zato je kumulacija zahtevkov mogoča, vendar v konkretnem primeru pride v poštev le eventualna (3. odstavek 182 člena ZPP), ne pa navadna kumulacija (1. in 2. odstavek 182. člena ZPP). Posledično to pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo izpodbojni zahtevek (III. in V. točka izreka) pravilna, čeprav iz drugih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (prim. 10. in 16. točko te obrazložitve).

18. Ob povedanem se izkaže, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, katere ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo v IV. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v VIII. točki izreka. Navodila sodišču prve stopnje so razvidna iz zgoraj navedenega. V preostalem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka (353. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).