Jedro

Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti določa, da je javna raziskovalna organizacija oseba javnega prava, če je ustanovitelj Republika Slovenija ali druga z zakonom pooblaščena oseba javnega prava. To, da se določeno pravno osebo teoretično lahko opredeli kot pravno osebo javnega prava, še ne pomeni, da gre za javno raziskovalno organizacijo v smislu Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki pa je podlaga za določitev pogojev razpisa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) zavrglo vlogo tožeče stranke (evidenčna številka prijave 430-36/2009/87) na Javni razpis za razvoj centrov odličnosti v obdobju 2009-2013 (v nadaljnjem besedilu javni razpis), za sofinanciranje operacije Center odličnosti obnovljivi viri energije („CO – OVE“). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa pri preizkusu vloge ugotovila, da je vloga prijavitelja – tožeče stranke pravočasna in pravilno označena, vendar ne izpolnjuje zahtevanega pogoja iz 4. točke javnega razpisa, saj prijavitelj projekta ni raziskovalna organizacija javnega prava. V 4. točki javnega razpisa je namreč določen pogoj, da se v imenu konzorcija na razpis lahko prijavi le raziskovalna organizacija javnega prava, ki je koordinator operacije. Strokovna komisija je ob pregledu vstopnih pogojev ugotovila, da ima prijavitelj status pravne osebe zasebnega prava, zato je glede na določbo 1. odstavka 7.1 točke javnega razpisa, po kateri so v postopek ocenjevanja sprejete samo vloge, ki izpolnjujejo pogoje iz 4. točke javnega razpisa, vlogo tožeče stranke zavrgla.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je s svojim sklepom št. 021-81/2009/1 z dne 14.10.2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep z obrazložitvijo, da javni razpis v 1. do 4. odstavku 4. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati konzorcij kot celota in ustrezajo navedbam tožeče stranke, vendar tožeča stranka ne upošteva 5. odstavka 4. točke javnega razpisa, ki določa, da se v imenu konzorcija na razpis lahko prijavi le raziskovalna organizacija javnega prava, ki je koordinator operacije. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti v 8. alinei 5. člena določa izvajalce javne službe na področju raziskovalne in razvojne dejavnosti. V 4. alinei istega člena pa, da so javne raziskovalne organizacije osebe javnega prava, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija ali druga z zakonom pooblaščena oseba javnega prava. Tudi Zakon o visokem šolstvu določa, da lahko javne visokošolske zavode, kamor spada tudi univerza, ustanavlja le Republika Slovenija. Ustanovitelj Univerze v Novi Gorici ni Republika Slovenija, zato tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja za prijavitelja na javni razpis.

Tožeča stranka v tožbi in pripravljalnih vlogah izpodbija odločbo tožene stranke s katero je bila zavržena njena vloga in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se njene vloga na javni razpis za razvoj centrov odličnosti v obdobju 2009-2013 za sofinanciranje operacije center odličnosti obnovljivi viri energije („CO OVE“) uvrsti v nadaljnji postopek ocenjevanja. Podrejeno pa predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Predlaga tudi, da sodišče ugotovi, da je javni razpis za razvoj centra odličnosti v obdobju 2009-2013, ki je predmet prijave tožeče stranke ničen. V tožbi navaja, da so Univerzo v Novi Gorici ustanovili Inštitut „Jožef Stefan“, Mestna občina Nova Gorica, Občina Ajdovščina in ZRC SAZU z namenom opravljanja raziskovalne in visokošolske dejavnosti. Akt o ustanovitvi so sprejeli organi lokalne skupnosti, Inštitut Jožef Stefan in ZRS SAZU, ki sta ga ustanovila Republika Slovenija, to je osebe javnega prava. V nadaljevanju navaja razloge, za to da je tožečo stranko treba šteti za raziskovalno organizacijo javnega prava in zaključuje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za prijavitelja, upoštevaje namen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti in Zakona o visokem šolstvu. Drugačno tolmačenje navedenih zakonov je nezakonito in diskriminatorno v posledici česar je razpis ničen in neveljaven. Status prijavitelja v istem razpisu je tožena stranka priznala Univerzi v Ljubljani. Univerzi v Ljubljani in Mariboru sta visokošolska zavoda, nobena pa ni raziskovalna organizacija javnega prava, kot je to določeno v javnem razpisu za prijavitelja v imenu konzorcija. Obe univerzi opravljata raziskovalno in razvojno dejavnost kot javno službo na osnovi 37. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, edina razlika je v tem, da je Univerza v Ljubljani javni visokošolski zavod, ki ga je ustanovil državni zbor in izvaja visokošolsko dejavnost kot javno službo, Univerza v Novi Gorici pa je visokošolski zavod, ki so ga ustanovili Inštitut Jožef Stefan, Mestna občina Nova Gorica, Občina Ajdovščina in ZRC SAZU in izvaja visokošolsko dejavnost na osnovi koncesije, vsi pa izvajajo raziskovalno in razvojno dejavnost kot javno službo. Tožeča stranka v skladu s svojim statutom za svoje delovanje pridobiva tudi javna sredstva, saj ima z Mestno občino Nova Gorica sklenjeno letno pogodbo za sofinanciranje določenih programov in najemnin in je zavezana k ravnanju v skladu s pravili javnega prava to je Zakona o javnem naročanju, saj je uvrščena med druge enote javnega sektorja na nivoju države.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in razlaga, zakaj tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja za prijavitelja na javni razpis za razvoj centrov odličnosti v obdobju 2009-2013. Zavrača očitke, da je razpis diskriminatoren, ker naj bi izločal prijavitelje po statusu javnega ali zasebnega. Na razpis bi se lahko prijavil konzorcij sestavljen iz najmanj petih partnerjev, od tega najmanj treh podjetij in najmanj dveh raziskovalnih organizacij javnega prava oziroma zasebnega prava s koncesijo, ki sta vpisani v evidenco raziskovalnih organizacij na ARRS ter izpolnjujeta pogoje, predpisane z Zakonom o raziskovalni in razvojni dejavnosti, kar kaže na to, da je bil namen razpisa vzpostaviti povezave med znanstveno sfero in gospodarstvom, zaradi česar je z razpisom bila določena navedena povezanost raziskovalnih organizacij in podjetij kot minimalna zahteva za sestavo konzorcija. Glede na razpisano sestavo konzorcija pa je prijavitelj v imenu konzorcija lahko le raziskovalna organizacija javnega prava. Določba pa ni diskriminatorna do prijavitelja, saj v ničemer ne omejuje njegovega sodelovanja kot članice konzorcija v razpisu. Navajanja tožeče stranke s katerimi utemeljuje, da je oseba javnega prava so glede na določbo 7. alinee 5. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti v povezavi s povzetimi določbami Zakona o visokem šolstvu nerelevantne. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnave v zadevnem upravnem sporu je sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka zavrgla prijavo tožeče stranke na Javni razpis za razvoj centrov odličnosti v obdobju 2009-2013 (Ur. list RS, št. 36/09, 40/09, 44/09 in 45/09 v nadaljnjem besedilu javni razpis), za sofinanciranje centra odličnosti obnovljivi viri energije („CO-OVE“), zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 5. odstavka 4. točke javnega razpisa. V zadevi je sporno ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za prijavitelja po določbah javnega razpisa.

Javni razpis v 4. točki določa pogoje za kandidiranje na javnem razpisu. V točki K2 Pogoji za prijavitelje in partnerje; določa, da se na razpis lahko prijavijo konzorciji, ki so za ureditev medsebojnih obveznosti in razmerij sklenili konzorcijsko pogodbo in so sestavljeni iz najmanj petih partnerjev, od tega najmanj treh podjetij in najmanj dveh raziskovalnih organizacij javnega prava oziroma zasebnega prva s koncesijo (v nadaljnjem besedilu konzorcij), ki sta vpisani v evidenco raziskovalnih organizacij na Agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter izpolnjujeta pogoje predpisane z Zakonom o raziskovalni in razvojni dejavnosti (Ur. list RS, št. 22/06 UPB-1, 61/06 – ZDru-1 in 112/07 v nadaljnjem besedilu ZRRD). V 2. odstavku pa določa, da je v primeru, da je v konzorcij vključena univerza, pogoj udeležbe najmanj dveh raziskovalnih organizacij javnega prava oziroma zasebnega prava s koncesijo izpolnjen, če sodelujeta univerza z najmanj dvema svojima članicama, ki sta v evidencah ARRS vodeni kot samostojni raziskovalni organizaciji. V 5. odstavku pa določa, da se kot prijavitelj v imenu konzorcija na razpis lahko prijavi raziskovalna organizacija javnega prava, ki je koordinator operacije.

Iz določb 4. točke javnega razpisa je torej moč zaključiti, da je sestavljalec javnega razpisa kot bistveni pogoj za sodelovanje na razpisu določil, da mora biti število partnerjev v konzorciju vsaj pet, da morajo sodelovati najmanj tri podjetja in najmanj dve raziskovalni organizaciji javnega prava oziroma zasebnega prava s koncesijo. Število partnerjev torej navzgor ni bilo omejeno kakor tudi ne statusna oblika pravnih oseb, ki ob izpolnjevanju minimalnih pogojev za sestavo konzorcija lahko sodelujejo kot partner v konzorciju, zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke glede diskriminatornosti javnega razpisa. Posebej pa je sestavljalec razpisa opredelil pogoje za prijavitelja, ki bo v imenu konzorcija koordinator operacije in je lahko le raziskovalna organizacija javnega prava. Glede na razlikovanje v 1. odstavku točke K2 na raziskovalne organizacije javnega prava in raziskovalne organizacije zasebnega prava s koncesijo ter glede na to, da je med pravnimi podlagami za javni razpis naveden tudi Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, je po mnenju sodišča za opredelitev pojma raziskovalne organizacije javnega prava potrebno upoštevati ZRRD, ki v 6. alinei 5. člena razločuje raziskovalne organizacije na pravne osebe javnega ali zasebnega prava, ki izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona za izvajanje raziskovalne in razvojne dejavnosti. V 7. alinei istega člena določa, da je javna raziskovalna organizacija oseba javnega prava, če je ustanovitelj Republika Slovenija ali druga z zakonom pooblaščena oseba javnega prava. V zadevi ni sporno, da tožeče stranke ni ustanovila niti Republika Slovenija niti druga z zakonom pooblaščena oseba, ki bi bila pooblaščena za ustanovitev javne raziskovalne organizacije, zato tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot javno raziskovalno organizacijo. Tudi Zakon o visokem šolstvu (Ur. list RS, št. 129/06 – uradno preč. besedilo, 64/08 in 86/09 – v nadaljnjem besedilu ZVis) v 2. odstavku 9. člena določa, da javne visokošolske zavode za opravljanje javne službe v visokem šolstvu, ustanavlja Republika Slovenija. V 11. členu pa opredeljuje visokošolske zavode, ki niso javni visokošolski zavodi, in jih ne ustanavlja Republika Slovenija, kot samostojne zavode. V posledici tega tudi v 73. členu ZVis opredeljuje financiranje javnih visokošolskih zavodov in v 73. a členu financiranje dejavnosti koncesioniranim samostojnim visokošolskim zavodom, ki se financirajo iz javnih sredstev na osnovi podeljene koncesije. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka prejema sredstva za izvajanje visokošolskih študijskih programov na podlagi podeljene koncesije.

Glede na navedeno po mnenju sodišča tožečo stranko ni mogoče šteti kot raziskovalno organizacijo javnega prava v smislu predmetnega javnega razpisa in ZRDD. To, da se določeno pravno osebo teoretično lahko opredeli kot pravno osebo javnega prava pa še ne pomeni, da gre za javno raziskovalno organizacijo v smislu ZRDD. Kakršnakoli drugačna razlaga bi bila v nasprotju s pogoji javnega razpisa in ZRDD, ki je kot je bilo že navedeno med ostalimi predpisi podlaga za določitev pogojev razpisa. Upoštevaje navedeno so ugovori tožeče stranke neutemeljeni in je tožena stranka vlogo tožeče stranke pravilno zavrgla na podlagi določb točke 7.1 javnega razpisa, saj tožeča stranka ne more biti kot koordinator konzorcija prijavitelj na javni razpis.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

K točki 2 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.