Jedro

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki vnaprej (ob naročilu blaga) dogovorili za plačilo s cesijo oz. asignacijo, zaradi česar ni mogoče trditi, da pomeni sklenitev cesijske pogodbe neobičajen načina plačila tožnice. Domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP namreč izhaja iz predpostavke, da je nenadna sprememba načina izpolnitve tisti znak, ki bi moral upnika opozoriti na insolventnost tistega, ki izpolnjuje. Od upnika pa ni mogoče zahtevati prepoznave tega znaka, če je bilo že ob naročilu dogovorjeno, da bo upnik prejel plačilo na podlagi cesije.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi pravni učinek Pogodbe o odstopu terjatve v višini 9.563,18 EUR z dne 21. 6. 2012. 2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 9.563,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo“.

O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.648,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je tožeči stranki (stečajni dolžnici) na podlagi njenega naročila v mesecu februarju 2012, dne 10. 4. 2012 dobavila blago, za kar je tožena stranka stečajni dolžnici izdala račun št. 2120776 z dne 12. 4. 2012, ki je zapadel v plačilo 11. 6. 2012 (priloga B4 spisa). Tožnica računa ni plačala, temveč je s toženko sklenila Pogodbo o odstopu terjatve z dne 21. 6 .2012 (priloga B2 spisa), na podlagi katere je tožnica kot odstopnica toženki kot prevzemnici odstopila svojo terjatev do dolžnika F. d.o.o. po računu št. FD12000116, ki je zapadel v plačilo 18. 7. 2012, in sicer namesto plačila za dobavljeno blago po računu št. 2120776 z dne 12. 4. 2012. Toženka je prejela plačilo terjatve od F. d.o.o. 6. Obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je čas od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v tem obdobju, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP - objektivni pogoj) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP - subjektivni pogoj). Za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja morata biti izpolnjena dva pogoja, objektivni in subjektivni. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v konkretnem primeru ni izpolnjen subjektivni pogoj, zaradi česar se z objektivnim ni ukvarjalo.

7. Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP). Stečajna dolžnica (tožnica) je zatrjevala, da pogodba o odstopu terjatve z dne 21. 6. 2012 predstavlja neobičajen način izpolnitve obveznosti, ker je bila sklenjena tik pred uvedbo postopka prisilne poravnave in ker je običajen način plačila nakazilo na transakcijski račun. Vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo, saj je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo že ob naročilu dogovorjeno, da bo tožena stranka poplačana s cesijo (preko K. oz. njenega projektnega podjetja za pridobivanje evropskih sredstev F. d.o.o.), in nadalje še, da je bil tudi sicer to običajen način plačila stečajne dolžnice (tožnice).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da toženka ni nasprotovala njenim trditvam, da sklenitev cesijske pogodbe predstavlja neobičajen način plačila, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je v zvezi s tem izvedlo dokazni postopek, kršilo določbi 8. in 214. člena ZPP v škodo tožnice. Toženka je namreč zatrjevala, da je bilo že ob tožničinem naročilu dogovorjeno, da bo terjatev plačana bodisi z asignacijo bodisi s cesijo (list. št. 22 spisa). S temi trditvami je smiselno nasprotovala trditvam tožnice, da cesijska pogodba predstavlja neobičajen načina plačila terjatve (saj sta se vendar pravdni stranki tako dogovorili). Za svoje trditve je ponudila tudi dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko res že vnaprej dogovorjeno, da bo toženkina terjatev poplačana s cesijo.

9. V gospodarskem prometu se sicer resda dogovori praviloma sklepajo v pisni obliki, na kar opozarja tožnica v pritožbi. Vendar to ne pomeni, da morebiten ustni dogovor ni pravno veljaven. Praviloma se namreč ne zahteva, da bi morala biti pogodba sestavljena v pisni obliki (51. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da naj bi sodišče prve stopnje le povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. v zvezi s tem, da je bila cesija že vnaprej dogovorjena, naj pa je nebi dokazno ovrednotilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tej izpovedbi, poleg tega pa tudi ni imelo razloga, da bi izdelalo podrobnejšo dokazno oceno, saj nobena izmed drugih dveh prič (B. B., C. C.) ni izpovedovala nasprotno, temveč sta obe priči (sicer resda na splošno) kvečjemu potrjevali izpovedbo A. A. Drugih dokazov pa tožnica ni predlagala oz. predložila, da bi jih lahko sodišče prve stopnje ovrednotilo glede na že izvedene dokaze. Priča B. B. je izpovedal, da za konkretni primer sicer ne ve povedati, vendar da je bil ponavadi že ob naročilu dogovorjen način plačila, oziroma da je bilo to ponavadi napisano v naročilnici ali v pogodbi, vendar pa dopušča možnost, da je bilo kdaj tudi drugače dogovorjeno (torej na drugačen način). Pritožbene navedbe tožnice, da naj bi priča B. B. izpovedala (le), da bi bilo tako zapisano v naročilnici, v kolikor bi bila cesija vnaprej dogovorjena, so glede na predhodno navedeno vzete iz konteksta. Priča C. C. je izpovedal, da ko niso imeli več likvidnih sredstev, je bil edini način poslovanja preko cesij, zaradi česar tožnica neutemeljeno navaja, da nobena priča ni izpovedala, da ker tožnica ni imela likvidnih sredstev, je bil edini in najbolj pogost način izpolnitve obveznosti preko cesij.

11. Res je, da priči B. B. in C. C. (za razliko od A. A.) nista izrecno potrdili, da je bila tudi v konkretnem primeru cesija že vnaprej dogovorjena, vendar pa tega tudi nista zanikala, temveč sta to možnost dopuščala. Izpovedba priče C. C., da je bilo plačevanje „mešano“, da so nekaj plačevali iz računa na račun, da pa so bile tudi cesijske pogodbe, poboti in kompenzacije, ni v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi, temveč je povsem skladna z njo. Glede na navedeno tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku zaključek sodišča prve stopnje, da je poslovanje s cesijami običajen način plačila tožeče stranke.

12. V dokaznem postopku je bilo torej ugotovljeno, da sta se pravdni stranki vnaprej (ob naročilu blaga) dogovorili za plačilo s cesijo oz. asignacijo, zaradi česar ni mogoče trditi, da pomeni sklenitev cesijske pogodbe neobičajen načina plačila tožnice (prim. sodba III Ips 168/99 z dne 5. 1. 2000, VSK sodba Cpg 227/2015 z dne 14. 7. 2015, VSL sodba I Cpg 874/2012 z dne 15. 11. 2012, VSL sodba I Cpg 1799/2014 z dne 20. 11. 2014). Domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP namreč izhaja iz predpostavke, da je nenadna sprememba načina izpolnitve tisti znak, ki bi moral upnika opozoriti na insolventnost tistega, ki izpolnjuje. Od upnika pa ni mogoče zahtevati prepoznave tega znaka, če je bilo že ob naročilu dogovorjeno, da bo upnik prejel plačilo na podlagi cesije. Tudi na podlagi okoliščin, ki naj bi obstajale v času sklenitve (vnaprej dogovorjene) cesijske pogodbe(1), toženki ni mogoče očitati, da bi morala (zaradi teh okoliščin) vedeti za insolventnost tožnice. Ob povedanem se izkaže, da te okoliščine niso pravno relevantne, zaradi česar se tudi sodišču prve stopnje z njimi ni bilo treba ukvarjati. Pritožbeni očitki o tem, da naj bi bila izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se izkažejo za neutemeljene.

13. Tožnica neutemeljeno navaja, da je nekonkretizirana in nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da je cesija po poslovnih običajih običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi primerljivih pravnih poslov, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama, nekonkretizirana in nerazumljiva, ker da naj bi bila pomembna le praksa med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je namreč (pravilno) smiselno navedlo, da ni pomembna le poslovna praksa in običaji med pravdnima strankama, temveč tudi poslovna praksa tožnice ter poslovna praksa in običaji na splošno. Uzance, ki jih omenja 1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, že tako ali tako ne morejo obstajati le med dvema subjektoma. Tudi iz uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP (GV Založba 2008, predvsem stran 206, pa tudi 207) izhaja, da ne gre le za poslovno prakso med dvema subjektoma (čeprav v tem delu avtorica razlaga objektivni pogoj izpodbojnosti, pa je vsebina položajev enaka, le da je pri objektivnem pogoju izpodbojnosti pomemben običajni rok izpolnitve, pri subjektivnem pogoju pa običajna oblika ali način izpolnitve - prim. tudi VSL sodba I Cpg 1446/2012 z dne 12. 2. 2013).

14. Tožnici torej ni uspelo dokazati obstoja t. i. domnevane baze iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tudi sicer ocenilo, da subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, saj tožnica ni izkazala, da bi toženka ob sklenitvi pogodbe vedela oziroma morala vedeti, da je stečajna dolžnica (tožnica) insolventna (2. alineja prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bilo poročilo o finančnem stanju tožnice (izdelano dne 11. 6. 2012) objavljeno šele s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave dne 28. 6. 2012, zaradi česar toženka ob sklepanju pogodbe o odstopu terjatve dne 21. 6. 2012 ni mogla biti seznanjena z ugotovitvami poročila. Tudi članek (priloga A3 spisa), na katerega se sklicuje tožnica, je bil objavljen kasneje, in sicer dne 27. 6. 2012. Kratkotrajne blokade tožničinega transakcijskega računa (zadnja nepretrgana blokada je trajala od 19. 4. 2012 do 7. 6. 2012) pa kažejo le na slabše likvidnostno stanje, ne pa na stanje trajnejše nelikvidnosti oziroma dolgoročne plačilne nesposobnosti (14. člen ZFPPIPP).

15. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženka zaradi občasnih blokad na transakcijskih računih tožnice ni mogla vedeti, da je tožnica insolventna. Občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti (prim. 10. točko obrazložitve VSL sodbe I Cpg 874/2012 z dne 15. 11. 2012). Spremembe, ko je račun nekaj časa blokiran, nato pa spet ne, še ne kažejo na insolventnost ali na trajnejšo nelikvidnost, temveč zgolj na začasne težave v likvidnosti (8. točka obrazložitve VSL sodbe I Cpg 1446/2012 z dne 12. 2. 2013). Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala toženka zaradi občasnih blokad transakcijskih računov vedeti, da je tožnica insolventna, in nadalje še, da bi se toženka morala zavedati, da tožnica ne plačuje prispevkov, niti ne nakazuje plač delavcem.

16. Tožnica v pritožbi navaja, da je A. A. (zakoniti zastopnik toženke) izpovedal, da mu je bil ob sklepanju pravnega posla poznan finančni položaj tožeče stranke (torej njena insolventnost). Vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. A. A. je namreč na vprašanje, ali mu je bil poznan finančni položaj tožeče stranke ob dogovarjanju glede posla, odgovoril, da so bili vsi v Sloveniji v takem položaju, in da so pri tožeči stranki zagotavljali, da imajo veliko naročil in da poslujejo s K., in nadalje še, da je K. vedela, da je tožnica v težavah, vendar da če se je K. odločila, da sodeluje s tožnico, da je bilo to tudi njemu dovolj. Iz njegove izpovedbe torej ni mogoče sklepati, da bi vedel, da je tožnica insolventna. Vedel je, da je v slabem finančnem stanju, vendar se je zavedal tudi, da tožnica veliko posluje s K., in da slednja „stoji“ za tožnico.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da naj bi si izpovedba A. A. nasprotovala, ker naj bi izpovedal, da bo K. plačala s cesijo, na koncu pa je plačilo po cesiji izvršila družba F. d.o.o., ki je samostojna pravna oseba. A. A. je namreč na zaslišanju pojasnil, da ko govori o K., je treba upoštevati, da je bila F. d.o.o. projektna firma za pridobivanje evropskih sredstev, dejanski lastnik pa je bila K. (list. št. 32 spisa). Poleg tega je toženka zatrjevala, da je bilo ob naročilu dogovorjeno, da bo tožnica plačala bodisi s cesijo bodisi z asignacijo. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da do podpisa asignacijske pogodbe s K. ni prišlo, ampak sta pravdni stranki podpisali cesijsko pogodbo. Zato tožnica neutemeljeno navaja, da je izpovedba A. A. o vnaprejšnjem dogovoru o cesiji neverodostojna.

18. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je zatrjevala, da je bil le en dan po sklenitvi cesijske pogodbe vložen predlog za prisilno poravnavo (ne pa, da je toženka za to vedela), da je bila cesijska pogodba poslana preko faxa ob koncu delovnega dne, da je toženka že isti dan prejela nakazilo svoje terjatve, da je terjatev tožeče stranke do družbe F. d.o.o. zapadla v plačilo šele 18. 7. 2012, toženka pa je plačilo prejela že 21. 6. 2012.