Jedro

Solastnikova vlaganja v solastno nepremičnino lahko privedejo do spremembe solastniških deležev na podlagi sporazuma oziroma soglasja z ostalimi solastniki.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in prvi toženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je tožnik solastnik nepremičnin, parc. št. 968/1 in 968/2, obe k. o. X, do 590/1000 (II. točka izreka). Sodišče je delno ugodilo dajatvenemu zahtevku in tožencema naložilo, da pri svojem solastniškem deležu pri nepremičninah, parc. št. 968/1 in 968/2, obe k. o. X, vsak do 295/1000 izstavita tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil kot solastnik do 490/1000 (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.852,90 EUR (V. točka izreka).

Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnik in prvi toženec.

Prvi toženec sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da vse zahtevke tožnika zavrne. Navaja, da so zaključki sodišča v nasprotju z izpovedbami pravdnih strank in prič, ki so obstoj dogovora med solastniki, da bodo imela vlaganja v solastno nepremičnino za posledico spremembo solastniških deležev, izrecno zanikale. Sodišču očita, da je arbitrarno razlagalo izpovedbe in ocenjevalo izvedene dokaze. Ker obstaja očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini posameznih izpovedb in med samimi zapisniki ter prepisi zvočnih posnetkov, je podana bistvena kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, posledično pa je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Glede na to, da je bil prvi toženec s pokojnim očetom v slabih odnosih in z njim ni komuniciral, se postavlja vprašanje, kako naj bi sploh sodeloval pri pogovorih in dogovorih o spremembi solastniških deležev. Stranke so izpovedale, da je imel oče glavno besedo in da ostali niso smeli o ničemer odločati, kar prav tako kaže, da dogovora o spremembi solastniških deležev, s katerim bi soglašal prvi toženec, ni bilo. Če bi takšen dogovor obstajal, bi se tožnik nanj skliceval v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu in tam uveljavljal svoja vlaganja. Tudi če bi dogovor o spremembi solastniških deležev obstajal, je bil z dednim dogovorom, ki so ga pravdne stranke sklenile v zapuščinskem postopku po pokojnem L. Š., spremenjen. Opozarja še, da tožnik in druga toženka nista predložila rokopisov, na katere sta se sklicevala v svojih izpovedbah. Iz tega je mogoče sklepati, da te listine ne obstajajo.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožencema naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. Pravi, da je odločitev sodišča zmotna, da je z zahtevkom uspel v celoti, zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 1. odst. 154. čl. ZPP in mu priznati vse stroške.

Tožnik je na toženčevo pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in opredeljeno zahteval povračilo stroškov za odgovor, toženec pa je z enakim predlogom odgovoril na tožnikovo pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni sporno, da so se solastniki, med njimi je bil poleg pravdnih strank še pokojni L. Š., dogovorili, da bodo adaptirali stanovanjsko hišo (parc. št. 968/1 in 968/2, obe k. o. X, ki po zemljiškoknjižnih podatkih v solasti pravdnih strank, vsake do 1/3) in k njej zgradili prizidek. Sporno med tožnikom in prvim tožencem je, ali so se pri tem dogovorili tudi, da bodo imela vlaganja v solastno nepremičnino stvarnopravne učinke, torej ali se bodo lastninska razmerja po tem ustrezno spremenila.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je bil tak dogovor dosežen, je popolnoma korektna in sprejemljiva. Sodišče je utemeljeno sledilo tožniku, da so se solastniki (pravdne stranke in pokojni L. Š.) pred pričetkom gradnje ustno dogovorili, da bodo imela vlaganja v solastno nepremičnino za posledico spremembo velikosti solastniških deležev, in sicer glede na njihove vložke. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sta obstoj takšnega dogovora potrdila tako tožnik (list. št. 58) kot druga toženka (list. št. 75). Pritožbene navedbe, da naj bi stranki obstoj takšnega dogovora zanikali, so torej protispisne. Stranki sta izpovedali, da je bilo med solastniki dogovorjeno, da bo tožnik skupaj z bivšo ženo za potrebe svoje družine zgradil prizidek in da se bo istočasno adaptirala hiša. Dogovorjeno je bilo, da bodo pri gradnji s svojimi prispevki sodelovali tudi drugi solastniki in da bo imel vsak tolikšen delež, kolikor bo vlagal. Obstoj takšnega dogovora je potrdila tudi tožnikova bivša žena I. Š. (list. št. 112). Pritožba izpostavlja izpovedbo V. D., ki je izpovedal, da ni seznanjen s spornim dogovorom. Glede na to, da je priča le sodelovala pri gradnji in da ni vedela povedati niti o tem, kdo je graditelj oziroma investitor gradnje, njena izpovedba v zvezi s spornim vprašanjem nima posebnega dokaznega pomena. Obstoj dogovora o stvarnopravnih učinkih vlaganj je v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikal le prvi toženec, ki pa je bil v svoji izpovedbi, kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, nekonsistenten in zato neprepričljiv.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno povzelo in razlagalo izpovedbe strank in prič, zato je pritožbeni očitek arbitrarnosti in protispisnosti neutemeljen. Sodišče je vestno ocenilo vse izvedene dokaze (8. čl. ZPP(1)), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je bil med solastniki sklenjen dogovor o stvarnopravnih posledicah vlaganj. Tudi ostale pritožbene navedbe v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne vnašajo nobenega dvoma. Če so bili odnosi prvega toženca s pokojnim očetom slabi in če je imel slednji v družini glavno besedo, še ne pomeni, da med solastniki niso potekali pogovori, ki so vodili v dogovor o skupni gradnji in njenih stvarnopravnih učinkih. Da so med solastniki potekali pogovori v zvezi z gradnjo prizidka in adaptacijo hiše, priznava tudi prvi toženec sam. Pritožba tudi ne more uspeti z navedbami, da tožnik in prva toženka nista predložila listin, na katere sta se sklicevala v svojih izpovedbah (rokopisi o izvršenih investicijah), saj te listine za presojo spornega vprašanja niso odločilnega pomena.

Ne držijo pritožbene navedbe, da so pravdne stranke z dednim dogovorom, sklenjenim v zapuščinskem postopku po pokojnem L. Š., spremenile sporni dogovor o stvarnopravnih učinkih vlaganj, ki so ga sklenile pred pričetkom gradnje. Pravdne stranke so se kot dediči pokojnega L. Š. z dednim dogovorom leta 1996 dogovorile le, kako naj se med njimi deli zapustnikov solastniški delež pri predmetnih nepremičninah. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral tožnik lastna vlaganja v solastno nepremičnino uveljavljati v zapuščinskem postopku leta 1996, saj so bila vlaganja v celoti zaključena šele leta 2008. Tožnik je torej uspel dokazati, da je s solastniki sklenil dogovor o skupni gradnji, ki je podlaga za pridobitev solastniškega deleža na nepremičninah skladno z obsegom njegovih vlaganj. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je torej pravilna, ugotovitvam o višini tožnikovega vložka in temu ustreznega solastniškega deleža, pa pritožba ne oporeka.

Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v stroškovnem delu. Temeljno pravilno o povrniti stroškov je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. čl. ZPP). Tožnik je z zahtevkom uspel delno, in ne v celoti, da se mu gre le sorazmeren del njegovih stroškov, potrebnih za pravdo (2. odst. 154. čl. ZPP). Ne glede na spremembo zahtevka oz. delni umik tožbe tik pred koncem postopka, rezultat česar je bil tožnikov večji (ne pa celoten(2)) tožbeni uspeh, je treba opozoriti, da je propadel tudi z ugotovitvenim delom svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo. Odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino in odločitev sodišče prve stopnje ni bil v ničemer potreben, zato bremenijo vlagatelja samega.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Poenostavljeno je tožnik po spremembi skupno zahteval pridobitev 59 %, dobil pa 49 % delež na nepremičninah.