Jedro

1. Določbe o varstvu posebnih kategorij delavcev (36c, 36d. člen ZDR) v postopkih prostovoljne likvidacije ne pridejo v poštev. Kljub podobnosti obeh situacij (prenehanje potreb po večjem številu delavcev in postopek prostovoljne likvidacije) obstaja med njima pomembna razlika v dejstvu, da pravni subjekt v postopku likvidacije preneha, zato določb o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov ni mogoče uporabiti neposredno, temveč le smiselno.

2. Če delavka zahtevo za koriščenje letnega dopusta poda po vrnitvi z bolniškega staleža, potem, ko ji je delovno razmerje že prenehalo, je krivda za neizkoriščenost letnega dopusta v celoti na njeni strani, saj bi morala tako zahtevo podati že v času odpovednega roka, ne glede na to, da je bila med odpovednim rokom doma na čakanju. Letni dopust bi lahko izrabila v tem času. Delodajalci niso dolžni koriščenja letnega dopusta delavcem zagotoviti po prenehanju delovnega razmerja, če je pred tem delavec imel možnost to pravico uveljaviti, pa je ni.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. alinei 2. točke izreka (glede zahtevka za pavšalno odškodnino in solidarnostno pomoč za leti 2000 in 2001) in v 3. točki izreka (v odločitvi o stroških) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki M. K.: - pavšalno odškodnino zaradi nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja v znesku 1.494.939,17 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2001 dalje do plačila, - solidarnostno pomoč za leto 2000 v znesku 184.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2000 dalje do plačila, - solidarnostno pomoč za leto 2001 v znesku 184.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2000 dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 64.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2002 dalje, v 8 dneh." 2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 72.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2003 dalje, v roku 8 dni.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi pripoznave s strani tožene stranke delu tožničinega zahtevka ugodilo. V ostalem (razveljavitev dokončnega sklepa likvidacijskega upravitelja o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.4.2001, ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, da ji je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 17.11.2001 dalje, plačati tožeči stranki za obdobje od 17.11.2001 pripadajočo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi in regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 125.805,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002, na priznane zneske plače odvesti davke in prispevke, pavšalno odškodnino v znesku 1.494.939,17 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2001, solidarnostno pomoč za leto 2000 in 2001 v znesku 184.590,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in odškodnino za neizkoriščenih 19 dni dopusta za leto 2001 v višini 69.682,55 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2002 dalje) je njen zahtevek zavrnilo. Glede vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ostalih zahtevkov, ki iz te podlage izvirajo, je sodišče prve stopnje sledilo stališču, da v postopkih redne likvidacije družbe invalidi niso upravičeni do posebne zaščite, ki jim jo v postopkih ugotavljanja trajnih viškov zagotavlja 36. d člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju ZDR), saj bi v teh primerih izvajanje take zaščite onemogočilo pravico do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 - RS, št. 24/2003, v nadaljevanju URS). V zvezi z zahtevkom za izplačilo pavšalne odškodnine je ugotovilo, da se v tožničinem primeru ni odločalo o določanju presežkov, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo zakonito. Zahtevek za izplačilo solidarnostne pomoči za leti 2000 in 2001 je zavrnilo iz razloga, ker se uveljavljata za obdobje po uvedbi likvidacijskega postopka, ko tožnica dejansko ni delala in bi v vsakem primeru dobivala le 80% plače. Prikrajšanja zato tu ni bilo. Do odškodnine zaradi neizkoriščenih 19 dni letnega dopusta za leto 2001 pa, po mnenju sodišča, tožnica ni upravičena, ker ni izkazala elementov odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Pri tem izrecno ugotavlja, da je zahtevo za koriščenje letnega dopusta podala šele novembra 2001, ko ji je delovno razmerje že prenehalo.

Zoper zavrnilni del takšne odločitve in zoper odločitev o stroških postopka je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V prvi vrsti nasprotuje odločitvi sodišča, da invalidi v postopkih redne likvidacije niso upravičeni do posebne zaščite, ki jim jo sicer v postopkih ugotavljanja trajnih presežkov nudi 36. d člen ZDR. Meni, da je tako stališče v nasprotju z že sprejetim stališčem sodne prakse, pa tudi v nasprotju s pravnomočnimi odločitvami istega sodišča (opr.št. III Pd 290/2000, Pdp 1203/2000). Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (III Ips 35/2000) je zavzelo stališče, da določbe ZPPSL glede prenehanja delovnih razmerij za prostovoljno likvidacijo ne veljajo. Zato pritožnica meni, da se prenehanja delovnih razmerij v teh postopkih izvedejo po določilih ZGD in sicer tudi tistih, ki ščitijo posebno kategorijo delavcev. Taka rešitev ne krši ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude, saj s tem ni preprečeno, da delavcem delovno razmerje preneha, temveč to pravico le omejuje. V nasprotnem primeru bi bila tožnici kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe namreč odločilo drugače, kot izhaja iz citiranih judikatov, v katerih je isto sodišče glede istega vprašanja, med istima strankama zavzelo drugačno stališče. Glede odločitve o zahtevku za izplačilo pavšalne odškodnine pritožba nadalje meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Pogoj za izplačilo odškodnine je nezakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugotovljena s sodno odločbo. V konkretnem primeru je bila nezakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnici ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo (III Pd 290/2000), na katero drugačna odločitev v predmetnem sporu ne more vplivati in jo spreminjati. Nadalje tudi ni pravilna odločitev o zahtevani solidarnostni pomoči za leti 2000 in 2001. Le-ta je namreč v nasprotju z vsebino listin v spisu. Likvidacijski postopek je bil namreč uveden po zaključku bolniškega staleža v letu 2000. V času bolniškega staleža v letu 2001 pa zaradi pravnomočno razveljavljenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče šteti, da bi bila tožnica tako ali tako upravičena le do 80% plače. Glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust 2001 pa meni, da sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala in posledično nepravilno odločilo, da tožnica odškodninske odgovornosti tožene stranke ni dokazala.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002, v nadaljevanju ZPP).

Stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da določbe o varstvu posebnih kategorij delavcev (36. c in 36. d člen ZDR) v postopkih prostovoljne likvidacije ne pridejo v poštev, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Sodišče prve stopnje je to stališče izčrpno in jasno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo razlogov zanj. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da tako stališče ne nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča v odločitvi, ki jo pritožba citira (III Ips 35/2000). Sodišče prve stopnje je namreč enako kot Vrhovno sodišče ugotovilo, da se v postopkih prostovoljne likvidacije ne morejo uporabljati določila ZPPSL o sodni likvidaciji in stečaju, zato glede vprašanja prenehanja delovnih razmerij obstoji pravna praznina, ki se po dosedanji sodni praksi rešuje z uporabo določil ZDR. Res pa je, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v predmetni zadevi drugačna, kot je v istovrstni zadevi med strankama že odločilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani z zamudno sodbo, opr.št. III Pd 290/2000 in v nasprotju s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je v zadevi opr.št. Pdp 1203/2000 odločalo o tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča v konketnem primeru tožničina pravica do enakega varstva pravic vsebinsko ni bila kršena, saj se sodna praksa glede tega vprašanja šele oblikuje. Ustavno sodišče je v zadevi opr.št. Up 22/94 z dne 7.3.1997 namreč sprejelo stališče, da je vprašanje obstoja kršitve pravice iz 22. člena URS, ki naj bi bila storjena s tem, da je isti organ v enakih primerih odločal različno, odvisno tudi od ugotovitve, katera od različnih odločitev je pravilna. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je Slovenija pravna država (2. člen URS). V konkretnem primeru je po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče, ki ga v izpodbijani sodbi zastopa sodišče prve stopnje. Kljub podobnosti obeh situacij (prenehanje potreb po večjem številu delavcev in postopek prostovoljne likvidacije) obstaja med njima pomembna razlika v dejstvu, da pravni subjekt v postopku likvidacije preneha, zato določb o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov ni mogoče uporabiti neposredno, temveč le smiselno. V nasprotnem primeru bi lahko omejitve delovnopravne zakonodaje pravico do svobodne gospodarske pobude omejile do te mere, da bi v določenih primerih le-to lahko onemogočile. Enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo v odločitvah opr.št. Pdp 1936/2001 in Pdp 1854/2001. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo tudi o delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2001. Tožeča stranka je sama navedla, tako v postopku pred sodiščem prve stopnje in enako v pritožbi, da je zahtevo za koriščenje letnega dopusta podala po vrnitvi z bolniškega staleža - torej po tem, ko ji je delovno razmerje že prenehalo. Krivda za neizkoriščenost letnega dopusta je tako v celoti na njeni strani, saj bi morala tako zahtevo podati že v času odpovednega roka. To pa ne glede na to, da je bila med odpovednim rokom doma na čakanju. Letni dopust bi vseeno lahko in bi ga tudi morala koristiti v tem času. Nevzdržno je namreč stališče, da bi morali delodajalci koriščenje letnega dopusta delavcem zagotavljati tudi še po prenehanju delovnega razmerja, če je pred tem delavec imel možnost to pravico uveljavljati, pa je ni. Ob zgolj tako postavljeni trditveni podlagi tožnice, ki hkrati ni zatrjevala, da bi koriščenje letnega dopusta neuspešno uveljavljala že pred prenehanjem delovnega razmerja, je bilo izvajanje ostalih dokaznih predlogov v tej smeri pravno nepomembno, pritožba pa zato tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožba pa ima prav, ko sodbi sodišča prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava glede odločitve o pavšalni odškodnini in nasprotovanje odločitve o solidarnostni pomoči vsebini listin, ki so v spisu.

Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost (Ur. l. RS 45/92 - 85/2001, v nadaljevanju panožna KP) v 14. členu delavcu priznava pavšalno odškodnino v dveh primerih, in sicer kadar je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev ter v primeru, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, oboje pa pod pogojem, da je nezakonitost ene ali druge situacije ugotovljena s pravnomočno odločbo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnica ta zahtevek utemeljuje z ugotovitvijo v pravnomočni sodbi III Pd 290/2000 z dne 11.12.2000, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve napačno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan nobeden od navedenih dveh primerov. Pri tem je spregledalo dejstvo, da sta bila tožnici izdana dva sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki med seboj nista povezana. Prvi sklep ji je bil izdan že 12.6.2000. Glede zakonitosti tega sklepa je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani že tekel spor opr.št. III Pd 290/2000, ki je bil pravnomočno zaključek z zamudno sodbo, v kateri je sodišče navedeni sklep kot nezakonit razveljavilo. Tožnica je bila tako zakonito v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po izdaji prvega sklepa vse do izdaje drugega sklepa 19.02.2001, ki je predmet tega postopka. V predmetnem sporu je tožnica poleg zahtevka za razveljavitev drugega sklepa uveljavljala tudi denarni zahtevek iz naslova pavšalne odškodine za nezakonito odločitev delodajalca, vendar ne na podlagi nezakonitosti drugega sklepa, temveč na podlagi že pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po prvem sklepu, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev te pravice.

Ker je bila torej tožnica, na podlagi pravnomočno razveljavljenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.6.2000, v času med 17.7.2000 in 12.1.2001, normalno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zaradi česar ni mogla biti na čakanju s pravico do 80% plače, je bila upravičena do 100% plače po pogodbi o zaposlitvi. S tem pa na podlagi 60. člena panožne KP tudi do solidarnostne pomoči v primeru bolezni, daljše od treh mesecev, kar je za navedeno obdobje izkazano z listinskimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi izvedlo.

Ob izkazani predhodni bolezenski odsotnosti v obdobju od 23.9.1999 do 18.2.2000, pa je tudi za ta čas upravičena do solidarnostne pomoči. Pritožba tu utemeljeno navaja, da je bila likvidacija tožene stranke uvedena šele po zaključku tega bolniškega staleža - to je 26.4.2000 s sklepom skupščine. Tožnica bi bila zato tudi v tem obdobju upravičena do 100% plače po pogodbi o zaposlitvi in s tem do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezenske odsotnosti, po 60 členu panožne KP.

Pritožbeno sodišče je vsem tem zahtevkom v celoti ugodilo, saj njihova višina ni bila sporna.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede zahtevka za izplačilo pavšalne odškodnine in solidarnostne pomoči za leti 2000 in 2001 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (2. in 4. tč. 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ob takem izidu je pritožbeno sodišče, na podlagi 358. člena ZPP, odločalo tudi o stroških vsega postopka in pri tem, v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP upoštevalo spremenjen uspeh strank. Ker mora v postopkih, v katerih se odloča o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v vsakem primeru nositi svoje stroške postopka, tožnica pa v tem delu zahtevka ni uspela, je sodišče druge stopnje kot vrednost spornega predmeta upoštevalo le skupno vrednost denarnega zahtevka. V tem delu je tožnica uspela z 72%, tožena pa nasprotno z 28%. Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov, v skladu z Odvetniško tarifo - OT.

Tožeči stranki je priznalo 500 točk za razširitev tožbenega zahtevka (odst. b 1. tč. tar. št. 10), 250 točk za narok z dne 10.10.2002 (3. tč. tar. št. 10) in 150 točk za 20% DDV. Ni pa ji priznalo stroška za sestavo pripravljalne vloge z dne 20.09.2002, saj se ta nanaša na zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, s katerim tožnica v predmetnem sporu ni uspela. Skupaj ji je tako priznalo 90.000,00 SIT stroškov, kar v skladu z njenim 72% uspehom znaša 64.800,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka.

Toženi stranki sodišče stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priznalo, saj jih ni priglasila.

Glede na to, je tožnica upravičena, da ji tožena stranka povrne stroške postopka v višini 64.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

V skladu z uspehom pritožbenega postopka, pa je na podlagi 1. in 2. odst. 154. člena ZPP, do delnega povračila pritožbenih stroškov ravno tako upravičena tožeča stranka. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje kot 96%. Sodišče ji je priznalo 625 točk za sestavo pritožbe (4. tč. tar. št. 10) in 125 točk za 20% DDV. Skupaj torej 75.000,00 SIT, kar ob upoštevanju 96% uspeha znaša 72.000,00 SIT, pri čemer ji pripadajo tudi zakonite zamudne obresti od dneva izdaje te sodbe dalje.