12. 5. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Klavdije Čuček Trifkovič, Starše, ki jo zastopa Odvetniška družba KAC & ODVETNIKI, o. p., d. o. o., Maribor, na seji 12. maja 2022

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zahtevku pritožnice delno ugodilo in toženi stranki naložilo, naj pri pritožnici za čas od 1. 10. 2004 do 1. 9. 2009 iz naslova neposredne in dodatne pedagoške obveznosti obračuna prikrajšanje pri plači v bruto znesku 6.358,02 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje. V presežku (do zahtevanih 25.678,08 EUR) je zahtevek zavrnilo. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da je bilo faktoriziranje pritožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad zakonsko določenimi devetimi urami NPO oziroma tremi urami DPO, nezakonito, zato je pritožnica upravičena do plačila za toliko ur, kolikor jih je dejansko oddelala ob upoštevanju 40-tedenskega izvajanja pedagoške dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila osnovna plača pritožnice izrecno vezana na tedensko število opravljenih ur NPO oziroma DPO ter da je, upoštevaje 37. člen Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 85/14, 75/16 in 65/17 – v nadaljevanju ZVis), pritožnica upravičena do plačila prikrajšanja glede na 40-tedensko izvajanje pedagoške dejavnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je delno znižalo dosojeni znesek prikrajšanja pri plači in skupni znesek dosojenih obresti. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo pritožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 37. člen ZVis določa letno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev, nato pa je revizijo zavrnilo. Presodilo je, da 37. člen ZVis ne določa letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev (temveč študijsko obveznost študentov). Sodišči nižje stopnje sta glede tega delno zmotno uporabili materialno pravo, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivalo na pravilnost končne odločitve, ker sta prisodili razliko v plači po dejansko opravljenem delu, pri čemer sta pred tem ugotovili, da je bila faktorizacija tožene stranke nezakonita in da je pritožnica glede na njeno tedensko obveznost iz 63. člena ZVis dejansko opravila več ur dela, kot ji jih je obračunala tožena stranka.

2.Pritožnica zatrjuje, da je zaradi neenakega obravnavanja nje v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in tudi v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji na vseh javnih višjih in visokošolskih ustanovah, ki so imeli izračunano pedagoško obveznost na podlagi 30 tednov, prišlo do diskriminacije, do neplačila opravljenega dela in kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Navaja, da izpodbijane odločitve niso ustrezno obrazložene (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče naj ne bi pojasnilo, katere ugotovitve nižjih sodišč pomenijo zmotno uporabo materialnega prava, in naj ne bi navedlo razlogov, iz katerih takšna zmotna uporaba materialnega prava ne vpliva na pravilnost odločitve. Opredelilo naj bi se le do uporabe 37. člena ZVis, druge revizijske razloge pa naj bi prezrlo. Sodišči prve in druge stopnje naj se ne bi ustrezno opredelili do izpovedi priče, da plače nimajo ničesar z akreditiranim študijskim programom. Šele Vrhovno sodišče naj bi potrdilo enako stališče pritožnice, da študijski programi ne vplivajo na plače. Pritožnica navaja tudi, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku o vseh pritožbah odločilo na isti dan s povsem enako obrazložitvijo; zaradi tega naj bi ji bila pravica do pravnega sredstva zagotovljena le formalno, ne pa tudi materialno. Enako naj bi veljalo za prvostopenjske sodbe, ki so prav tako identične. Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila kršena pritožnici tudi zato, ker mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, čeprav ta ni obvezen in ga Vrhovno sodišče ni niti povzelo niti se ni nanj sklicevalo.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1181/18 z dne 19. 10. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženi stranki iz delovnega spora kot nasprotni udeleženki.

4.Nasprotna udeleženka v odgovoru navaja, da pritožnica z ustavno pritožbo izrecno izpodbija le sodbo Vrhovnega sodišča, in tudi pooblastilo pritožnice, ki ga je dala pooblaščeni odvetniški pisarni, se glasi izključno na vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, kljub temu pa se pritožnica v ustavni pritožbi sklicuje tudi na kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešili sodišči prve in druge stopnje. Po prepričanju nasprotne udeleženke lahko Ustavno sodišče obravnava zgolj tiste navedbe pritožnice, ki se nanašajo na izpodbijani pravni akt in ne na sodbi, ki se v ustavni pritožbi ne navajata kot izpodbijana akta, sicer bo preseglo okvir ustavne pritožbe in s tem nasprotni udeleženki kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do poštenega postopka iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Glede izračuna pedagoške obveznosti se nasprotna udeleženka sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča in ponovno poudarja, da ZVis delovno in neposredno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev ureja na tedenski in ne na letni ravni, zaradi česar obračun plače ni bil odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega akreditiranega programa ali 40-tedenskega. Nasprotuje navedbam pritožnice o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe in o tem, da naj Vrhovno sodišče ne bi pojasnilo vpliva zmotne razlage prava na zakonitost izpodbijanih sodb. V zvezi z očitkom o neenakopravni obravnavi in diskriminaciji nasprotna udeleženka navaja, da se je predmetni študijski program izvajal izključno na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso neposredno primerljivi niti po vsebini niti po načinu njihovega izvajanja in gre zato za bistveno različne položaje, ki jih je dopustno in nujno urejati različno. Nasprotna udeleženka navaja še, da okoliščina, da je pritožbeno sodišče v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in identičnimi pravnimi vprašanji argumentiralo podobno ali celo enako, ne more pomeniti kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in da je Vrhovno sodišče pritožnici naložilo povrnitev stroškov odgovora na revizijo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP).

5.Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke vročilo pritožnici, ki v odgovoru navaja, da je Vrhovno sodišče pravilno ugotovilo, da se 40-tedenska obveznost nanaša na študente in ne na visokošolske učitelje. Poudarja, da je tožena stranka obračunavanje plač visokošolskim učiteljem pri izvajanju študijskega programa Zdravstvene nege na podlagi 40-tedenskega izvajanja tega programa takoj po vložitvi tožbe spremenila nazaj na 30 tednov. Po mnenju pritožnice akreditirani študijski program, ne glede na to, ali se izvaja 30 ali 40 tednov, ni in ne more biti osnova za izračun plač v enovitem, obvezujočem plačnem sistemu. Kršitev enakosti pred zakonom naj bi bila podana, ker naj bi samo študijski program na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru določal pedagoško obveznost na podlagi 40 tednov, vsi drugi študijski programi pa na podlagi 30 tednov. Navedbe tožene stranke o tem, da študijski programi med seboj niso primerljivi, naj bi bile pavšalne in nesklepčne. Pritožnica vztraja, da ji je bila pravica do pravnega varstva zagotovljena le formalno, ne pa tudi materialno, ker je sodišče druge stopnje o vseh 12 pritožbah odločalo le enkrat s popolnoma identično obrazložitvijo, čeprav so o pritožbah odločali različni senati.

B.

6.Pritožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu visokošolski učitelj VS – predavatelj s področja zdravstvene nege za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Kot predavateljica je morala opraviti devet ur NPO in tri ure DPO tedensko, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti.

7.Glavni očitek pritožnice je, da je pri njej fakulteta obseg NPO opredelila z upoštevanjem 40-tedenskega študijskega programa in je obseg NPO tako znašal 360 ur, medtem ko je pri predavateljih, ki so svoja predavanja izvajali v okviru 30-tedenskega študijskega programa, obseg NPO znašal le 270 ur. Pritožnica izpodbija stališče, da plača ni odvisna od trajanja programa oziroma od določitve letnega števila ur NPO, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od opredelitve tedenske obveznosti. Zatrjuje, da je bila zaradi tega stališča z vidika plačila za opravljeno delo neenakopravno obravnavana v primerjavi z vsemi drugimi predavatelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in tudi v primerjavi z vsemi drugimi predavatelji na vseh javnih višjih in visokošolskih ustanovah, saj je morala za isto plačilo opraviti več ur NPO oziroma DPO kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program.

8.V obravnavni zadevi se zastavlja vprašanje, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) stališče, po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč le od opredelitve njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen ZVis.

9.Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog).

10.V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZVis NPO v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša za predavatelja devet ur tedensko. Tedensko NPO in njene oblike določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in zanj pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odstavek 63. člena ZVis). Če s tedensko NPO, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi tedensko DPO, in sicer predavatelju največ tri ure (tretji odstavek 63. člena ZVis). Tedensko NPO in največ štiri ure tedenske DPO za druge visokošolske sodelavce določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom (četrti odstavek 63. člena ZVis). Tedenska DPO se obračuna enako kot NPO (peti odstavek 63. člena ZVis).

11.Drugi odstavek 37. člena ZVis določa, da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno.

12.Tako pritožnica kot Vrhovno sodišče se strinjata, da drugi odstavek 37. člena ZVis določa študijsko obveznost študentov, ne pa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Razhajanje med njima je v tem, da pritožnica meni, da se letno število ur njene NPO ne bi smelo določati glede na trajanje študijskega programa, temveč bi moralo biti enako kot pri vseh tistih predavateljih, ki izvajajo 30-tedenski študijski program, ker mora sicer za isto plačilo opraviti več ur NPO. Po stališču Vrhovnega sodišča pa trajanje študijskega programa ni vplivalo na pritožničino plačo, ker je bila ta odvisna izključno od opredelitve tedenske obveznosti predavateljev iz 63. člena ZVis. Po stališču Vrhovnega sodišča iz 63. člena ZVis jasno izhaja, da je število ur NPO (in DPO) omejeno na tedenski in ne na letni ravni.

13.Tudi če je tedenska obveznost NPO opredeljena enako (devet ur) ne glede na trajanje študijskega programa, se je v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunavala za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega programa pa za 40 tednov. Pri tem ni mogoče spregledati, da je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Pri tem vsaka ura NPO implicira tudi določeni obseg ur drugih potrebnih opravil (med njimi na primer posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju in pripravo predavanj). Ker je predpisani obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v posameznem študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. Poleg tega opredelitev NPO ne pomeni nujno, da posamezni predavatelj svoje obveznosti uravnoteženo izvaja vse leto, vsak teden študijskega programa v enakem obsegu devet ur NPO. Povsem mogoče je, da posamezni predavatelj večino (ali celo vse) obveznosti NPO izvede v enem semestru študijskega leta, ko je torej posebej obremenjen s predavanji, v preostalem semestru (če gre za dvosemestrski študij) pa izvaja bistveno manjši obseg NPO ali obveznosti NPO sploh nima (ter se v toliko večji meri posveča drugim obveznostim).

14.Glede na navedeno je torej v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Izpodbijano stališče (da je za določitev plače pomembna zgolj tedenska obveznost NPO, zaradi česar so predavatelji plačani enako za enako delo ne glede na dolžino študijskega programa) bi pomenilo enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi vsi predavatelji v času izvajanja študijskega programa na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo na 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

15.Vrhovno sodišče značilnosti take opredelitve NPO pri predavateljih oziroma pri pritožnici ni upoštevalo. Pri ugotavljanju obsega dela pritožnice in določitvi ustreznega plačila za njeno delo je izhajalo zgolj iz tedenske obveznosti NPO, ne da bi opravilo primerjavo vseh njenih obveznosti med vsem študijskim letom, ki traja 52 tednov, v primerjavi s predavatelji, ki imajo skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Posledica izpodbijanega stališča je, da bi morali predavatelji, ki sodelujejo pri izvajanju 40-tedenskega študijskega programa, za enako plačilo v vsem študijskem letu opraviti 360 ur NPO in druge obveznosti (npr. posredne pedagoške in raziskovalne obveznosti), medtem ko bi morali predavatelji na 30-tedenskih študijskih programih opraviti zgolj 270 ur NPO in druge obveznosti (torej v celotnem študijskem letu 90 ur NPO več za isto plačo). Ne da bi bilo izkazano, da je obseg drugih obveznosti v primeru predavateljev, ki sodelujejo pri izvajanju 30-tedenskega študijskega programa, upoštevno večji, ureditev tako uvaja nerazumno razlikovanje med delovno obveznostjo obeh skupin predavateljev. Izpodbijano stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO ter pri tem spregleda opisane značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima torej za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

16.Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, pritožničinih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Šorli.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-512/18 z dne 23. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 74/20, in OdlUS XXV, 8), 10. točka obrazložitve.