Jedro

Dolžnik ima sedež v tujini, v državi članici Evropske unije, zato je bilo treba za vročitev sklepa o izvršbi (in sklepa, s katerim ga je sodišče pozvalo naj imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji) uporabiti Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj") in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. Uredba določa več možnih načinov vročanja, pri čemer najbolj podrobno ureja sistem vročitve preko organov za pošiljanje in organov za sprejem, vendar pa so kljub temu vsi predvideni načini vročanja medsebojno enakovredni. Uredba tako dopušča tudi neposredno vročanje z uporabo poštnih storitev, ki je urejeno v 14. členu Uredbe, pri čemer je treba upoštevati tudi pravila o možnosti zavrnitve sprejema pisanja (četrti odstavek 8. člena Uredbe).

Uredba ne predpisuje obveznega prevoda listine, ki se vroča, temveč daje pravico osebi, ki se ji vroča, da lahko odkloni sprejem pisanja brez prevoda.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta bila dolžniku sklep o izvršbi in sklep, naj dolžnik v 15 dneh imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, vročena z uporabo poštnih storitev, in sicer z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR). Pisanji sta bili poslani v slovenskem jeziku, vendar pa jima je bil priložen obrazec iz Priloge II Uredbe v nemškem jeziku, v katerem je bil dolžnik skladno s prvim odstavkom 8. člena Uredbe poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora pravico zavrnitve sprejema pisanja uveljaviti v trenutku vročitve ali pa ga vrniti v roku enega tedna z izjavo, da sprejem zavrača. Iz mednarodne vročilnice izhaja, da je bilo pisanje dolžniku vročeno 29. 9. 2016 in ker ga dolžnik ni zavrnil, česar tudi ne trdi, na pravilnost vročitve ne vpliva, da je bilo sodno pisanje v slovenskem jeziku, ki ga dolžnik ne razume oziroma da ni bilo prevedeno v nemški jezik, ki je uradni jezik v Nemčiji, državi naslovnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep z dne 18. 4. 2017 v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

II. Pritožba se zavrne in se sklep z dne 19. 10. 2016 potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 18. 4. 2017 je sodišče prve stopnje 1. točki izreka zavrnilo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje, v 2. točki je sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v 3. točki izreka pa je sklenilo, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne.

2. Proti 1. točki izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Meni, da je obširno opisal okoliščine sprejemanja in obravnavanja pošiljk pri dolžniku in posebne okoliščine, ki so pripeljale do zamude pri vložitvi ugovora, saj je pojasnil, da je do zamude prišlo zaradi součinkovanja odsotnosti odgovorne osebe, A. A., in dejanj osebe, ki je s pošto ravnala v nasprotju z ustaljeno organizacijo, ki je uveljavljena pri dolžniku. Sodišče je zavzelo stališče, da odsotnost A. A. ne predstavlja upravičenega vzroka, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje, saj je podjetje dolžno organizirati nadomeščanje odgovorne osebe v primeru njenih odsotnosti. Meni, da je to stališče prestrogo, saj je običajno, da običajne odsotnosti v povprečju trajajo najdlje do dveh tednov, pri takšnih odsotnostih pa ni mogoče pričakovati, da bo zagotovljeno popolno nadomeščanje, še posebej, če gre za podjetja, ki pri poslovanju redkeje pričakujejo pošto vezano na roke. Rok za ugovor je bil v konkretnem primeru dan subjektu tujega prava, ki mora poskrbeti tudi za prevod, zato je rok 8 dni za ugovor nesorazmerno kratek. Dolžnik pred tem postopkom ni imel izkušenj s slovenskim izvršilnim postopkom na podlagi verodostojne listine, zato bi bilo neutemeljeno pričakovati, da lahko sklepa o kratkem roku in predvidi posledice potencialne zamude. Osemdnevni rok za ugovor je nesorazmeren in neustaven, saj dolžniku ne zagotavlja varstva pravic v postopku in tudi ne pravice do sodnega varstva. Takšen rok daje dolžnika v bistveno neenakovreden položaj v razmerju do upnika in v primerjavi s položajem drugih dolžnikov v drugih sodnih postopkih, v katerih imajo bistveno daljši rok za nasprotovanje upnikovemu zahtevku. Sankcija zavrženja ugovora dolžnika bistveno prikrajša za možnost uveljavljanja pravice do izjave v postopku. Če bi šteli, da je ugovor prepozen, bi dolžnik izgubil prvo priložnost, da se izreče o zahtevku za izvršbo ter tako uresniči svojo pravico do izjavljanja. V nadaljevanju pritožbe navaja dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in pogoje za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišču očita tudi, da neupravičeno ni zaslišalo predlagane priče A. A., ki bi lahko potrdila opisan potek ravnanja s pošto in organizacijo sprejemanja in ravnanja s pošto pri dolžniku, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v 1. točki izreka razveljavi ter predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril upnik. Meni, da v primeru, ko je bil ugovor kot prepozen zavržen, ne morejo biti podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ampak pritožbeni razlog zoper sklep o zavrženju ugovora, zato dolžnik za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje nima pravnega interesa. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da odsotnost gospoda A. A. ne more biti opravičljiv razlog za zamudo ter da je glede na osebne lastnosti družbe zahtevana stopnja skrbnosti višja kot to velja za fizične osebe. Dolžnik ni bil dovolj skrben, saj bi moral za čas svoje odsotnosti angažirati drugega zaposlenega v družbi, ki bi dvigoval in pregledoval pošto ter nanjo odgovarjal. Sodna praksa stoji na stališču, da je potrebno delo organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno tudi v primeru odsotnosti nekaterih zaposlenih. Pri pravnih osebah je skrbnost večja, zahteva se skrbnost dobrega strokovnjaka. Dolžnik bi moral organizirati poslovanje tako, da bi nemoteno potekalo kljub odsotnosti gospoda A. A., če pa tega ni organiziral tako, to pomeni, da ni ravnal dovolj skrbno. Odsotnost A. A. ne more biti zadosten razlog za opravičilo zamude, saj zamuda z opravo dejanja izhaja iz dogodka, ki bi ga stranka lahko preprečila, če bi bila dovolj skrbna. Določbe zakonov v zvezi z roki so kogentne narave. Rok za vložitev ugovora je prekluziven. Dolžnik tudi ne zatrjuje, da naj bi bil pravni pouk napačen, iz njegovih trditev izhaja le to, da naj bi pravni pouk neskrbno prebral in zato nepravilno razumel. Dolžnik je imel možnost v roku, določenem v Uredbi ES št. 1393/2007, zavrniti pisanje, ne da bi se spustil v postopek, vendar pa te možnosti ni izkoristil. Pritožbene navedbe o terjatvi pa so v konkretnem primeru irelevantne. Meni, da sodišče ni ravnalo v nasprotju s pravili postopka, ko ni zaslišalo A. A., saj dolžnik pri organizaciji poslovanja s pošto v času njegove odsotnosti ni deloval dovolj skrbno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sklep potrdi, dolžniku pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. S sklepom z dne 19. 10. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor.

5. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik in navaja, da je sodišče sklep o izvršbi dolžniku posredovalo na podlagi 14. člena Uredbe ES št. 1393/2007, in sicer neposredno z uporabo poštnih storitev, in ne preko osrednjega organa za vročanje, kot je to sicer pravilo v skladu z omenjeno uredbo. Dolžniku je na ta način poslalo sklep z dne 23. 9. 2016, s katerim mu je naložilo, da v roku 15 dni imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, temu sklepu pa sta bila priložena še sklep o izvršbi z dne 23. 9. 2016 in predlog za izvršbo z dne 19. 9. 2016. Vsa pisanja so bila v slovenskem jeziku, ki ga dolžnik ne razume. Hkrati pa pisanje ni bilo prevedeno v nemški jezik, ki je uradni jezik v Nemčiji, državi naslovnika. Glede na postavljen rok 15 dni za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj je ugotoviti, da je imel dolžnik tudi za vložitev ugovora 15 dni časa od njegovega prejema, zato je bil ugovor pravočasen. Poleg tega je treba upoštevati, da je rok 15 dni za vložitev ugovora in imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji pričel teči 11. 10. 2016, ko se je dolžnik lahko vsebinsko seznanil z vsebino prejetih sklepov. Do 11. 10. 2016 je bil namreč A. A. odsoten. Ugovor je bil tako vložen tretji dan po seznanitvi s sklepom o izvršbi in je torej pravočasen. Če pa bo sodišče štelo, da je rok za ugovor 8 dni od 29. 9. 2016, pa dolžnik izpostavlja, da je bilo pisanje zavajajoče. Hkrati s sklepom o izvršbi je sodišče dolžniku poslalo tudi sklep o določitvi pooblaščenca za sprejemanje pisanj, kjer je za imenovanje pooblaščenca določilo rok 15 dni, zato bi se moralo šteti, da velja 15-dnevni rok za določitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in za vložitev ugovora. Meni, da sankcija zavrženja ugovora dolžnika občutno prikrajša za možnost uveljavljanja pravice do izjave v postopku, saj se dolžnik v tem postopku ne bo mogel izreči o predmetu spora. Če bi sodišče štelo, da je bil ugovor prepozen, bi dolžnik izgubil prvo priložnost, da se izreče o zahtevku za izvršbo ter tako uresniči svojo pravico do izjavljanja. Vztrajanje pri zavrženju ugovora bi pomenilo nesorazmerno omejitev pravice dolžnika, da se izjavi in nasprotuje predlogu za izvršbo, ki je očitno neutemeljen in nezakonit. Dalje navaja, da listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, ni verodostojna listina po 23. členu ZIZ, zato bi moralo sodišče ugovoru ugoditi. V nadaljevanju pritožbe dolžnik navaja dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Zaključuje, da če bo sodišče mnenja, da je dolžnik zamudil rok za ugovor oziroma da sodišče na prvi stopnji nima zakonske podlage, da tako ravna, potem poziva, da se začne postopek za oceno ustavnosti določb ZIZ in ZPP, ki predvidevajo vročanje sklepa o izvršbi in sklepa o imenovanju pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji hkrati, s čimer se prejemnika pisanj bistveno zavede glede dolžine in pričetka teka rokov ter omogočajo izdajo sklepa o izvršbi in s tem pridobitev izvršilnega naslova brez podlage po petem odstavku 41. člena ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Na pritožbo je pravočasno odgovoril upnik. Navaja, da iz 8. člena Uredbe ES št. 1393/2007 izhaja, da lahko naslovnik zavrne sprejem pisanj v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če pisanje ni sestavljeno v enem izmed naslednjih jezikov, ali mu ni priložen prevod enega izmed naslednjih jezikov: jezik, ki ga naslovnik razume ali uradni jezik zaprošene države članice. Ker dolžnik te možnosti ni izkoristil, se ne more sklicevati na dejstvo, da pisanje ni bilo prevedeno v nemški jezik, zato je bilo pisanje pravilno vročeno. Tako izhaja tudi iz sklepa I Ip 3335/2012, VSL sodbe I Cpg 1493/2013. V zvezi z navedbami, da se je dolžnik vsebinsko seznanil z vsebino pisanja šele 11. 10. 2016, pa navaja, da navedbe v tem delu ne morejo bremeniti upnika, saj je na dolžniku, da redno in odgovorno sprejema pošto ter nanjo tudi odgovarja. Čeprav ima dolžnik v Sloveniji pooblaščenca, ga je seznanil s pisanjem šele 11. 10. 2016, saj se prej ni seznanil s prejeto pošto iz razlogov, ki so na njegovi strani, na katere bi lahko vplival, saj bi kot skrben gospodar lahko določil svojega namestnika, ki bo v času njegove odsotnosti sprejemal pošto. Napačne so dolžnikove navedbe, da bi se moralo šteti, da velja 15-dnevni rok za določitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji tudi za vložitev ugovora. Določbe v zvezi z roki so kogentne narave in jih ni mogoče spreminjati, ZIZ pa v 9. členu določa, da je rok za ugovor zoper sklep o izvršbi 8 dni. O sami verodostojni listini bi se moral dolžnik izreči že v okviru postopka, v za to predvidenih rokih. Te navedbe bi torej moral uveljavljati že v ugovoru, ne more pa sodišče v pritožbenem postopku ugotavljati, ali gre za verodostojno listino ali ne. Pojasnjuje, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi izpiska iz poslovnih knjig, kar glede na 23. člen ZIZ ustreza pojmu verodostojne listine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

**O pritožbi proti sklepu z dne 18. 4. 2017**

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da glede na to, da je dolžnik hkrati z vložitvijo pritožbe proti sklepu o zavrženju ugovora vložil tudi zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor, je sodišče prve stopnje pravilno najprej odločilo o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje. Za pritožbo proti odločitvi o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa dolžnik ima pravni interes, saj je takšna odločitev zanj neugodna, zato je njegova pritožba dovoljena.

10. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da okoliščin, zaradi katerih je po navedbah dolžnika prišlo do zamude pri vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenega vzroka za zamudo. Svojo odločitev je obširno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z ugotovitvami, razlogi in stališči sodišča prve stopnje strinja in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da je dolžnik obširno opisal okoliščine sprejemanja in obravnavanja pošiljk, saj je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zgolj pavšalno navedel, da je oseba, ki je pošto sprejela in pismo odprla, nepričakovano s pisanjem ravnala v nasprotju z navodili, saj se o vsebini ni prepričala in pisanja tudi ni uvrstila med "na rok vezane" zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (zadnji odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa), kako bi moral dolžnik te svoje navedbe konkretizirati in da so prav te okoliščine njegovega poslovanja pomembne za presojo, ali je imel organizacijo dela glede pošte ustrezno urejeno oziroma ali je glede poslovanja s pošiljkami ravnal z zadostno skrbnostjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče A. A., ki bi lahko potrdil potek ravnanja s pošto in organizacijo sprejemanja pošte pri dolžniku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba predlaganih dokazov, saj bi v tem primeru šlo za t.i. dokaze informativne narave. Informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, pa ni dovoljen1. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem A. A., ni storilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prestrogem stališču sodišča, da odsotnost A. A. v kritičnem času ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka. Da mora dolžnik kot gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da poteka nemoteno tudi v primeru odsotnosti posameznih zaposlenih, je ustaljeno stališče sodne prakse, saj za gospodarske družbe velja, da se zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika. Ker posledice očitnih pomanjkljivosti te organiziranosti trpi stranka sama, se dolžnik ne more uspešno sklicevati na ravnanje oziroma odsotnost svojih zaposlenih, še posebej ob odsotnosti trditev, da mu je bila ustrezna organizacija poslovanja zaradi določenih okoliščin onemogočena.

14. Dolžnik v pritožbi uveljavlja, da je subjekt tujega prava, da je rok 8 dni za ugovor nesorazmerno kratek in neustaven, saj mu ne zagotavlja varstva njegovih pravic v postopku in pravice do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi določen z zakonom, zakonsko določenih rokov pa se v nobenem primeru ne more podaljšati. Roki, ki jih predpisuje zakon, so nepodaljšljivi prekluzivni roki. Dejstvo, da je dolžnik tuja pravna oseba in da so v drugih sodnih postopkih na voljo daljši roki, pa ne more biti merilo za določanje dolžine ugovornega roka proti sklepu o izvršbi. Ta je določen v zakonu in velja za vse enako. Dolžnik bi lahko uspel le, če bi uspel v ustreznem postopku izpodbiti zakonsko določbo, ki predpisuje dolžino roka za ugovor. Presojo ustavnosti zakonskih določb sicer lahko zahteva tudi sodišče, vendar v obravnavanem primeru razloga za to ne vidi. Po prepričanju pritožbenega sodišča dolžniku tako ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

15. Na pritožbene navedbe o prikrajšanju dolžnika za možnost uveljavljanja pravice do izjave v postopku, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo dolžniku s tem, ko mu je bil vročen sklep o izvršbi, omogočeno sodelovanje v postopku in dana možnost, da se opredeli do upnikove terjatve, zato mu možnost izjavljanja ni bila kršena.

16. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na verodostojno listino, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo in na samo terjatev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da z njimi dolžnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti, saj za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili razlogi, zaradi katerih je dolžnik zamudil rok za ugovor proti sklepu o izvršbi, očitno neutemeljeni, zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo (prim. drugi odstavek 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožba dolžnika pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi proti sklepu z dne 19. 10. 2016**

19. Glede na predhodno sprejeto odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbi proti sklepu, s katerim je bil ugovor zavržen kot prepozen.

20. Dolžnik ima sedež v tujini, v državi članici Evropske unije, zato je bilo treba za vročitev sklepa o izvršbi (in sklepa, s katerim ga je sodišče pozvalo naj imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji) uporabiti Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj") in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 - v nadaljevanju Uredba. Uredba določa več možnih načinov vročanja, pri čemer najbolj podrobno ureja sistem vročitve preko organov za pošiljanje in organov za sprejem, vendar pa so kljub temu vsi predvideni načini vročanja medsebojno enakovredni. Uredba tako dopušča tudi neposredno vročanje z uporabo poštnih storitev, ki je urejeno v 14. členu Uredbe, pri čemer je treba upoštevati tudi pravila o možnosti zavrnitve sprejema pisanja (4. odstavek 8. člena Uredbe). V konkretnem primeru je bil dolžniku sklep o izvršbi skupaj s sklepom, naj dolžnik v 15 dneh imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, vročen z uporabo poštnih storitev. Uredba ne predpisuje obveznega prevoda listine, ki se vroča, temveč daje pravico osebi, ki se ji vroča, da lahko odkloni sprejem pisanja brez prevoda. Predpisana je pravica naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume; ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev (prim. 4. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 8. člena Uredbe). Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta bila dolžniku sklep o izvršbi in sklep, naj dolžnik v 15 dneh imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, vročena z uporabo poštnih storitev, in sicer z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR). Pisanji sta bili poslani v slovenskem jeziku, vendar pa jima je bil priložen obrazec iz Priloge II Uredbe v nemškem jeziku, v katerem je bil dolžnik skladno s 1. odstavkom 8. člena Uredbe poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora pravico zavrnitve sprejema pisanja uveljaviti v trenutku vročitve ali pa ga vrniti v roku enega tedna z izjavo, da sprejem zavrača. Iz mednarodne vročilnice izhaja, da je bilo pisanje dolžniku vročeno 29. 9. 2016 in ker ga dolžnik ni zavrnil, česar tudi ne trdi, na pravilnost vročitve ne vpliva, da je bilo sodno pisanje v slovenskem jeziku, ki ga dolžnik ne razume oziroma da ni bilo prevedeno v nemški jezik, ki je uradni jezik v Nemčiji, državi naslovnika.

21. Dolžniku sta bila 29. 9. 2016 hkrati vročena sklep o izvršbi in sklep, naj v v 15 dneh imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je imel dolžnik glede na rok 15 dni za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS tudi za vložitev ugovora 15 dni časa od njegovega prejema oziroma da je rok 15 dni za vložitev ugovora pričel teči 11. 10. 2016, ko se je dolžnik seznanil z vsebino sklepov. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 9. člena ZIZ je pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi ugovor, ki ga je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa, o čemer je bil dolžnik v pravnem pouku sklepa o izvršbi tudi poučen. Na dolžino tega, z zakonom določenega roka pa ne more vplivati dejstvo, da je bil dolžniku istočasno vročen tudi sklep, naj v 15 dneh imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Poleg tega iz zgoraj citiranih določb jasno izhaja, da rok 8 dni za ugovor teče od vročitve sklepa o izvršbi, in ne od seznanitve z njegovo vsebino.

22. Na pritožbene navedbe o prikrajšanju dolžnika za možnost uveljavljanja pravice do izjave v postopku, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo dolžniku s tem, ko mu je bil vročen sklep o izvršbi, omogočeno sodelovanje v postopku in dana možnost, da se opredeli do upnikove terjatve, zato mu možnost izjavljanja ni bila kršena.

23. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na verodostojno listino, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi in na samo terjatev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi narave odločitve o ugovoru dolžnik z njimi v tem pritožbenem postopku ne more uspeti, saj za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o zavrženju ugovora niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Dolžnik v pritožbi še poziva, naj sodišče začne postopek za oceno ustavnosti določb ZIZ in ZPP. Glede hkratnega vročanja sklepa o izvršbi in sklepa o imenovanju pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS, s čimer naj bi se prejemnika pisanj bistveno zavedlo glede dolžine in pričetka teka rokov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne v ZIZ in ne v ZPP ni ovire za hkratno vročanje takšnih sklepov. Vsak sklep je odločba zase in iz vsakega jasno izhaja, kolikšen je rok za vložitev ugovora oziroma v kolikšnem času mora dolžnik imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS. Pritožbeno sodišče zato ne vidi razloga za začetek postopka za oceno ustavnosti. Prav tako ne vidi razloga za začetek postopka za oceno ustavnosti pri izdaji sklepa o izvršbi na podlagi petega odstavka 41. člena ZIZ, ki določa, da verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, upniku predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Navedeno ne pomeni, da bo upnik pridobil izvršilni naslov brez podlage, le verodostojne listine mu k predlogu za izvršbo ni treba priložiti, dolžnik pa bo v ugovoru imel možnost takšen sklep o izvršbi izpodbijati.

25. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj iz mednarodne povratnice izhaja, da je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen 29. 9. 2016. Rok za vložitev ugovora je torej pričel teči 30. 9. 2016 in se je iztekel 7. 10. 2016. Glede na vse navedeno je ugovor, ki ga je dolžnik poslal priporočeno po pošti 14. 10. 2016, prepozen. Ker je sodišče prve stopnje ugovor, ki ga je dolžnik vložil po preteku osemdnevnega roka iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, pravilno zavrglo kot prepoznega (četrti odstavek 58. člena ZIZ) in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26. Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011.