Jedro

Vtoževano nezakonitost pogodbe o zaposlitvi je potrebno presojati izključno na podlagi določil OZ, ki neveljavnost pogodbe določajo le v primeru ugotovitve njene ničnosti ali izpodbojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, da je pogodba o zaposlitvi z dne 7.10.2002, ki jo je sklenila s toženo stranko, v določilih 15, 16. in 17. člena ne veže in se v tem delu razveljavi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti citiranih členov pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dne 24.9.2002 nadzorni svet tožeče stranke ob ponovni potrditvi mandata direktorja (tožena stranka) odločil, da ostane pogodba o zaposlitvi z njim nespremenjena (torej enaka pogodbi z dne 1.12.1997). Tožeča stranka je predsedniku nadzornega sveta (v nadaljevanju: NS) J.F. očitala napake volje in zatrjevala, da s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 7.10.2002 ni spoštoval odločitve NS o nespremenljivosti pogodbe. Sodišče je zaključilo, da je predsednik NS podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 7.10.2002 v okviru sklepa NS z dne 24.9.2002. Tožena stranka ga ni s prisilo ali grožnjo pripravila k podpisu te pogodbe, J.F. pa ob podpisu tudi ni bil v zmoti glede njene vsebine. Dejstvo, da je bila v zvezi z navedeno pogodbo o zaposlitvi zoper toženo stranko in predsednika NS podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji), ne dokazuje ničnosti spornih določil pogodbe. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o sporu, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da določilo prvega odstavka 72. člena OZ „ne pride v poštev“, s čimer je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Neobrazložena je ugotovitev, da predsednik NS ni prekoračil pooblastila iz ZGD. Ugotovitev, da je pogodbo o zaposlitvi v spornem delu podpisal v okviru sklepa NS z dne 24.9.2004 (pravilno: 2002), je v nasprotju z vsebino te listine, medtem ko je ugotovitev, da je pred podpisom pogodbe z njeno vsebino seznanil tudi ostala člana NS, v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju z dne 17.11.2004. Nižji sodišči sta kršili 8. člen ZPP, saj sta razloge sodbe oprli pretežno na izpovedbo predsednika NS, katero pa sta premalo kritično dokazno ocenili, zaradi česar je prišlo do absolutnih in relativnih bistvenih kršitev. O pravnorelevantnem vprašanju, ali med pogodbama obstajajo razlike in v čem, sodbi nimata razlogov. Zmoten je zaključek, da pravna podlaga odpravnine ni pomembna. Odpravnina v pogodbi z dne 1.12.1997 temelji na zakonu, v pogodbi z dne 7.10.2002 pa ima pogodbeni temelj, pri čemer za takšno spremembo predsednik NS ni imel veljavnega pokritja NS. Predsednik NS je bil ob podpisu pogodbe v bistveni zmoti oziroma prevari glede pravice tožene stranke do odpravnine. Za njegovo navedbo, da naj bi člani NS na seji 24.9.2002 rekli, naj ostane odpravnina za primer razrešitve taka kot je, t. j. 24 plač, ni dokazne opore v zapisniku te seje NS. Skrbnost ravnanja predsednika NS in tožene stranke ni dokazana. Ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič N., P. in R.B., je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. S podpisom pogodbe je predsednik NS omogočil toženi stranki pridobitev premoženjske koristi v višini, za katero v premoženju družbe ni realne podlage. V izpodbijanem delu je zato pogodba nična, ker nasprotuje moralnim načelom. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbi nižjih sodišč spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da naj se revizijo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo delovno sodišče stvarno nepristojno. Tožena stranka kot direktor tožeče stranke z njo ni bila le v korporacijskopravnem razmerju, temveč tudi v delovnem razmerju, saj sta stranki medsebojne pravice in obveznosti uredili v pogodbi o zaposlitvi. Ker tožeča stranka izpodbija veljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je predmetni spor na podlagi določila 2. točke četrtega člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji) obravnavati kot individualni delovni spor.

Zmotno je uveljavljanje v reviziji večkrat očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje očitanih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi, in sicer tudi glede tistih delov izpodbijane sodbe, katerim revident izrecno očita pomanjkanje oziroma neustrezno obrazložitev. Ali med pogodbama o zaposlitvi z dne 1.12.1997 in z dne 7.10.2002 obstajajo razlike, ni pravno odločilno dejstvo za presojo obstoja vtoževanih izpodbojnih razlogov pogodbe, kot to zmotno meni revident. Sploh pa je sodišče obrazložilo, da je izpodbijano določilo 17. člena pogodbe enako členu XVII. predhodno sklenjene pogodbe, medtem so določila izpodbijane pogodbe o odpravnini za primer razrešitve direktorja utemeljena v načelu pogodbene avtonomije strank.

Zaključku, da je predsednik NS podpisal pogodbo v okviru sklepa NS z dne 24.9.2002, revizija neutemeljeno očita nasprotje z vsebino te listine. Ta očitek namreč po vsebini ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč je naperjen zoper dokazno oceno sodišča, katere pa v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi ugotovitvi sodišča, da je predsednik NS pred podpisom pogodbe z njeno vsebino seznanil preostala dva člana NS, revizija zmotno očita nasprotje z zapisnikom o zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 17.11.2004 – zapisnik namreč potrjuje prav takšno ugotovitev.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sta nižji sodišči kršili 8. člen ZPP, ker naj bi izpovedbo predsednika NS premalo kritično dokazno ocenili, zaradi česar naj bi prišlo do absolutnih in relativnih bistvenih kršitev postopka. Revident ni izrecno opredelil, obstoj katere absolutne bistvene kršitve postopka naj bi bil v zvezi s tem podan, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti. Revizija se lahko vloži le zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka, ki je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), zato zatrjevana prvostopenjska kršitev 8. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Drugostopenjskemu sodišču bi bilo mogoče očitati kršitev načela proste presoje dokazov le v primeru, če bi samo ugotavljalo dejansko stanje na podlagi opravljene glavne obravnave (1. točka 358. člena ZPP), vendar takšno procesno dejanje v obravnavani zadevi ni bilo izvedeno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revident neutemeljeno navaja, da je s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 7.10.2002 predsednik NS „prekoračil pooblastilo oziroma zastopstvo lastnika tožeče stranke“. V skladu z določilom 275. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD – Ur. l. RS, št. 30/1993 in nadaljnji) predsednik NS zastopa družbo proti članom uprave. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imel predsednik NS J.F. na podlagi citiranega določila zakonsko pooblastilo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Napačno je revizijsko zatrjevanje, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati določilo prvega odstavka 72. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki ureja prekoračitev pooblastila. Ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne utemeljujejo uporabe citiranega določila OZ. Dokazna ocena sodišča, da je predsednik NS podpisal pogodbo o zaposlitvi v okviru sklepa NS z dne 24.9.2002, namreč zanika možnost, da bi predsednik NS s podpisom pogodbe kakorkoli prekoračil svoja pooblastila.

Kot bistvenega pomena za odločitev revizija zmotno izpostavlja dejstvo, da so določila o odpravnini v pogodbi z dne 1.12.1997 temeljila na zakonu (250. člen takrat veljavnega ZGD), medtem ko ima v pogodbi z dne 7.10.2002 zaradi učinkovanja novele ZGD-F (Ur. l. RS, št. 45/2001) odpravnina pogodbeni temelj, pri čemer naj bi za podpis takšne pogodbe po zatrjevanju revidenta predsednik NS ne imel veljavnega pokritja NS. Morebitno nepravilnost ravnanja predsednika NS v razmerju do sprejetih odločitev nadzornega sveta bi lahko tožeča stranka uveljavlja le v okviru korporacijskopravnega razmerja med družbo in nadzornim svetom, medtem ko v obravnavani zadevi ne more predstavljati dejanske podlage, na kateri bi temeljila odločitev. Vtoževano nezakonitost pogodbenega razmerja med strankama je namreč potrebno presojati izključno na podlagi določil OZ, ki neveljavnost pogodbe določajo le v primeru ugotovitve njene ničnosti ali izpodbojnosti (86. člen in nadaljnji).

Navedb revidenta, s katerimi ta uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi določila tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati (da ni dokazana skrbnost ravnanja predsednika NS in tožene stranke, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, da glede odpravnine za primer razrešitve ni dokazne opore v zapisniku seje NS za navedbo predsednika NS o tem, naj bi ta ostala takšna kot je, t. j. 24 plač).

Nižji sodišči sta zaključili, da je predsednik NS podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 7.10.2002 v okviru sklepa, ki je bil sprejet na seji NS dne 24.9.2002. Takšen zaključek po svoji vsebini predstavlja dokazno oceno sodišča, katere v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob tako zavzeti dokazni oceni se vprašanje, ali so pri podpisu pogodbe na strani predsednika NS obstajale napake volje, sploh ne more zastaviti. Ugotovitev, da je predsednik NS s podpisom pogodbe le realiziral sprejeto odločitev nadzornega sveta „da individualna pogodba ostaja nespremenjena,“ namreč že sama po sebi izključuje, da bi bil lahko istočasno predsednik NS v zmoti oziroma prevari, pri čemer neutemeljeno vztraja revident. Ker v postopku niso bili dokazani razlogi za izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi (94. člen OZ), je sodišče primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev spornih določil materialnopravno utemeljeno zavrnilo.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo izpodbijane sodbe, da je neutemeljen podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da zgolj zaradi kazenskih ovadb zoper predsednika NS in toženo stranko, ki so bile zoper njiju v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 7.10.2002 vložene zaradi očitane zlorabe položaja ali pravic, še ni mogoče zaključiti, da je vsebina te pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi. Po sprejemu novele ZGD-F, ki je veljala v času sklenitve pogodbe z dne 7.10.2002, v določilu 250. člena ni bila več določena odpravnina za primer razrešitve predsednika uprave, vendar sodišče pravilno razloguje, da sta upoštevaje načelo pogodbene avtonomije (3. člen OZ) stranki odpravnino lahko dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Revizija neuspešno očita, da naj bi bila pogodba nična zaradi nasprotovanja moralnim načelom, ker naj bi toženi stranki omogočala pridobitev terjatve v višini, za katero v premoženju družbe ni realne podlage. Tako kot sama pravica do odpravnine je tudi določitev njene višine odraz pogodbene volje strank. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena OZ), pri tem pa slabo premoženjsko stanje ene od strank ne more biti ekskulpacijski razlog, razen če bi tako določil zakon.

V skladu z vsem obrazloženim z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).