Jedro

Sodišče soglaša s stališčem toženke, da je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov MOL. NUSZ je bil namreč na podlagi 404. člena ZDavP-2 odmerjen na podlagi podatkov MOL, med katerimi je tudi podatek o namembnosti zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se ne ugodi tožnikovemu zahtevku za spremembo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) št. DT 4224-00861/08-ŠP z dne 17. 4. 2008, DT 4224-01067/08-BP z dne 17. 4. 2008, DT 4224-03922/2009-061P z dne 19. 5. 2009, DT 4224-03894/2010-061P z dne 17. 3. 2010, DT 4224-656/2011 z dne 20. 4. 2011 in št. DT 4224-03988/2012-061P z dne 20. 2. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik z vlogo z dne 24. 10. 2013 zahteval spremembo odločb, s katerimi je bil tožniku NUSZ odmerjen za leta od 2008 do 2012. Prvostopenjski upravni organ pojasnjuje, da lahko na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni, če je davek previsoko odmerjen zaradi očitne napake. Navaja, da so bile omenjene odločbe izdane na podlagi podatkov Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), tožnik pa občini ni sporočil sprememb podatkov. Imel je tudi možnost vložiti pritožbo zoper odločbe o odmeri NUSZ, če je menil, da so nepravilne.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritrdil je sicer pritožbenemu očitku, da je prvostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena, zato je v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve pojasnil še, da je za presojo, ali gre za „očitno napako“, zaradi katere je na podlagi 90. člena ZDavP-2 mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo, odločilno, ali je napako mogoče ugotoviti neposredno. Po mnenju drugostopenjskega organa namreč napaka ni očitna, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, kot v obravnavanem primeru. Šele naknadno, po tožnikovem preverjanju pravilnosti podatkov občine, je bilo ugotovljeno, da so bila tožnikova stavbna zemljišča po namembnosti nepravilno uvrščena v skupino C namesto v skupino D po 6. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Očitna napaka bi po mnenju drugostopenjskega organa bila, če bi organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki izhajajo iz uradne evidence pri MOL. Iz navedenih odločb o odmeri NUSZ namreč ni razvidno, v katero skupino dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti je tožnik razvrščen po podatkih v sodnem registru, temveč v katero skupino dejavnosti je bil uvrščen po 6. členu Odloka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita arbitrarnost in nezakonitost. Navaja, da je avgusta 2012 pri preverjanju baze podatkov za odmero NUSZ pri MOL ugotovil očitno napako, zato je 24. 1. 2013 predlagal izredno spremembo pravnomočnih odločb po 90. členu ZDavP-2. V tožbi navaja, da je primarno vložil predlog za obnovo postopkov, ki pa je bil zavržen, izpodbijano odločbo pa je prvostopenjski organ izdal šele po tem, ko mu je odločanje o podrejenem predlogu za odločanje na podlagi 90. člena ZDavP-2 naložil pritožbeni organ in po vložitvi pritožbe zaradi molka organa. Prvostopenjski odločbi očita, da je neobrazložena in navaja, da ni zatrjeval spremembe, ki bi nastala pri njem, pač pa napako v sistemu interne evidence MOL, ki je obstajala že od samega začetka. Navaja, da iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je imel ves čas registrirano isto dejavnost in da bi davčni organ to moral upoštevati. Meni, da glede na namen 90. člena ZDavP-2 dejstvo, da se zoper odločbe ni pritožil, ni razlog za zavrnitev njegovega predloga.

Tožnik v tožbi pojasnjuje še, da je podatkovna zbirka iz prvega odstavka 12. člena Odloka interna zbirka podatkov MOL, ki jih ta vsako leto posreduje le davčnemu organu za potrebe izdaje odločbe o NUSZ, zato tožnik ni mogel vedeti, da MOL o njegovi dejavnosti vodi napačen podatek (uvrstitev v skupino C namesto v skupino D – dejavnost trgovine) in da tak napačen podatek že vsa leta sporoča davčnemu organu. Ker je pravilen podatek o njegovi dejavnosti razviden iz uradne javne evidence, tj. iz Poslovnega registra Slovenije, je po njegovem mnenju uporaba drugačnega podatka o dejavnosti očitna napaka. Tudi davčni organ ima neposreden dostop do podatkov AJPES, podatek o dejavnosti davčnih zavezancev pa ima davčni organ tudi v svojih bazah podatkov, zato tožnik meni, da za ugotovitev njegove registrirane dejavnosti ne bi bil potreben poseben ugotovitveni postopek. Sklicevanje drugostopenjskega organa na sodbi Upravnega sodišča I U 718/2009 z dne 9. 3. 2010 in I U 2062/2011 z dne 17. 5. 2012 je napačno, saj glede stališč iz prvo navedene sodbe v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je bila napaka storjena in da je MOL davčnemu organu o njegovi dejavnosti sporočal napačen podatek, druga navedena sodba pa naj bi se nanašala na drugačen primer.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep (pravilno odločbo – op. sodišča) odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prve in druge stopnje ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje tožbenemu očitku o pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločitve, vendar je to kršitev na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) drugostopenjski upravni organ odpravil s tem, da je za odločitev o zavrnitvi zahteve za spremembo odločb o odmeri NUSZ navedel razloge.

Pri tem se je po mnenju sodišča pravilno skliceval na stališča iz sodb Upravnega sodišča I U 718/2009 z dne 9. 3. 2010 in I U 2062/2011 z dne 17. 5. 2012, ki se nanašajo na razlago 90. člena ZDavP-2. Navedeni člen ureja poseben primer odprave, razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe, če se ugotovi, da je bila davčna obveznost odmerjena previsoko zaradi očitne napake, pri čemer je pravno upoštevna le napaka, ki je očitna. Zakon očitne napake ne opredeljuje. Gre za nedoločen pravni pojem, podoben tistemu iz drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Pri tem izrednem pravnem sredstvu razlogi, ki so privedli do „očitne kršitve“ niso relevantni, se pa „očitnost“ presoja z vidika možnosti odkritja kršitve.

Navedeno bi po presoji sodišča moralo veljati tudi pri razlagi in presoji očitne napake iz 90. člena ZDavP-2, saj je tudi odprava, razveljavitev in sprememba pravnomočne odločbe po 90. členu ZDavP-2 izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno odločitev, zato je pri razlagi izpolnjevanja pogojev za ta poseg potreben restriktiven pristop.

Sodišče tudi v tem primeru soglaša s stališčem toženke, da je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov MOL. NUSZ je bil namreč na podlagi 404. člena ZDavP-2 odmerjen na podlagi podatkov MOL, med katerimi je tudi podatek o namembnosti zemljišča oz. podatek, v katero izmed skupin od A) do H) iz prvega odstavka 6. člena Odloka je zemljišče razvrščeno glede na njegovo namembnost. Podatkovna zbirka MOL iz 12. člena Odloka se torej ne nanaša na dejavnost zavezancev, temveč na namembnost zemljišč iz drugega odstavka 6. člena oz. 8. člena Odloka. To pomeni, da je zmotno tožbeno stališče, da gre za očitno napako, ker je dejavnost tožnika razvidna iz Poslovnega registra Slovenije, tj. iz uradne evidence, ki jo objavlja AJPES. Preverjanje pravilnosti podatka MOL z registrirano dejavnostjo tožnika bi namreč pomenila izvajanje ugotovitvenega postopka glede dejanske namembnosti zemljišča, do katerega pa bi bil tožnik seveda upravičen, če bi uporabil redna pravna sredstva.

Zato sodišče soglaša s stališčem toženke, da oprostitev preverjanja podatkov iz navedene evidence ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Taka očitna napaka bi npr. bila, kot je pojasnil že drugostopenjski upravni organ, če bi davčni organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki izhajajo iz evidence MOL.

Ker je za izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 pravno odločilna le okoliščina očitne napake, tožnik nezakonitosti izpodbijane odločitve ne more utemeljiti niti z razlogi, s katerimi pojasnjuje, zakaj ni uporabil rednih pravnih sredstev.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (o nespornosti podatka glede tožnikove dejavnosti, o poteku postopka in ravnanju prvostopenjskega organa), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.