Jedro

Posestna tožba je dajatvena tožba in tudi sklep sodišča, s katerim se odloča o posestnem varstvu, mora biti dajatven, saj se z njim uresničuje posestno varstvo (79. člen ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila proti toženi stranki dve tožbi, s katerima je uveljavljala posestno varstvo z zahtevkoma, podrobno opisanima pod točka I. in II. izreka sklepa. Obenem je odločilo, da tožnika sama krijeta svoje pravdne stroške.

Proti sklepu se pritožujeta tožnika, uveljavljata vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlagata razveljavitev sklepa.

Glede prvega motilnega dejanja, opisanega v točki I. izreka, tožnika menita, da je podanih dovolj posrednih dokazov, da je prepreko postavil prav toženec. Odločitev je tudi materialnopravno napačna, saj četudi je prepreko postavil nekdo tretji, bi moral toženec omogočiti tožnikoma izvajanje služnosti. Sklicuje se na zadevo K 61/2003, v kateri je sodišče na podlagi posrednih dokazov spoznalo storilca za odgovornega storitve očitanega kaznivega dejanja. Glede drugega motilnega dejanja se sodišče ni opredelilo do dejstva, da toženec ni dovolil odkopa zemlje, ki ga je predlagala tožeča stranka in ga je sodišče odredilo. Vse ostalo so zgolj ugibanja izvedenca.

Sklep je v tem delu neobrazložen. Razlog za odvzem vode je prav manjkajoči del cevi oziroma napeljave za odtok vode, ki ga je toženec očitno odstranil. Po tem spoznanju sta tožnika ustrezno modificirala tožbeni zahtevek. Tožnika imata služnost vodovodne napeljave. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati, da je priča A. V. izključila možnost, da bi bil vzrok za to, da sta toženca brez tekoče vode v pomanjkanju vode na Z.. Kot lastnik in posestnik služnega zemljišča bi moral toženec ukreniti vse potrebno, da bi tožnika vodo imela, ne pa, da je odstranil del cevi v jašku svoje hiše in cel speljal drugam.

Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev prvega sodišča so določbe 70. -

81. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in

426. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvo sodišče jih je pravilno in popolno povzelo na 5. strani obrazložitve pisnega sklepa.

Svojo odločitev, ki se nanaša na zatrjevano motilno dejanje, opisano pod točko I. izreka sklepa, je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena, da je motilno dejanje storil prav toženec, ni izpolnila. S popolno in prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče in ji glede na pritožbene trditve le še dodaja: Nasprotovanja med pravdnima strankama, ki izvirajo iz dejstev, da so sosedje, ne more zadoščati za sklep, da je to motilno dejanje storil prav toženec. Ker pa sta tudi tožnika potrdila, da sta bila soda odstranjena po tednu dni (torej celo pred vložitvijo tožbe), ob nedokazanem dejstvu, da je motilno dejanje storil prav toženec, njegova pasivna legitimacija tudi ne more izhajati iz dejstva, da je nekdo tretji storil motilno dejanje v toženčevo korist, toženec pa se mirni vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja ni uprl. Vprašanje obveznosti toženca kot lastnika služnega zemljišča po zatrjevani služnostni pravici hoje in vožnje v korist tožnikov, presega okvire obravnavanja in odločanja v motenjski pravdi (primerjaj 78. člen ZTLR), prav tako kot ni pomembno, kakšno dokazno oceno je sprejelo sodišče v nekem drugem postopku.

Ker tedaj tožeča stranka ni dokazala, da je toženec storil motilno dejanje, opisano v 1. odst. točke I. izreka sklepa, je zahtevek tožeče stranke za posestno varstvo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja (ki je bilo že vzpostavljeno) in s prepovedjo bodočih motilnih dejanj, neutemeljen.

Glede drugega motilnega dejanja, glede katerega je prvo sodišče prav tako zavrnilo zahtevek tožeče stranke za posestno varstvo, iz podatkov v spisu izhaja, da je prvotni opis motilnega dejanja v (sicer nepotrebnem) ugotovitvenem delu, tožeča stranka tekom pravde spremenila, medtem ko sta restitucijski in prepovedni del zahtevka ostala nespremenjena. To motilno dejanje naj bi tožena stranka po prvotno oblikovanem ugotovitvenem zahtevku storila z zaprtjem ventila za vodo v pritličju hiše na naslovu K., po modificiranem ugotovitvenem zahtevku pa tako, da je toženec odstranil del vodovodne napeljave v pritličju hiše na naslovu K.. Posestna tožba je dajatvena tožba in tudi sklep sodišča, s katerim se odloča o posestnem varstvu, mora biti dajatven, saj se z njim uresničuje posestno varstvo (primerjaj 79. člen ZTLR). Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, da vzpostavitvenemu in v zvezi z njim tudi prepovednemu zahtevku, kot ga je oblikovala tožeča stranka, ni mogoče ugoditi. Z zahtevanim restitucijskim zahtevkom - odprtjem ventila za vodo v pritličju toženčeve hiše kot načinu, da se omogoči dotok vode v hišo tožnikov, torej ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, saj po pravilni dejanski ugotovitvi prvega sodišča, ki jo sprejema tudi tožeča stranka (glej modifikacijo ugotovitvenega dela zahtevka) vzrok za prenehanje dotoka vode v hišo tožeče stranke ni zaprtje ventila, marveč odstranitev dela vodovodne napeljave. Razlogi prvega sodišča, navedeni na 10. strani izpodbijanega sklepa, oprti predvsem na strokovno mnenje izvedneca, so popolni in pravilni, pritožbena graja dokazne ocene v zvezi z neizvedbo izkopa pa zato neutemeljena. Očitek o pomanjkanju razlogov za opustitev izvedbe dovoljenega dokaza z izkopom jaška prav tako ni utemeljen (glej 2. odst. 4. strani sklepa). Vse ostalo, kar navajata pritožnika v pritožbi, je glede na oblikovani dajatveni zahtevek (vzpostavitveni in prepovedni), ki mu sodišče zaradi povedanega ni moglo ugoditi, brez pomena, in ker je neutemeljen dajatveni del tožbenega zahtevka, tudi ugotovitvenemu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanj, prvo sodišče ni moglo ugoditi. Pravilno bi ga moralo sicer zavreči, toda te relativne kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja.

Odločitev prvega sodišča je zaradi povedanega v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, s kakšno procesno kršitvijo, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, pa ni obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke

365. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (1. odst. 154., 1. odst. 165. člena ZPP).