Jedro

V primeru, ko je upnik, ki je dal banki gotovinski kredit, namesto gotovine sprejel terjatev, ki jo je banka imela do drugega podjetja, je podana domneva, da je vedel ali bi moral vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje banke, ker je svojo terjatev izterjal na neobičajen način. Domnevo tožena stranka lahko ovrže, vendar ji to v tem primeru ni uspelo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je cesija, ki jo je stečajni dolžnik - tožeča stranka sklenila s prvotoženo stranko, brez pravnega učinka proti stečajni masi, zato mora prvotožena stranka vrniti v stečajno maso 3.000.000,00 SIT z obrestmi ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je prvotožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Navedla je, da cessije sicer res ne bi mogla doseči s tožbo, lahko pa bi svojo terjatev do tožeče stranke odstopila drugotoženi stranki, ta pa bi jo pobotala s svojim dolgom do tožeče stranka. Učinki bi bili povsem enaki, kot v primeru obravnavane cesije, le izpodbojnosti takega pravnega dejanja ne bi bilo. Ob sklenitvi cesijske pogodbe ni vedela in ni mogla vedeti za tako neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, ki bo privedlo do njenega stečaja. Če bi zanj vedela, ji ne bi še 17.4.1990 posodila prostih sredstev, poleg tega pa ji je tožeča stranka 30.4.1990 in 3.5.1990 plačala obresti. Cesije so bile v splošno slabi gospodarski situaciji povsem običajen način izpolnjevanja obveznosti.

Zato ni pogojev za izpodbijanje pravnega dejanja. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je podana domneva, da bi prvotožena stranka morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke in da ji te domneve ni uspelo ovreči. Svoje ugotovitve o tem je v sodbi dovolj jasno in logično obrazložilo, kar velja tudi za tiste pritožbene navedbe, s katerimi je pritožnica le ponovila trditve, dane v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe glede na pritožbene trditve le še dodaja, da pobot, do katerega bi lahko potrditvah pritožbe prišlo, po 1. odst. 106. čl. ZPPSL ne bi bil dovoljen. Poleg tega, da cesija že zaradi neiztožljivosti predstavlja nenavaden način izpolnitve obveznosti, pa to po stališču pritožbenega sodišče še posebej velja v primeru, ko na tak način poravna svojo obveznost banka kot denarna institucija, ki običajno vrača (denarne) dolgove v denarju. Zato v obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnega dejanja po 1. točki 3. odst. 112. čl. v zvezi s 1. točko 113. čl. ZPPSL pritožbeno sodišče ne dvomi.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Po določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.