Jedro

V sistemu ponovnega sprejema (postopek po b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III) velja načelo ugotavljanja dejansko odgovorne države. Pri tem je bistveno, da je tožnikov postopek za mednarodno zaščito v Francoski republiki še vedno odprt (tožnik temu v tožbi v ničemer ne nasprotuje).  Ko je azilni postopek enkrat odprt, je odgovorna tista država, kjer postopek že oz. še teče (b. točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III v povezavi s petim odstavkom 20. člena te uredbe).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Francoski republiki (točka 2. izreka). Predaja Francoski republiki se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 7. 4. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 3. 3. 2026, ko je tožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 28. 9. 2017 in 24. 7. 2023 v Helenski republiki, 22. 8. 2023 v Republiki Hrvaški, 27. 11. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji, 31. 3. 2025 v Velikem vojvodstvu Luksemburg, 15. 5. 2025, 4. 9. 2025 ter 23. 9. 2025 v Francoski republiki ter dne 13. 2. 2026 v Republiki Avstriji. Zato je pristojnim organom Republike Hrvaške, Republike Avstrije, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbo (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Dne 3. 4. 2026 je pristojni organ prejel odgovor, da Francoska republika sprejema pristojnost za obravnavo tožnika skladno z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da nima zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Francosko republiko, tam ni imel slabih izkušenj. Oddal je prstne odtise, a osebnega razgovora še ni imel. V Francoski republiki je bil tri do štiri mesece. Živel je v stanovanju, ki mu ga je dodelil urad za postopke za mednarodno zaščito. Dva tedna je bival v azilnem domu, kjer je imel omogočeno prehrano in zdravstveno oskrbo. Z uradnimi osebami ni imel težav. Ko mu je bilo dodeljeno stanovanje, je prejemal pakete z osnovnimi živili, da si je lahko hrano pripravljal sam. Socialni delavci so jim pomagali, če je kdo potreboval pomoč. Francosko republiko je zapustil, ker ni razumel jezika in ni dobil dela.

4.Toženka nato pojasnjuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Skladno z Uredbo Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, je to že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Dejstvo, da tožnik ni mogel najti dela, pri presoji predmetne zadeve ni relevantno. Postopek mednarodne zaščite je namreč namenjen tistim, ki zaščito dejansko potrebujejo in ni namenjen urejanju ekonomskega položaja prosilcev.

6.Toženka po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika ugotavlja, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede domnevnih razmer v Francoski republiki, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Francosko republiko. Ker tudi ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Francosko republiko podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ni razlogov, ki bi preprečevali njegovo predajo Francoski republiki, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Med Republiko Slovenijo in Francosko republiko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

7.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po prvih treh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

8.Navaja, da toženka ni pravilno vodila postopka pred izdajo sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in posledično ni pravilno določila države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje. Ni namreč vsem državam, kjer se je nahajal pred Slovenijo, poslala prošnje za ponovni sprejem prosilca - tožnika.

9.Tako ni poslala prošnje v Helensko republiko, kjer je bil zaveden dvakrat in ne v Luksemburg, kjer je bil prav tako zaveden pred Slovenijo. Tožnik se je že 2017 in 2023 nahajal v Helenski republiki, prav tako je bil v letu 2025 v Luksemburgu, kar vse je bilo, preden je bil v Franciji. Le zato, ker je Francija edina odgovorila na prošnjo, je toženka to državo določila kot odgovorno državo članico. Vprašati bi morala vse in počakati na odgovore od vseh, ne pa kar določiti Francijo in zadevo hitro končati. Tako je kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, ko je zaključila, da je Francija odgovorna država članica. Res da tožnik na razgovoru s toženko ni podajal kakšnih negativnih razlogov glede obravnave v Franciji, vendar je bil tam le kratek čas in z uradnimi organi tako rekoč ni imel stika. Ob vrnitvi v Francijo bi bila njegova pozicija sedaj povsem drugačna, saj bi šlo za povratnika, ki je že bil v Franciji. Teh ne obravnavajo enako kot prosilce, ki so prvič v državi. Tako ob morebitni vrnitvi v Francijo obstaja objektivna nevarnost nehumanega ravnanja z njim. Zato je treba preveriti, kako ravna Francija s prosilci ob ponovni vrnitvi. Preveriti je treba, ali so podvrženi strožjim ukrepom in podobno ter ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za ponovni sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

10.Poročila o stanju prosilcev v Franciji, ki so splošno znana dejstva, navajajo, da v Franciji obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU. Toženka se v obrazložitvi sklepa ni uspešno branila z navajanjem zanesljivih informacij o tem, da navedene pomanjkljivosti v azilnem sistemu ne veljajo za prosilce, ki so v Francijo vrnjeni iz Slovenije ali iz drugih držav članic na podlagi Dublinske uredbe. Tako se ni konkretno izjasnila, kako bo v primeru tožnika ob vrnitvi v Francijo, sklicevala se je le na navedbe tožnika na razgovoru, ne pa konkretno o sistemu ob ponovni vrnitvi v Francijo.

11.Iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa tudi nezakonito izhaja, da se bo predaja izvršila v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Kaj to pomeni in na kakšen način naj bi se to izvedlo, iz obrazložitve sklepa ne izhaja. Takšna navedba izreka tudi ni logična, saj če bi prosilec samovoljno zapustil azilni dom, očitno več ne bi bil dosegljiv toženki, da to izvede, verjetno pa se v tem primeru sploh ne bi več nahajal v Sloveniji. Sklep je v tem delu tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve sklepa izhaja, da se ta rok v skladu z Uredbo Dublin IIII lahko podaljša na 18 mesecev, obrazložitev, da se je podaljšal in zakaj se je podaljšal na 18 mesecev, pa manjka.

12.Ker so bile kršene določbe postopka v zadevi in ker je toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je posledično tudi napačno uporabila določbe materialnega prava. Zato je izpodbijani sklep nezakonit.

13.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 še predlaga, naj sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Predaja mora biti odložena z začasno odredbo, da se predhodno v sodnem postopku ugotovi, ali je resnično Francija pristojna in odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da bi mu ob takojšnji izvršitvi predaje v Francijo nastala težko popravljiva škoda, saj ne ve, kako bodo z njim ravnali sedaj, glede na to, da jo je zapustil. V tej tožbi je izkazal, zakaj v danem primeru niso podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Prehitra vrnitev brez preučitve, kako konkretno bi ravnali z njim, bi lahko privedla do nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in bi mu takojšnja izvršitev s tožbo izpodbijanega sklepa lahko prizadejala vsaj težko popravljivo škodo. Če bi bila izdana začasna odredba, toženi stranki ne bo nastala nobena škoda. Če bi se ga predalo, bi to zanj imelo tudi pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Izvršitev izpodbijanega sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi bi pomenila, da se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, zato ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa.

Odgovor na tožbo

14.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

15.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-390/2026, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 in A 2 in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

16.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

17.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

18.Sodišče ugotavlja, da je toženka podala pravilne razloge za utemeljitev izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

19.Uredba Dublin III v prvem odstavku 23. člena1 določa, da kadar država članica, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica. V skladu z drugim odstavkom tega člena se zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka EURODAC, kot je opredeljeno v členu 9(5) Uredbe (EU) št. 603/20132. Po določbi prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna.

20.Vprašanje ponovnega sprejema je vezano tudi na rok iz 29. člena Uredbe Dublin III. Ta v prvem pododstavku prvega odstavka določa strog, šest mesečni rok za izvedbo transferja (predaje) prosilca med državami članicami. Tako država članica, odgovorna glede na merila iz poglavja III uredbe, avtomatično izgubi pristojnost, če se predaja ne opravi najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. V tem primeru odgovornost neposredno po uredbi (ipso iure) preide na državo, v kateri se prosilec nahaja.

1.Iz evidence EURODAC, ki je v upravnem spisu, kar je toženka tudi povzela v izpodbijanem sklepu in česar tožnik ne prereka, izhaja, da je tožnikov prvi vstop na območje EU zabeležen 28. 9. 2017 v Helenski republiki, nato tam ponovno leta 2023, v Republiki Hrvaški 2023, v Zvezni republiki Nemčiji 2023, nato v Velikem vojvodstvu Luksemburg (31. 3. 2025), v Francoski republiki (15. 5. 2025 in 23. 9. 2025) in nazadnje 13. 2. 2026 v Republiki Avstriji. Kot navedeno zgoraj, je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 3. 3. 2026. Iz iste evidence izhaja, da je tožnik pri vsaki od naštetih držav opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v vsaki državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 3 ).

2.Za konkretni primer to pomeni, da so roki za predajo iz 29. člena Uredbe Dublin III za države, v katerih je bil tožnik pred evidentiranim vstopom v Francosko republiko v septembru 2025, ob upoštevanju citiranih rokov iz 23. in 25. člena uredbe že potekli in je odgovornost teh držav ugasnila (tožnik se je vedno znova pomaknil naprej). Zato toženka ni bila dolžna pozivati Helenske republike in Velikega vojvodstva Luxemburg za prevzem odgovornosti, kot meni tožnik. Kar je še ključno - določba 23. člena Uredbe Dublin III take obveznosti (da bi torej morala država članica, ki meni, da je obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, zahtevo za ponoven sprejem nasloviti na vse države članice v katerih se je prosilec prej nahajal), nima. Tožnik zato nima podlage za slednje tožbeno stališče.

3.Sodišče pojasnjuje, da v sistemu ponovnega sprejema (postopek po b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III) velja načelo ugotavljanja dejansko odgovorne države. Pri tem je bistveno, da je tožnikov postopek za mednarodno zaščito v Francoski republiki še vedno odprt (tožnik temu v tožbi v ničemer ne nasprotuje). Tudi na osebnem razgovoru je izpovedal, da je v Francoski republiki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, osebnega razgovora v zvezi z njo pa še ni imel. Ko je azilni postopek enkrat odprt, je odgovorna tista država, kjer postopek že oz. še teče (b. točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III v povezavi s petim odstavkom 20. člena te uredbe).

4.Na poziv toženke za prevzem odgovornosti se je skladno s tem odzvala Francoska republika, ki je tudi sprejela pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. 4 Na tej podlagi pa je odločitev toženke, da je država, pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Francoska republika, pravilna in skladna z Uredbo Dublin III.

5.Sodišče pojasnjuje, da je SEU že večkrat poudarilo 5 , da namen Uredbe Dublin III ni dati prosilcu možnost, da si sam izbira državo, ki mu najbolj ustreza, ali da zahteva postopek v točno določeni državi (npr. v Luksemburgu namesto v Franciji).

6.Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da bi toženka morala preveriti, kako ravna Francija s prosilci ob ponovni vrnitvi. Dolžnost države, da preveri stanje v državi članici EU, kamor se prosilca predaja, je v izhodišču začrtana z navedbami prosilca (trditveno in dokazno breme je na njem). Tako je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 obrazložilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.

7.Glede na to, da je tožnik o Francoski republiki navajal le pozitivne informacije, toženka ni bila dolžna preverjati, kar ji v tožbi očita tožnik. Tožbeno sklicevanje, da "poročila o stanju prosilcev v Franciji, ki so splošno znana dejstva, navajajo, da v Franciji obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU", pa je tako posplošeno, da ga sodišče ne more preizkusiti.

8.Tožnik še uveljavlja, da iz izpodbijanega sklepa nezakonito izhaja, da se bo predaja izvršila v 18 mesecih, če bo samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo. Sklep naj bi bil v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da se ta rok v skladu z Uredbo Dublin IIII lahko podaljša na 18 mesecev, obrazložitev, da se je podaljšal in zakaj se je podaljšal na 18 mesecev, pa manjka.

9.Sodišče pojasnjuje, da je ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega roka za predajo predmet posebnega ugotovitvenega postopka 6 . Vendar pa izpodbijani sklep le zaradi pripisa v zaključku povedi 3. točke izreka, da se bo predaja izvršila v osemnajstmesečnem roku, če bo azilni dom zapustil, zato ni nezakonit. Kot je sodišče že navedlo zgoraj, Uredba Dublin III v prvem odstavku 29 člena določa, da se predaja prosilca izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Skladno z določbo drugega odstavka 29. člena se šestmesečni rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

10.Primarno se torej predaja prosilca izvede v šestih mesecih. Ta rok se lahko podaljša šele ob nastopu določenih pogojev (zapor, pobeg oz. zapustitev azilnega doma).

11.Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se bo predaja tožnika v Francosko republiko izvedla v šestih mesecih od 7. 4. 2026 ali (na dan) prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Očitno je, da je navedeni pripis o izvršitvi predaje v osemnajstmesečnem roku le prepis določb člena 29(2) Uredbe Dublin III in da to, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, samo po sebi ne more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Povedano drugače, z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo. Toženka v 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 7. 4. 2026 dalje, torej ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma. 7

12.Ob povedanem se izkaže, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, toženka postopka ni kršila, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS- 1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

14.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

15.Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da so v Francoski republiki upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato iz tega naslova ni izkazal težko popravljive škode. Vrhovno sodišče pa je tudi že obrazložilo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama uredba. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. 8 Zato tožnik tudi nima prav, da bi s predčasno predajo Francoski republiki izgubil pravni interes za tožbo. 9

16.Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti. ------------------------------- 1 Ki je uvrščen v poglavje VI - Postopki za sprejem in ponovno sprejem in III podpoglavje - Postopki za zahteve za ponovni sprejem. 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Po določbi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica zavezana, pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29, ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 5 Npr. Ghezelbash, C 53/16, Shiri, C 201/16. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 227/2024 ( točka 13 obrazložitve). 7 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 41/2026. 8 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 9 O tem se je jasno že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 123/2025 z 11. 4. 2025 (točka 9. obrazložitve).