Jedro

Nesrečo je povzročil sam tožnik, ki je vozil naravnost čez križišče, pred tem pa ni upošteval semaforja, na katerem je gorela rdeča luč. Tožnik bi moral svoje vozilo ustaviti pred semaforjem, kajti zavarovanec tožene stranke, ki je zavijal levo, je imel zeleno luč na semaforju in je lahko peljal – zavijal v levo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 8.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 838,75 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Navaja, da obstaja vzročna zveza med prometno nesrečo in tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Poudarja, da prometne nesreče ni povzročil tožnik, saj je v križišču upošteval semaforizirano signalizacijo. Potem, ko je zapeljal v križišče in je gorela zelena luč, je v tožnikov avto trčilo drugo vozilo, ki ga je vozil D. A. Nesrečo je povzročil slednji, zato obstaja temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče bi moralo v okviru dokaznega postopka izvesti soočenje tožnika in D. A. Upoštevati bi moralo tudi okoliščino, da v križišču vozila vozijo bolj počasi, saj speljejo iz točke mirovanja. Ni sporno, da obstaja škodni dogodek. Po mnenju sodišča naj bi bila sporna prekrškovna odgovornost udeležencev, kar pa ni v pristojnosti zadevnega sodišča. Tožnik nikoli ni bil obravnavan kot storilec prekrška v obravnavani nesreči. Sodišče bi moralo presoditi tudi, kolikšna je lahko eventuelna soodgovornost tožnika. Ugotovitve in zaključki sodišča so protispisni, ker ta ugotavlja in zaključi, da je škodni dogodek povzročil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med strankama ni sporno, da je dne 6. 7. 2013 v križišču ... in ... prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena tožnik in zavarovanec tožene stranke, A. A. Tožnik je v nezgodi utrpel tudi nematerialno škodo, ki jo uveljavlja v obravnavani tožbi. Sodišče ne dvomi, tako kot trdi pritožnik, da obstaja vzročna zveza med nezgodo in nastalo nepremoženjsko škodo, a za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi moral tožnik dokazati, med drugim tudi, da je nezgodo povzročil voznik pri toženi stranki zavarovanega vozila, A. A. 5. Slediti je sodišču (točka 12 in 13 obrazložitve sodbe), da je nesrečo povzročil sam tožnik, ki je vozil naravnost čez križišče, pred tem pa ni upošteval semaforja, na katerem je gorela rdeča luč. Tožnik bi moral svoje vozilo ustaviti pred semaforjem, kajti zavarovanec tožene stranke, ki je zavijal levo je imel zeleno luč na semaforju in je lahko peljal – zavijal v levo. Da je imel voznik A. A. zeleno luč, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanj prič A. A. in E. (sovoznika v A. A. vozilu). Slednji je izpovedal enako kot A. A. in tudi, da je v križišču – v smeri kot je vozil tožnik, že stalo vozilo (očitno zato, ker je bila na semaforju rdeča luč). Tožnik je to luč prevozil, se zapeljal mimo stoječega avtomobila, nakar je trčil v A. A., ki je pravilno, ko je gorela na semaforju zelena puščica za zavijanje v levo, zavrl desno. Navedene trditve potrjujejo fotografije v spisu in dejstvo, da v primeru, ko gori zelena puščica za zavijanje v levo, brez dvoma, na vseh drugih semaforjih gorijo rdeče luči. 6. Povedano je odgovor na trditve v pritožbi, da tožnik ni povzročil nesreče in tudi na nadaljnje navedbe, da bi sodišče moralo presoditi eventuelno soodgovornost obeh udeležencev. Pritožba tudi meni, da bi moralo sodišče izvesti soočenje. To je nov predlog, ki v pritožbi ni upošteven. Ugotovitve in zaključki sodišča so jasni in prepričljivo utemeljeni. Pritožbeno sodišče ni zasledilo protispisnosti, ki jo pavšalno zatrjuje pritožnik.

7. Ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni, do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).