Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.

Zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z URS(Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Revizija toženke se v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, zavrže. Sicer se reviziji toženke ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tretji točki izreka delno spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi tudi zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ni bil razveljavljen, tožbeni zahtevek pa se tudi v tem delu zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 10. 2000 od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev. Do izbrisa je prišlo po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 2. 8. 1994, s katero je bila njegova vloga z dne 12. 11. 1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nepravilno zavrnjena, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države (tretji odstavek 40. člena v zvezi 8. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – v nadaljevanju ZDRS). Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, a je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo U 1312/94-9 z dne 6. 2. 1997 njegovo tožbo zavrnilo. Tožnik je 4. 11. 1999 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije dosegel razveljavitev navedenih odločb, v ponovljenem postopku pa je bil sprejet v državljanstvo (odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 6. 2000). Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Zatrjeval je, da mu je nastala premoženjska škoda v višini 7,885.529,70 SIT (zaradi: 1. izgubljenega dohodka od 24. 3. 1995 do 10. 10. 2000 v višini 120.256,29 SIT mesečno oziroma skupno 7,215.377,40 SIT; 2. izgube pravice do certifikata v višini 400.000,00 SIT, povečano za valorizacijo, in 3. stroškov upravnih in sodnih postopkov v višini 217.545,00 SIT, povečano za valorizacijo). Svojo nepremoženjsko škodo je ocenil na 16,835.897,00 SIT (6,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 10,835.897,00 SIT za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti).

2. Sodišče prve stopnje je menilo, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Kot je pojasnilo, zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo ni bila obrazložena z navedbo konkretnih ravnanj tožnika, ki naj bi utemeljevala sklepanje o nevarnosti za varnost države, zato je bilaarbitrarna, tako kot potrditev te odločbe s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ni upoštevalo tedaj uveljavljene prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Dodalo je, da je bila kršena še tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je postopek za sprejem v državljanstvo trajal nerazumno dolgo. Ugotovilo je tudi, da je tožnikova terjatev delno zastarala. Tako je ocenilo, da neutemeljeno zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala pred 10. 10. 1995 (potek objektivnega zastaralnega roka), pa tudi škode, ki mu je nastala pred 10. 10. 1997 (potek subjektivnega zastaralnega roka), saj je takrat že vedel za storilca in nastajajočo škodo. Zavzelo je stališče, da na presojo zastaranja ne vpliva zavedanje o storilčevi krivdi ali nedopustnosti njegovega ravnanja. Dejstva, da je tožnik prejel odločbo o sprejemu v državljanstvo le nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe, zato ni štelo za odločilno. Zaradi ugovora zastaranja je zavrnilo zahtevke za povrnitev premoženjske škode iz naslova stroškov postopkov in certifikata, delno pa tudi iz naslova izgubljenega dohodka (do 10. 10. 1997). Siceršnji del zahtevka za povrnitev premoženjske škode je tožniku prisodilo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do vložitve tožbe v znesku 4,329.226,40 SIT). Zastaranje je botrovalo tudi zavrnitvi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve (ki se je zgodila že leta 1996, ko mu je uradnica pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in ko je moral pri prepisu vozila na ženo z dvema slovenskima priča dokazovati obstoj zakonske zveze). Sicer je odškodnino zaradi okrnitve pravic osebnosti odmerilo na 5,000.000,00 SIT, v presežku pa je tudi ta del zahtevka zavrnilo. Skupna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, tako znaša 9. 329.226,40 SIT.

3. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v zavrnilnem delu glede premoženjske škode (izgubljeni dohodek pred 10. 10. 1997, certifikat, stroški; prva točka izreka) in v obsodilnem delu glede izgubljenega dohodka v letu 2000 (1,122.392,04 SIT; druga točka izreka), potrdilo pa v delu, ki se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi (v zavrnilnem in obsodilnem delu) in preostali del prisojenega zneska za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do konca leta 1999; tretja točka izreka). Razveljavilo je še odločitev o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (četrta točka izreka). Soglašalo je z razlogi, da je bilo ravnanje toženke protipravno (arbitrarna zavrnitev vloge, nerazumno dolg postopek) in da je zastaral zahtevek za povrnitev škode, nastale pred 10. 10. 1995 (potek objektivnega zastaralnega roka), kot tudi nepremoženjske škode zaradi razžalitve. Drugačno stališče pa je zavzelo v zvezi z zastaranjem zahtevka za povrnitev ostale škode. Menilo je, da je treba tek subjektivnega zastaralnega roka ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera in sprejelo tožnikovo pritožbeno tezo, da je v konkretnem primeru za storilca izvedel šele z odločbo Ministrstva za notranje zadeve o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000, saj je bila šele tedaj potrjena njegova domneva, da sta bili prejšnji odločbi o zavrnitvi njegove vloge vsebinsko nepravilni. Ker je bil z zadnjo odločbo postopek končan, je šele tedaj lahko ugotovil, koliko časa je trajal. 4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija njen zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Ne strinja se z razlogi o zastaranju terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti (6,000.000,00 SIT), saj sta se sodišči osredotočili le na dogodka iz leta 1996 (razrez osebne izkaznice in dokazovanje zakonske zveze), čeprav je šlo tudi za druga vsakodnevna šikaniranja organov toženke ob tožnikovem uveljavljanju pravic. Tudi sicer ne drži, da je že leta 1996 vedel za povzročitelja. Do žalitev je namreč prišlo zaradi dejstva, ker tožnik ni dobil državljanstva, za protipravnost in škodo pa tako ni mogel izvedeti prej kot tedaj, ko mu je toženka izdala odločbo o sprejemu v državljanstvo. Kočno se ne strinja z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da sta sodišči premalo upoštevali njegov skoraj desetletje trajajoč brezpravni položaj, ko je bil na višku svojih sposobnosti in ko bi utrdil temelje svojega življenja, kar mu je toženka onemogočila.

5. Toženka izpodbija obsodilni del tretje točke izreka in četrto točko izreka odločbe pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Prav tako priglaša stroške. Ocenjuje, da ravnanje upravnih organov in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z odločbo za sprejem v državljanstvo ni bilo protipravno, saj je šlo za pravno presojo, utemeljeno s konkretnimi dejstvi (tožnikovo pripadnostjo varnostni službi JLA). Meni tudi, da tožniku v zvezi s postopkom sprejema v državljanstvo ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Toženka nasprotuje temelju in višini prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

6. Reviziji sta bili vročeni pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija tožnika ni utemeljena. Revizija toženke zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

9. Revizijsko sodišče je pri odločanju o revizijah pravdnih strank uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Že pred tem je bila namreč na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je tamkajšnji postopek v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, končal (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Revizijsko sodišče je zato po uradni dolžnosti opravilo tudi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (371. člen ZPP).

O delni nedovoljenosti toženkine revizije

10. Toženka z revizijo med drugim izpodbija sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (četrta točka izreka). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker (razveljavitveni) sklep o stroških ni takšen sklep, revizija toženke v delu, s katerim ga izpodbija, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

O siceršnji utemeljenosti toženkine revizije in neutemeljenosti tožnikove revizije

11. Vrhovno sodišče je v podobnem primeru(1) že pojasnilo, da obligacijsko pravo spada v civilno pravo, civilno pravo pa je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni. Za državo veljajo pravila civilnega prava le, kadar v ta razmerja ne vstopa kot oblast (imperum), ampak z enakega položaja kot vsak drug posameznik. Zato je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, pravna podlaga odškodninske obveznosti 26. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in ne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Ta določba URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki pa je žal nimamo. V 26. členu URS so namreč urejene le predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa druga vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, je po analogiji treba uporabiti določbe ZOR.

12. Določbe četrtega oddelka četrtega poglavja ZOR dolžniku omogočajo, da se v pravdi sklicuje na zastaranje, kar je toženka tudi storila. Stališča, da je ugovor zastaranja nedopusten zato, ker je bil podan v primeru odškodninske tožbe zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva,(2) v konkretnem primeru ni mogoče zagovarjati. Drži sicer, da ugovor zastaranja ni dopusten, če bi bil zoper načela javne morale.(3) Pri presoji (ne)moralnosti v teh primerih pa ni utemeljeno izhajati iz okoliščin škodnega primera. Nasprotno izhodišče bi namreč prekomerno razvodenilo institut zastaranja, ki je po svoji naravi za upnika vselej krivičen, hkrati pa gre v korist dolžnika in njegovi pasivnosti. Tovrstne razloge zoper uzakonitev zastaranja je imel poleg tega pred očmi že zakonodajalec, ki je ocenil, da ta institut vendarle utemeljujejo drugi, tehtnejši razlogi (predvsem upnikovo neizvrševanje pravice; s prepoznim uveljavljanjem pravic bi bila ogrožena pravna varnost; preprečevanje neskončnih sporov, ki bremenijo stranke in sodišče, s tem pa posegajo tudi v javni interes).(4) Veljavna zakonska ureditev nenazadnje predpisuje, da po določenem času zastarajo celo odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR). Zakonodajalec je torej na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo).(5) Presoja (ne)moralnosti konkretnih ugovorov zastaranja, ki je pridržana sodišču, pa lahko izhaja iz drugih (nemoralnih) ravnanj tožene stranke, ki se nanašajo na upnikovo izvrševanje odškodninske terjatve. Zaradi načel javne morale sodišče ne bo upoštevalo ugovora zastaranja, ko dolžnik s svojim ravnanjem (npr. s prošnjo, prevaro, grožnjo) pripravi upnika do tega, da s tožbo (pre)dolgo odlaša.(6) Okoliščin, ki bi po navedenem v zvezi z ugovorom zastaranja utemeljevala zadržek javne morale, v dejanski podlagi konkretnega spora ni mogoče najti.

13. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti in nastopi po določenem času, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (prvi in drugi odstavek 360. člena ZOR). Upnikovo breme pravočasne realizacije pravic pa ni absolutno, sicer bi bil dolžnik neupravičeno privilegiran. Takšen položaj bi bil nesprejemljiv predvsem z vidika odškodninskega prava, ki naj primarno varuje oškodovanca in omogoči odpravo njegovega prikrajšanja.(7) Po splošnih določbah začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). V primeru odškodninskih terjatev zato zakon določa posebne okoliščine za začetek teka zastaralnega roka. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (subjektivni zastaralni rok, prvi odstavek 376. člena ZOR), v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (objektivni zastaralni rok, drugi odstavek 376. člena ZOR). Posebna ureditev teka subjektivnega (relativnega) zastaralnega roka varuje oškodovanca. Ta bi bil ob splošni ureditvi zastaranja v primerjavi z drugimi upniki v slabšem položaju, saj pogosto ob nastanku škode zanjo oziroma za povzročitelja še ne ve niti ne more vedeti.(8) Zastaranje tako začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata) – ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

14. Tožnik v tej pravdi zahteva povrnitev različnih oblik premoženjske in nepremoženjske škode zaradi različnih ravnanj toženke. Med njimi se je dodatno skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki pa ni pravno relevanten vzrok nobene od oblik zatrjevane škode. To se najbolj jasno odrazi pri zatrjevanih duševnih bolečinah za razžalitev, ki jih je trpel (le) zaradi nedopustnega ravnanja uradnice (tožniku je razrezala osebno izkaznico) in ko je moral lastninsko pravico na vozilu zaradi podaljšanja registracije prenesti na ženo, pri tem pa dokazovati obstoj zakonske zveze z dvema slovenskima pričama. Premoženjska škoda in preostali del nepremoženjske škode, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti, izvirata (le) iz dokončne zavrnitve tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v letu 1994 oziroma takratnega izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Trajanje postopka, po katerem je bil tožnik sprejet v državljanstvo, samo po sebi ni moglo povzročiti zatrjevane škode, temveč je zaradi svoje vsebine (delno in posredno) vplivalo le na njen končni obseg, zato tudi ni mogoče zaključiti, da škoda ob hitrejšem odločanju ne bi nastala. Škode, ki bi jo predolgo trajanje postopka samostojno povzročilo, tožnik ni ustrezno zatrjeval oziroma opredelil. 15. Sodišči nižjih stopenj sta utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki se nanaša na razžalitev. Zaključili sta, da je tožnik za to škodo in njenega povzročitelja zvedel že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (prvi odstavek 376. člena ZOR). Pri tem sta utemeljeno izhajali iz trditev tožnika, ki je to škodo konkretno utemeljeval le z dogodkoma iz leta 1996, ko mu je ob poskusu registracije vozila uradnica pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in ko je moral zato izvesti prepis vozila na svojo ženo, obstoj zakonske zveze pa dokazovati z dvema slovenskima pričama. Drugih morebitnih vsakodnevnih šikaniranj organov toženke tožnik ni konkretno opredelil. Nasprotno revizijsko namigovanje nima opore v trditveni podlagi spora.

16. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen tudi glede drugih odškodninskih terjatev, o katerih je bilo pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje se je zmotno oprlo na tožnikovo pritožbeno stališče, da je triletni subjektivni zastaralni rok lahko začel teči šele z odločbo Ministrstva za notranje zadeve o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000. Menilo je, da je bila šele tedaj potrjena tožnikova domneva, da ni razlogov za odklonitev sprejema v državljanstvo oziroma da je bila prejšnja odločitev o tem vsebinsko nepravilna, istočasno pa je ugotovil še, koliko časa je postopek trajal. Takšno stališče je zmotno. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.(9) Odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 6. 2000 zato za zastaranje v konkretnem primeru ni pomembna. Iz takšnega izhodišča je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe vedel, kdo je povzročitelj škode in se je svoje škode nedvomno zavedal sproti, tako kot je nastajala.

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da so tožnikovi pritožbeni očitki zoper zaključek o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka zmotni, zato pritožbeno sodišče (ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov) vanj ne bi smelo poseči. Zadržka zoper zastaranje tudi ni pravilno iskati v tedanji veljavnosti upravne odločbe o zavrnitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo, saj pred njeno odpravo ni bilo ovir za tožnikov odškodninski zahtevek. Že v upravnem sporu zoper navedeno odločbo je imel tožnik možnost zahtevati povrnitev škode, ki mu je bila povzročena z izvršitvijo izpodbijanega akta (11. člen, drugi odstavek 27. člena in četrti odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih).(10)

18. Drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).(11) Revizijsko sodišče pritrjuje stališču iz tuje sodne prakse, ki temelji na primerljivi pravni ureditvi, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.(12) Obravnavana zakonodaja (Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.(13) Na zaključek o zastaranju nadalje ne vplivajo razlogi izpodbijane sodbe, da je tožnik šele z odločbo o sprejemu v državljanstvo lahko ugotovil, koliko časa je postopek trajal. Kot je bilo pojasnjeno, s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni vzročno povezana nobena od zatrjevanih oblik tožnikove škode (glej zgoraj, tč. 14).

19. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe in že navedeni zaključki utemeljujejo nadaljnje sklepanje, da so odškodninske terjatve, ki so predmet revizijskega preizkusa, zastarane v celoti. Znova velja poudariti, da je pravno relevanten vzrok pravnomočno prisojene nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice dokončna zavrnitev tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v letu 1994 oziroma takratni izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Odtlej je tožnik trpel duševne bolečine, ker ni mogel zapustiti Republike Slovenije, ni se mogel zaposliti, ni mogel odkupiti stanovanja, ni imel urejenega zdravstvenega in socialnega zavarovanja, niti volilne pravice. Živel je v zelo težkih materialnih pogojih in bil deležen ignoriranj in poniževanj, kar se je odrazilo v njegovi duševnosti. Neizpodbiti zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik te škode nedvomno zavedal sproti, tako kot je nastajala, ob navedenem narekuje očitek, da bi lahko ob ustrezni skrbnosti predvidel in pričakoval tudi nadaljnjo škodo iz tega naslova, ki pomeni kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.(14)

20. Enako velja za pravnomočno prisojeni del premoženjske škode. Terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne dajatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja.(15) Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok naslednje istovrstne bodoče terjatve.(16) Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zanjo izve in jo lahko uveljavlja. Tožnik je terjatev za povrnitev izgubljenega zaslužka utemeljil s svojimi preteklimi zaslužki. Takšne njegove trditve v povezavi z ugotovitvijo, da se je nastajajoče škode (poleg storilca) zavedal sproti, utemeljuje toženkin ugovor zastaranja tudi v tem delu.

21. Skladno z določbami ZPP, ki so uporabljive v konkretnem primeru, morajo sodišča na vsaki stopnji sojenja paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ta je pokazala, da so tožnikove terjatve, ki so predmet revizijskega preizkusa, zastarane, zato bi morali sodišči nižjih stopenj tožbene zahtevke v tem obsegu zavrniti. Skladno z navedenim je revizijsko sodišče toženkini reviziji v dovoljenem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), tožnikovo revizijo pa zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Kot že v nekaterih drugih podobnih primerih se je torej tudi v obravnavani zadevi izkazalo, da je oškodovančev odškodninski zahtevek, ki temelji na izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, z vidika obstoječe zakonodaje neutemeljen. Pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja, (še) ni. O tej problematiki se je izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v podobnem primeru(17) med drugim ugotovilo, da ima pravni red Republike Slovenije pomanjkljivost, zaradi katere celotna kategorija obravnavanih oseb ne more dostopati do odškodnin zaradi kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic. V tem smislu je pritrdilo tamkajšnjim pritožnikom, ki so nezmožnost uspešnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi obstoječih predpisov utemeljevali predvsem z zastaranjem. Republiki Sloveniji je zato naložilo, naj v enem letu vzpostavi ad hoc odškodninsko shemo za popravo krivic prizadetim osebam. Šele ko bo zakonodajalec svojo dolžnost izpolnil, bo sodiščem omogočil drugačno presojo tovrstnih odškodninskih zahtevkov. Domača sodišča v teh primerih tudi ne morejo prisoditi pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe, zato odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku.

Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna.(18)

23. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo le delno, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v ostalem delu razveljavljena s strani pritožbenega sodišča (četrti odstavek 165. člena ZPP). Ker je bila zadeva v razveljavljenem delu vrnjena v novo sojenje, bo o stroških odločilo sodišče prve stopnje, ki bo upoštevalo končni uspeh strank (154. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010 in tam navedeno literaturo ter sodno prakso.

Op. št. (2): Kovač, Nemoralnost zastaranja v primerih kršitev človekovih pravic, Pravna praksa, št. 48/2011, str. 11. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 272/1999 z dne 6. 1. 2000. Primerjaj tudi Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 1145. Op. št. (4): Isti, str. 1141; Kranjc v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 446; Carić in drugi, Komentar zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, Kulturni centar Gornji Milanovac, Pravni Fakultet Kragujevac, 1980, str. 902; Blagojević in drugi, Komentar zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1119; Vizner, Bukljaš, Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, II. knjiga, Zagreb 1978-1979, str. 1287. Op. št. (5): Primerjaj Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 151-152. Op. št. (6): Primerjaj Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 1145. Op. št. (7): Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 666.J Op. št. (8): Kranjc v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 449, 477 in 478. Op. št. (9): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010. Op. št. (10): Zakon o upravnih sporih se je glede na določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) tedaj smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije.

Op. št. (11): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Op. št. (12): Primerjaj Bassenge in drugi, Komentar nemškega civilnega zakonika (BGB), C. H. Beck, München 2010, paragraf 206, tč. dd).

Op. št. (13): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010. Op. št. (14): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (15): Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 163 in 164. Op. št. (16): Primerjaj s strokovno prepričljivim načelnim stališčem Zvezne skupne seje 25. in 26.11.1986, Poročilo VSS 2/86, str. 29. Op. št. (17): Pilotna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012. Op. št. (18): Primerjaj M. Bukovec, Odškodnina oziroma pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa 17/2007, str. 24. Glej na primer sodbi VSRS II Ips 41/2006 z dne 18. 9. 2007 in II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009.