Jedro

Sodišče prve stopnje je kot nesporna dejstva ugotovilo, da se je tožena stranka z družino preselila iz enakega stanovanja, ki je v istem bloku v pritličju (in katerega je zasedala na podlagi odločbe istega garnizona iz leta 1977), v sedaj sporno stanovanje, ki leži v II. nadstropju. Tožena stranka je prvo stanovanje vrnila. Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Tožeča stranka ne more imeti nobenega pravnega interesa za preselitev toženca iz drugega nadstropja, kjer je v enakem stanovanju, nazaj v enako, le pritlično stanovanje. Tožeča stranka s toženčevo preselitvijo ni ničesar izgubila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge in z njo v zvezi sodba sodišča prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Toženec je dolžan izprazniti trisobno stanovanje št. 16 in ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče strake, ki je zahtevala, da tožena stranka izprazni trisobno stanovanje št. 16, ki se nahaja v II. nadstropju hiše Postojna in ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Materialno pravo je narobe uporabljeno, saj je sedaj tožena stranka v stanovanju brez pravnega naslova, pravico na prejšnjem stanovanju pa je izgubila. Tako JLA kot TO sta toženo stranko spravila v zmotno ravnanje, da je staro stanovanje oddala in se vselila v novega. Sodišče tudi ni pravilno razlagalo dejstva moratorija.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih kršitev določb ZPP tožena stranka ni uveljavljala.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka sicer nima prav, ko napada razlago sodišča druge stopnje, ki se nanaša na Brijonsko deklaracijo. Na veljavnost določb Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine) in Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom skupšine, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (prim. Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991). S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 26.6.1991. Torej tudi na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno z vojaškimi stanovanji), ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialnopravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi odločbe Komande garnizona Postojna, z dne 19.8.1991. Sodišče prve stopnje je kot nesporna dejstva ugotovilo, da se je tožena stranka z družino preselila iz enakega stanovanja, ki je v istem bloku v pritličju (in katerega je zasedala na podlagi odločbe istega garnizona iz leta 1977), v sedaj sporno stanovanje, ki leži v II. nadstropju. Tožena stranka je prvo stanovanje vrnila (potrdilo z dne 30.8.1991, l.št. 17). Kot razlog za selitev je tožena stranka navajala, da je v pritličnem stanovanju več hrupa, prahu in izpušnih plinov, kar je vse škodilo njenemu zdravstvenemu stanju.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati Zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Uradni list SFRJ št. 84/90, h kateremu RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to ZSR (Zakon o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84) in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Uradni list SFRJ št. 53/84, 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na prvem stanovanju v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialno pravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je v stanovanju ostal, stanovanjske pravice ne bi izgubil; drugi, ki je eno stanovanje izročil in se vselil v drugega, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da se za tožečo stranko nič ni spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila, če do dodelitve ne bi prišlo, zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemne pogodbe po SZ (Stanovanjski zakon, Uradni list RS št. 18/91-I) ali stanovanja privatizirati po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in oragnizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS št. 61/92).

Upoštevaje na nižjih stopnjah ugotovljene dejanske ugotovitve in ob pravkar razloženem obsegu stanovanjskega varstva, ki je izhajalo iz pravne narave stanovanjske pravice, toženčeva stanovanjska pravica na prejšnjem, enakovrednem stanovanju v isti hiši ni prenehala zaradi dodelitve in preselitve v II. nadstropje. V takšni situaciji pa tožeča stranka ne more imeti nobenega pravnega interesa za preselitev toženca iz drugega nadstropja, kjer je v enakem stanovanju, nazaj v enako, le pritlično stanovanje. Tožeča stranka s toženčevo preselitvijo ni ničesar izgubila.

Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi in napadeno sodbo spremeniti kot v izreku te sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožena stranka stroškov ni zaznamovala.