Jedro

V zvezi s kaznivim dejanjem ropa je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je ocenilo oškodovančevo izpovedbo, s katero je pri storitvi kaznivega dejanja ropa na njegovo škodo ocenil kot agresivnega in kot tistega, ki se ga je bal, samo prvega obtoženca, obsodilo za to kaznivo dejanje tudi drugega obtoženca. Ker je bila potrebna samo drugačna presoja oškodovančeve izpovedbe, je pritožbeno sodišče ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju uporabilo določbo 5. odst. 392. čl. ZKP in je izpodbijano sodbo spremenilo, ne pa razveljavilo ter obtoženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja ropa. Ker pa, glede na to, pri kaznivem dejanju ropa nista sodelovali dve osebi, pač pa le ena, je zato ravnanje prvoobtoženega, ki je bil spoznan za krivega, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 213. čl. KZ.

Izrek

Pritožbama obt. Robisa H. V. in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obtoženca v odločbi o krivdi in kazni ter o stroških kazenskega postopka glede kaznivega dejanja pod točko I. ter o izrečeni enotni kazni spremeni tako, da se obt. Robisa H. V. po 3. tč. 358. čl. ZKP o p r o s t i obtožbe, da sta skupaj z obt. Bojanom B. S. jemala tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilastita tako, da sta uporabila silo zoper drugo osebo in ji zagrozila z neposrednim napadom na življenje in telo s tem, da sta v obdobju od meseca novembra 1996 do meseca maja 1997 v Ž... vasi nepovabljena prihajala h K. Ivanu, ki je sicer invalid, katerega mentalno funkcioniranje in intelektivne sposobnosti so funkcionalno znižane na nivo zmerne stopnje mentalno podnormalnosti ob organski cerebralni oškodovanosti zaradi alkoholizma, večkrat nepovabljena vstopila v njegovo stanovanjsko hišo, nekajkrat skozi okno ob vhodnih vratih, ki sta ga s silo telesa na silo odprla, nasproti K. gospodovalno nastopala, mu s puško grozila, da ga bosta ustrelila in zahtevala, da bosta ustrelila in zahtevala od njega denar, hrano in pijačo, svoje grožnje in ustrahovanje pa sta podkrepila z udarci z roko in brcami tako, da sta preprečila vsak odpor K., nato pa preiskala prostore stanovanjske hiše in klet ter pri tem našla, vzela in si prilastila: 1. dne 24.11.1996 manjšo količino hrane in pijače, kavo, volnen pulover, tri audio video kasete, volnen šal, ročno uro Wostok in preiskala K. ter mu iz žepa hlač vzela in si prilastila 150,00 SIT, to je ves denar, ki ga je imel pri sebi; 2. od meseca januarja 1997 do meseca aprila 1997 enkrat 2.000,00 SIt, drugič 19.000,00 SIT, najmanj 5 litrov svinjske masti, najmanj 8 litrov žganja, 1 liter ruma, dve preobleki za blazino, milo, 20 jajc; 3. dne 5.5.1997 nahrbtnik, kavo, salamo, kilogram kruha, brivski aparat, žiletke, pol kilograma riža, pol kilograma makaronov, sekiro in vejnik, pri čemer sta od K. zahtevala denar v višini 60.000,00 SIT za vsakič, ko ju je prijavil policistom, in mu zagrozila, da, če bo o tem kaj povedal policistom, bosta ponovno prišla, vzela psa in kravo, ga pretepla, zažgala domačijo in ustrelila; s čemer naj bi storil kaznivo dejanje ropa po 3. odst. 213. čl. KZ. Po čl. 96/1 ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obt. Robisa H. V. in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Po uradni dolžnosti pa se izpodbijana sodba spremeni še v odločbi o pravni opredelitvi in o določeni kazni obt. Bojanu B. S. glede kaznivega dejanja pod točko I. ter o izrečeni enotni kazni, tako da se kaznivo dejanje pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, ki ga je storil obt. Bojan B. S., pravno opredeli kot kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 213. čl. KZ in se mu za to kaznivo dejanje po 1. odst. 213. čl. KZ določi kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu po 2. tč. 2. odst. 47. čl. KZ izreče enotna kazen 2 (dve) leti zapora. V ostalem se pritožbi obt. Robisa H. V. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožba obt. Bojana B. S. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obt. Bojana B. S. in Robisa H. V. spoznalo za kriva, da sta storila z dejanjem pod točko I. nadaljevano kaznivo dejanje ropa po čl. 213/3 in 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ, z dejanjem pod točko II. pa nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 in 2 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Za kaznivo dejanje pod točko I. jima je z uporabo omilitvenih določil določilo vsakemu po dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. pa po devet mesecev zapora, nato pa jima je izreklo enotno kazen vsakemu po dve leti in šest mesecev zapora. Obema obtožencema je odvzelo bajonet. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih dveh oškodovancev. V drugem delu pa je zavrnilo obtožbo iz razloga po 1. tč. 357. čl. ZKP zoper oba obtoženca, ker je bila v tem delu obtožba umaknjena. V zvezi z obsodilnim delom sodbe sta se pritožila oba obtoženca. Obt. Bojan B. S. se je pritožil v zvezi z obema kaznivima dejanjema in navaja, tako kot že v zagovoru, da jih ni storil oziroma, da se jih ne spomni ter predlaga oprostitev. Obt. Robis H. V. pa navaja, da ni storil kaznivega dejanja ropa. Oškodovančeve stvari, ki so bile najdene pri njem, pa so mu bile s strani oškodovanca podarjene. Glede kaznivih dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 in 2 KZ pa navaja, da ne zanika krivde. Predlagal je pravično odločitev. Zagovornik obt. Robisa H. V. pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in je predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se tega obtoženca oprosti glede obeh kaznivih dejanj. Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev vseh treh pritožb kot neutemeljenih in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbi obt. Robisa H. V. in njegovega zagovornika sta deloma utemeljeni, pritožba obt. Bojana B. S. pa je neutemeljena. Glede kaznivega dejanja pod točko I. izreka sodbe zagovornikova pa tudi obtoženčeva pritožba utemeljeno opozarjata na vsebino izpovedbe oškodovanca Ivana K.. Oškodovanec je namreč natančno opisal vlogi obeh obtožencev in je izrecno poudaril pasivno vlogo obt. Robisa H. V. ter aktivno vlogo "ta debelega", to je Bojana B. S., za katerega je poudaril, da ga je le on izsiljeval. Glede "ta suhega", to je Robisa H. V., je izrecno povedal, da je "vedno in tudi tokrat (aprila) samo zraven stal in nič govoril" in da je "samo nosil stvari". Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo sprejelo, saj je pričo kljub duševni zaostalosti ocenilo kot verodostojno in je tudi utemeljilo tako dokazno oceno. Zato zagovornik v pritožbi utemeljeno graja zaključek sodišča, da "ni bistveno, kdo od njiju je bil bolj aktiven, kdo je kaj in koliko vzel, kajti sama navzočnost manj aktivnega je pomenila zastrašujoče delovanje na oškodovanca in pripomogla k premaganju njegovega odpora" (stran 11 sodbe). Tak zaključek, torej da je že sama navzočnost obt. Robisa H. V. pomenila zastrašujoče delovanje na oškodovanca, je zmoten in v nasprotju z izpovedbo oškodovanega Ivana K., saj v oškodovančevi izpovedbi ni zaslediti nobenega strahu v zvezi s tem obtožencem in zastrašujoče ravnanje, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje, nima nobene podlage v oškodovančevi izpovedbi. Glede na navedeno opis kaznivega dejanja pod točko I. ne ustreza dejanskim ugotovitvam v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovilo. Ker pa je za pravilno opredelitev potrebna samo pravilna presoja oškodovančeve izpovedbe glede obt. Robisa H. V., pa tudi glede obt. B., ki jo, kot že navedeno, sodišče prve stopnje sprejema kot verodostojno, izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov pa ni potrebna, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo v tem delu, pač pa je na podlagi 5. odst. 392. čl. ZKP ravnalo po 1. odst. 394. čl. ZKP. Izpodbijano sodbo je po delni ugoditvi pritožbi obt. Robisa H. V. in zagovornika glede tega obtoženca pod točko I. spremenilo tako, da ga je po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje ropa po 3. odst. 213. čl. KZ. Zato je odpadel tudi izrek o enotni kazni za tega obtoženca. Zaradi oprostitve pa vsi stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Glede na oprostitev obt. Robisa H. V. za kaznivo dejanje ropa na škodo Ivana K. ostaja kot edini storilec kaznivega dejanja pod točko I. le še Bojan B. S.. Zato je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti to kaznivo dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 213. čl. KZ, saj ne gre več za očitek, da je storilo kaznivo dejanje dvoje oseb, zaradi česar je sledila pravna opredelitev po 3. odstavku navedenega člena. Glede na spremenjeno pravno opredelitev je bilo potrebno obt. Bojanu B. S. ponovno določiti kazen za to kaznivo dejanje, za katero je po 1. odst. 213. čl. KZ predpisana kazen zapora od enega leta do deset let. Sodišče druge stopnje je obtožencu določilo kazensko sankcijo ob upoštevanju istih okoliščin, ki jih je ustrezno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in mu je glede na navedene olajševalne in obteževalne okoliščine za to kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po določbah o steku pa mu je nato, in sicer ob upoštevanju kazni devet mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko II. izreka, izreklo enotno kazen dve leti zapora. Taka kazenska sankcija je pravična, saj je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde. Pritožbeno sodišče je namreč glede kaznivega dejanja pod točko II. ob preizkusu po čl. 386 ZKP ugotovilo, da je bila za kaznivo dejanje pod točko II., to je za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, določena primerna kazenska sankcija, ustrezno pa so bile upoštevane tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih je že navedlo prvostopenjsko sodišče. Preizkus odločbe o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja pod točko II. je pritožbeno sodišče izvedlo potem, ko je obravnavalo tudi pritožbi obt. Bojana B. S. in zagovornika obt. Robisa H. V. v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Obt. Bojan B. S. v pritožbi navaja, da teh dejanj ni storil, vsaj spomni se jih ne, zagovornik drugega obtoženca pa navaja, da ni dovolj dokazov glede obt. Robisa H. V. in da sploh ni šlo za predhodni dogovor glede združenega delovanja. Obe pritožbi sta v tem delu neutemeljeni. Obt. Robis H. V. je v zagovoru na glavni obravnavi potrdil, da sta bila s soobtožencem na begu skupaj, čeprav ne ves čas, v pritožbi pa je potrdil navzočnost pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja po čl. 212 KZ z navedbo, da ne zanika krivde. Iz take pritožbene navedbe zato ob navedenem zagovoru na glavni obravnavi nedvomno izhaja, da sta bila oba obtoženca skupaj in da sta storila tudi kaznivo dejanje pod točko II. izreka izpodbijane sodbe. Že sam način izvršitve pa potrjuje pravno opredelitev tudi po 2. tč. 1. odst. 212. čl. KZ, saj je bilo očitno, da sta kradla združeno, v kakšni obliki dogovora pa je prišlo do takega združenega ravnanja, pa ni bistveno za odločitev, saj bi lahko prišlo do združitve tudi s spontanim ravnanjem, ko sta obtoženca hodila iz kraja v kraj, potem ko sta pobegnila iz zapora. Pritožbeno sodišče je po čl. 386 ZKP preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obt. Robisu H. V. za kaznivo dejanje pod točko II. izreka sodbe. Izrečena kazen devetih mesecev zapora je pravična in sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine. Sodišče druge stopnje ni našlo niti nobenih kršitev procesnega ali materialnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP. Zato je po delni ugoditvi pritožbama obt. Robisa H. V. in njegovega zagovornika glede kaznivega dejanja pod točko I. glede tega obtoženca spremenilo izpodbijano sodbo, spremenilo pa jo je tudi po uradni dolžnosti v tem delu glede obt. Bojana B. S.. V ostalem je pritožbi obt. Robisa H. V. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožbo obt. Bojana B. S. zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.