Jedro

Sodišče je ustrezno presodilo tudi sorazmernost odločitve o nadaljnjem podaljšanju pripora. Pri tem je pravilno upoštevalo dolgo obdobje izvrševanih kaznivih dejanj kot tudi okoliščino, da je obdolženec s kaznivimi dejanji nadaljeval, čeprav mu je bila z odredbo Policije izrečena prepoved približanja oškodovanki in je to prepoved podaljšala tudi preiskovalna sodnica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v uvodoma citirani kazenski zadevi zoper obdolženega B. P., ob odločanju v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 5428/2015 z dne 11. 7. 2015, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper priprtega obdolženca. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da je priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obdolženega še podan.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani je obdolženec vložil pritožbo (sicer v vlogi opredeljeno kot „odgovor“ na sklep Višjega sodišča), iz katere je mogoče razumeti, da izraža nestrinjanje z dosedanjim vodenjem kazenskega postopka, ki naj bi tekel brez utemeljenega suma, da je storil očitana mu kazniva dejanja; izpostavlja grožnje, ki naj bi mu jih izrekla oškodovana J. K.; povzema vprašanja iz odredbe sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke in navedbe iz tega izvedenskega mnenja; očita Okrajnemu sodišču v Kranju nečloveško ter nestrokovno postopanje in se sprašuje, kako bo višje sodišče uspelo rešiti to „godljo“. Konkretnega predloga v pritožbi ne poda, pač pa navaja, da uveljavlja odškodninske zahtevke zoper Višje sodišče in predsednika ter člane senata Višjega sodišča, ker so si z nečloveškim ravnanjem prislužil „ustrezno sankcijo“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da je postopek v obravnavani zadevi tekel brez utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, saj se je ta potrdil tudi s (še ne pravnomočno) sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo, kot je razvidno iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa Višjega sodišča. 5. Poleg tega je ugotovljeni priporni razlog pri obdolžencu še vedno podan. Vse okoliščine na strani obdolženca so še vedno enake kot so bile v času odreditve pripora in ob njegovem podaljšanju, kot tudi v času preverjanja pripornega razloga v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani. Tem razlogom obdolženec vsebinsko niti ne oporeka, ker se omejuje le na zatrjevanje, da je celoten postopek zoper njega nepošten, nečloveški in nestrokovno voden. S temi navedbami pa obdolženec ne konkretizira pritožbenih navedb, ki bi jih bilo mogoče vsebinsko presojati glede na ugotovljene priporne razloge, kot jih je v izpodbijanem sklepu ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani.

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče ustrezno presodilo tudi sorazmernost odločitve o nadaljnjem podaljšanju pripora, kot tudi glede na izrečeno in potrjeno enotno kazen enega leta zapora. Pri tem je bilo namreč pravilno upoštevano dolgo obdobje izvrševanih kaznivih dejanj (od julija 2014 dalje do odreditve pripora) kot tudi okoliščina, da je s kaznivimi dejanji nadaljeval, čeprav mu je bila z odredbo Policijske postaje Škofja Loka z dne 10. 2. 2015 izrečena prepoved približanja oškodovanki in je to prepoved podaljšala tudi preiskovalna sodnica. Vse navedeno predstavlja okoliščine, ki dovolj določno utemeljujejo, da je nadaljnje podaljšanje pripora za obtoženca še vedno sorazmeren ukrep v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave RS in zato tudi neogibno potreben za preprečitev nadaljnjega ponavljanja kaznivih dejanj s prvinami nasilja, kar predstavlja priporni razlog po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP.

7. Upoštevaje navedeno je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.