Jedro

Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi ravnala protipravno, ko je na drugo družbo prenesla preostali del dejavnosti čiščenja, zaradi česar je tožnica od tožene stranke prešla na delo k tej družbi. Zaradi prenosa dejavnosti tožena stranka kot delodajalec prenosnik ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala zaradi stečaja nad delodajalcem prevzemnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 9.588,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.627,20 EUR od 20. 4. 2008 do plačila in od zneska 1.961,04 EUR od 16. 10. 2008 do plačila (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 770,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bilo med strankama ves čas nesporno, da je tožena stranka na družbo H. d.o.o. prenesla preostali del dejavnosti čiščenja in da je na podlagi samega zakona prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). V nasprotju z navedbami strank je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za prenos dejavnosti čiščenja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, 7. in 8. členom ZPP ter 214. členom ZPP. S takšnim zaključkom je sodišče prve stopnje kršilo temeljno načelo dispozitivnosti, kakor tudi načelo proste presoje dokazov in dokazno pravilo, da so predmet dokazne ocene sodišča le sporna, ne pa tudi nesporna in nezanikana dejstva. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je bil za tožnico popolnoma presenečenje, na tej podlagi pa je sodišče prve stopnje spremljalo nadaljnje zaključke, ponovno mimo trditev oziroma neupoštevajoč nesporna dejstva. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni izpodbijala tripartitnega aneksa in da nikoli ni nasprotovala „razporeditvi“ k drugemu delodajalcu, zaradi česar je potrebno šteti, da je bila odločitev tožene stranke po prenosu dejavnosti dokončna in pravnomočna, torej tudi zakonita. Iz trditev obeh strank kot nesporno izhaja, da sta prenos tožnice na novega delodajalca šteli za zakonsko posledico prenosa dela dejavnosti čiščenja. V kolikor bi sodišče prve stopnje dokazne zaključke sprejemalo v skladu s temeljnimi procesnimi načeli ZPP, bi pravilno ugotovilo, da tožničino neizpodbijanje aneksa in nenasprotovanje razporeditvi k drugemu delodajalcu samo po sebi ne zadošča za ugotovitev zakonitosti spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. V kolikor bi tožena stranka takšne trditve in ugovore podala, bi tožnica imela možnost, da bi navedla, da se z razporeditvijo nikakor ni strinjala in da ji je bilo predstavljeno, da se prenosu na podlagi zakona ne more upirati. Iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno, v čem naj bi bila relevantnost teh zaključkov, zato je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča, VIII Ips 202/2007 z dne 7. 10. 2008, bi bilo možno sklepati, da je sodišče prve stopnje z zaključkom o zakonitosti prenosa, utemeljevalo svojo odločitev v zvezi z odškodninsko podlago tožbenega zahtevka. Vendar je šlo v navedeni zadevi za povsem drugačno dejansko in pravno situacijo, saj je v tisti zadevi imel delavec pravico ugovarjati zoper odločitev delodajalca o zagotovitvi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožnica je zahtevek za plačilo zneska 7.627,20 EUR primarno utemeljevala na določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR, podredno pa na določbi 184. člena ZDR in prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Zahtevek za plačilo zneska 1.961,05 EUR pa temelji le na drugi navedeni pravni podlagi. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice na primarni pravni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljilo s skopo obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za odgovornost delodajalca prenosnika, kakor so določeni v četrtem odstavku 73. člena ZDR, to je, da so terjatve nastale do datuma prenosa oziroma da je delavec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje sicer res prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad delodajalcem prevzemnikom, vendar pa sodišče prve stopnje ni ocenilo tožničinih navedb, da so bili izpolnjeni pogoji za njeno odpoved, da pa je tožnico „prehitel“ stečajni postopek nad delodajalcem prevzemnikom in na zakonu temelječa odpoved pogodbe o zaposlitvi kot objektivna posledice stečajnega postopka. V konkretnem primeru solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika ni mogoče utemeljevati zgolj na ozki jezikovni razlagi določb tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR. Tožnica je glede tega vprašanja podala argumentirana pravna naziranja, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz besedila celotnega 73. člena ZDR je razviden namen, da se delavcu, ki ne more vplivati na spremembo delodajalca, najmanj eno leto iz objektivnih razlogov ne poslabšajo pravice oziroma, da ima v primeru poslabšanja pravice, kot če bi mu bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov. Namen določitve solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika je v tem, da delavec ne bi bil prikrajšan zaradi morebitne neizterljivosti terjatve v razmerju do delodajalca prevzemnika. Bistveni predpostavki za solidarno odgovornost delodajalca prenosnika sta tako poslabšanje pravic iz objektivnih razlogov in prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov. Razlaga sodišča prve stopnje bi pomenila, da obstaja pravna praznina v primerih, ko delodajalec prevzemnik odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ali pa v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi samega zakona ob uvedbi stečaja. S pomočjo teleološke razlage je možno priti le do zaključka, da ima delavec pravice, kot da gre za odpoved iz poslovnih razlogov ne le v primeru, če izkoristi možnost posebne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi v primeru drugačnega prenehanja delovnega razmerja, ki je dejansko posledica poslovnih razlogov. Glede na to, da zakon zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe uzakonja fikcijo odpovedi iz poslovnih razlogov, v primeru stečaja niti ni potrebno ustanavljanje posebnih pravic v korist delavca in ne določanje fikcij, saj je objektivno poslabšanje pravic take stopnje, da sam zakon določa posledico prenehanja delovnega razmerja zaradi absolutnega prenehanja potreb po delu vseh delavcev, kar je absolutno poslabšanje pravic iz objektivnih razlogov. Stečaj je generalna izvršba in z vidika delovnih razmerij pomeni poslovni razlog, ki ima za posledico prenehanje delovnega razmerja, ne le posameznih, temveč vseh delavcev na podlagi samega zakona (8. in 106. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami). Če zakonska določba vzpostavlja v razmerju do posledic pravno fikcijo, potem so zakonsko določene posledice uporabljive in določene tudi v primerih dejanskega obstoja pravne situacije, katero fikcija nadomešča. Edina zakonita in z Ustavo skladna razlaga bi zato bila, da v primeru poslabšanja pravic prenesenega delavca iz objektivnih razlogov, katerih posledica je prenehanje delovnega razmerja pri prevzemniku iz generalnega poslovnega razloga – stečaja, zaradi katerega je delavec upravičen tudi do odpravnine, obstaja solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve, nastale zaradi takšnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pravica tožnice, da sama poda odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi časovno ni omejena, zato ni pravno relevanten argument sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek neutemeljen, ker ni odpovedala pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi odškodninsko odgovornostjo tožene stranke po splošnih načelih civilnega prava. Izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov o stopnji skrbnosti, s kakršno bi morala tožena stranka ravnati pri izbiri prevzemnika dela dejavnosti. Tožnica je dokazovala, da bi ta skrbnost morala biti bistveno povečana zaradi neposrednih zakonskih posledic prenosa dejavnosti na delovnopravne pravice tožnice. Skrbnost tožene stranke bi bilo potrebno presojati na podlagi določb 5., 6., 7. in 10. člena OZ. Izpodbijana sodba o tem nima nikakršnih razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da je bil prenos tožnice osnovni cilj in namen prenosa preostalega dela dejavnosti čiščenja in ne njena zakonska posledica. Sodišče prve stopnje je o tem, da je tožena stranka „vendarle“ dobila zagotovilo, da prevzemna družba nima finančnih težav in da redno poravnava obveznosti za delavce, sklepalo le na podlagi izjave direktorice prevzemne družbe in ne na podlagi skrbne in vestne presoje vseh dokazov skupaj. Tožnica je namreč dokazala, da prevzemna družba že od junija 2007 dalje za svoje delavce ni plačevala davkov in prispevkov. Tožena stranka bi se ob potrebni povečani skrbnosti na podlagi javno dostopnih podatkov lahko prepričala o solidnosti delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage tožene stranke, zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka s prevzemnikom že prej imela sklenjeno pogodbo o izvajanju storitev čiščenja, zaključilo, da tožena stranka „očitno s tem ni imela težav“. V kolikor bi tožena stranka trdila, da s prevzemnikom ni imela težav, bi tožnica tem trditvam lahko ugovarjala. Sicer pa je nedopustno sklepanje sodišča prve stopnje tudi nelogično, saj prevzemna družba do tožene stranke ni imela finančnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage svojo odločitev utemeljilo z dodatnim zaključkom, da je prevzemnik tožnici do vključno marca 2008 vendarle izplačeval plačo, na kar je sklepalo na podlagi tega, da tožnica v stečaju ni prijavila terjatve iz tega naslova. Pri tem je sodišče prve stopnje zanemarilo, da družba prevzemnica za tožnico ves čas njene zaposlenosti ni plačevala davkov in prispevkov, plačo pa predstavlja bruto in ne neto izplačilo, zato bi bil pravilen ravno nasproten zaključek. Sodišče prve stopnje je tako svoj zaključek o skrbnosti in dopustnosti ravnanja tožene stranke sprejelo le na podlagi pisne izjave direktorice delodajalca prevzemnika (priloga A/21), pri čemer niti ni ocenilo dejstva, da je bila ta listina izdana po sklenitvi pogodbe o prenosu dejavnosti. Tožnica je z listinami iz spisa opr. št. St 26/2008 ter uradno dostopnimi podatki o blokadah TRR za H. d.o.o. na spletni strani B. dokazovala, da so vsi razlogi, zaradi katerih je kasneje prišlo do uvedbe stečaja, obstajali že v času dogovarjanja za prenos in v času samega prenosa. Tožena stranka ni z zadostno skrbnostjo preverjala, ali gre pri delodajalcu prevzemniku za solidnega delodajalca. Tožnica je z listinami v spisu dokazala, da prevzemnik ni bil soliden delodajalec, o tem pa bi lahko izpovedala tudi zaslišana kot stranka, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo. Sodišče prve stopnje se sicer ni neposredno oprlo na I. izpiske za H. d.o.o., jih je pa očitno upoštevalo. Na podlagi teh izpiskov bi moralo ugotoviti, da gre za manj kvalitetno podjetje s pomembno stopnjo tveganja neplačila obveznosti pri poslovanju. Splošno znano dejstvo je, da so bili v času, ko se je tožena stranka odloča o prenosu, javno dostopni podatki o boniteti le za leto 2006, saj se bilance izdelujejo in objavljajo šele marca v tekočem letu za preteklo leto. Bonitetna ocena za leto 2006 pa je bila takšna, kot je navedeno zgoraj in ne takšna, kot je trdila tožena stranka, ki se je sklicevala na bonitetno oceno za leto 2007. Tožena stranka je le pavšalno trdila, da se je glede na dosegljive finančne podatke utemeljeno zanašala na prevzemnikovo korektno izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. V kolikor bi tožena stranka dejansko preverjala boniteto in zanesljivost prevzemnika, bi lahko predložila listine, datirane iz obdobja dogovarjanja za prenos, vendar tega ni storila. Vse trditve tožene stranke se nanašajo na sedaj dostopne podatke, ne pa na dejanska ravnanja, ki bi izkazovala skrbnost v relevantnem času. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da je bila najprej sklenjena pogodba o prenosu dejavnosti in da se je šele nato pričelo z izvajanjem formalnih postopkov glede prenosa delavke. Posvetovanje s svetom delavcev se je pričelo šele po 1. 9. 2007 in tudi izjava prevzemnika (priloga A/21) je bila dana šele 24. 9. 2007, torej že po nastopu zakonskih posledic prenosa dejavnosti. Ravnanje tožene stranke tako ne zadošča zahtevanemu standardu povečane skrbnosti, zato je s svojimi opustitvami kršila temeljna načela OZ in obveznosti do tožnice, takšno njeno ravnanje pa je v odškodninskem smislu zagotovo nedopustno in škodljivo. Neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti vzročne zveze. Škoda tožnici ni nastala zaradi stečaja prevzemnika, pač pa zaradi ravnanja tožene stranke, ki je tožnica prepustila nesolidnemu delodajalcu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožnici pri spremembi delodajalca nudila večja jamstva njenih pravic, kot pa je to od nje zahteval zakon. Tožnica se je s spremembo delodajalca očitno strinjala in prenosa ni izpodbijala. Niso izpolnjene predpostavke za solidarno odgovornost tožene stranke. Tožnica ni uveljavljala svojih pravic na podlagi 73. člena, vendar ne zaradi tega, ker bi jo prehitel stečajni postopek, temveč zaradi lastne pasivnosti. Tožnica je delodajalca na kršitve opozorila že v januarja 2008 in bi lahko sodno varstvo zoper delodajalca in s tem povezano solidarno odgovornost tožene stranke uveljavljala v roku 30 dni po izteku 8-dnevnega roka, torej do 3. 3. 2008, ko stečajni postopek še ni bil uveden. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke po določbah OZ. Ni podana nedopustnost ravnanja tožene stranke ob sklepanju pogodbe o dnevnem čiščenju poslovnih prostorov. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo zbranega procesnega gradiva. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je odločilna okoliščina, da je tožnica 30. 10. 2007 podpisala aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 4. 2005, saj sodišče prve stopnje zaključuje, da je s sklenitvijo aneksa prišlo do spremembe delodajalca. H. d.o.o. se je s pogodbo o čiščenju poslovnih prostorov toženi stranki zavezala, da bo tožnico prevzela v redno delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica aneksa ni izpodbijala, da ni nasprotovala razporeditvi k drugemu delodajalcu in da je zato potrebno šteti, da je bila odločitev tožene stranke o prenosu dejavnosti dokončna in pravnomočna. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, zato pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni strinjalo s stališčem tožene stranke, da je šlo pri prehodu tožnice od tožene stranke k družbi H. d.o.o. za institut spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2., 7., 8. in 214. členom ZPP. Navedeno stališče sicer pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno šteje, da ta ne ustrezajo abstraktnemu opisu, kdaj gre za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava ne pomeni, da je bilo kršeno načelo vezanosti na zahtevek (2. člen ZPP), razpravno načelo (7. člen ZPP), načelo proste presoje dokazov (8. člena ZPP), kakor tudi ne pravila, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala (214. člen ZPP). Navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo delodajalca oziroma za prevzem na podlagi določbe 73. člena ZDR ne pomeni priznanja dejstev, temveč kvečjemu soglasje s pravnim naziranjem tožnice. Res je, da je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnim polemiziralo s takšnim pravnim naziranjem in pri tem uporabilo tudi napačne materialnopravne argumente, vendar zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Takšno zmotno stališče sodišča prve stopnje pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je v nadaljevanju sodišče prve stopnje, kljub stališču, da ni šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika, kar pa se že po naravi stvari lahko ugotavlja samo v primeru, če je šlo za spremembo delodajalca na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR. Navedeno nasprotje pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje glede odločilnih dejstev, temveč za nekonsistentno razlago materialnega prava oziroma zmotno uporabo predpisa, kar pa ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusit. Iz istega razloga tožnica uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bila relevantnost njegovih zaključkov, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, temveč lahko predstavlja le vprašanje pravilne ali zmotne uporabe materialnega prava, kakor je navedeno zgoraj, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi bila relevantnost zaključkov o tem, da je tožnica soglašala z aneksom k pogodbi o zaposlitvi ter da ni izpodbijala prehoda k drugemu delodajalcu. Navedeno res ne more biti odločilno dejstvo pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj tožničino soglašanje ali nasprotovanje spremembe delodajalca, ne vpliva na vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. V kolikor bi bili v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 73. člena ZDR izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke za vtoževane obveznosti, potem bi bila tožnica do teh zneskov upravičena, ne glede na to, ali je podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi in ali je soglašala s spremembo delodajalca. Enako velja tudi v primeru, če bi bili podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta. Tožnica škode ne vtožuje od tožene stranke zaradi tega, ker bi štela, da je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju pri njej in ne pri delodajalcu prevzemniku, temveč zaradi, ker naj bi bila tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala zaradi napotitve k nesolidnemu delodajalcu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila nadalje podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naziranj tožnice o solidarni odgovornosti delodajalca prenosnika. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni podan nobeden od obeh zatrjevanih pravnih temeljev (eden od teh je tudi solidarna odgovornost delodajalca prenosnika na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR), zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Tožnica se očitno ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je zaradi navedenega podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o stopnji skrbnosti, s katero bi tožena stranka morala preveriti solidnost delodajalca prevzemnika, h kateremu je napotila tožnico. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja so sicer res dokaj skromni, vendar pa kljub temu ni mogoče trditi, da jih sploh ni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj je tožena stranka pridobila izjavo direktorice prevzemne družbe, da nima finančnih težav, da je bila družba prevzemnica za leto 2007 ocenjena kot povprečna družba ter da je tožena stranka z njo že imela sklenjeno pogodbo o izvajanju storitev čiščenja in s tem očitno ni imela težav. Očitno je, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo, ki pa je glede na to, da gre za gospodarsko družbo, lahko le skrbnost dobrega gospodarja. Tožnica se z razlogi sodišča prve stopnje očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa ob stališču, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, niti ni bistveno vprašanje njene skrbnosti, saj se ta ugotavlja v zvezi s krivdo (odgovornostjo) kot elementom civilnega delikta.

Z navedbo, da je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje izven navedb strank ugotavljalo, da tožena stranka očitno ni imela težav s tem, da je s prevzemnikom že imela sklenjeno pogodbo o izvajanju storitev čiščenja, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Res je, da sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, vendar je navedena ugotovitev povsem irelevantna za izid postopka. Ta ne bi bil v ničemer drugačen, če sodišče prve stopnje navedenega ne bi ugotavljalo. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je upoštevna le, če vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče pa s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Pritožba dejansko izpodbija le tiste dejanske ugotovitve, ki so podlaga za oceno, ali je tožena stranka pri prenosu dejavnosti na delodajalca prevzemnika ravnala s potrebno skrbnostjo. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice. Izvedbo tega dokaza je tožnica predlagala v tožbi, ne da bi potem sploh navedla, katera dejstva naj bi se s tem dokazovala. Ta dokazni predlog je podan za navedbami v točki I, v tem delu tožbe pa ni nobenih navedb o neskrbnosti tožene stranke pri izbiri delodajalca prevzemnika, temveč so le dejanske navedbe o prehodu tožnice od tožene stranke k družbi H. d.o.o., teh navedb pa tožena stranka niti ni prerekala.

Dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo bonitetno oceno družbe H. d.o.o. za leto 2007. Res je, da listina nosi datum 22. 9. 2008, ko je bila izdelana, vendar ta listina kljub temu dokazuje, kakšna je bila v času prenosa dejavnosti bonitetna ocena te družbe za leto 2007. Zmotno je stališče, da bi tožena stranka lahko upoštevala le bonitetno oceno za leto 2006, saj bi v času od marca do novembra 2007 lahko razpolagala le s to oceno. Res je, da so podatki za celo leto dostopni šele v naslednjem letu, vendar pa se bolnitetna ocena za posamezno leto izdeluje tudi med letom. Nenazadnje je v bonitetni oceni z dne 22. 9. 2008 (priloga B/2) navedena tudi bonitetna ocena za leto 2008. Ibon obrazci tako ne dokazujejo, s kakšnimi dokumenti je tožena stranka razpolagala ob odločanju o prenosu dejavnosti, temveč dokazujejo, kakšno je bilo finančno stanje družbe prevzemnice v času odločanja o prenosu dejavnosti.

Za odločitev v tem sporu so povsem nebistvene pritožbene navedbe, da je bila najprej sklenjena pogodba o prenosu dejavnosti in da so se šele nato začeli postopki glede prenosa delavke. Prehod pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja na delodajalca prevzemnika je posledica prenosa podjetja oziroma prenosa dejavnosti, zato ni nič narobe, če je bila najprej sklenjena pogodba o dnevnem izvajanju storitev čiščenja poslovnih prostorov in je šele nato prišlo do zaposlitve tožnice pri delodajalcu prevzemniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba četrtega odstavka 73. člena ZDR ne more biti podlaga za zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici izplača vtoževane zneske, ki jih je tožnici dolgoval delodajalec prevzemnik, nad katerimi je medtem bil začet stečajni postopek. Četrti odstavek 73. člena ZDR določa, da je delodajalec prenosnik (v našel primeru tožena stranka) skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku. Nobena od vtoževanih terjatev ni nastala do datuma prenosa, temveč kasneje, kar pomeni, da tožnica solidarno odgovornost lahko uveljavlja le v zvezi s terjatvijo, nastalo zaradi odpovedi po tretjem odstavku 73. člena ZDR. Ta določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzemniku ni odpovedala, saj sama navaja, da jo je „prehitel“ stečaj, zato ni podlage za uveljavljeno solidarno odgovornost tožene stranke, saj je ta omejena le na terjatve, ki so delavcu proti delodajalcu prevzemniku nastale zaradi odpovedi, ki jo je delavec dal zaradi tega, ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi.

Ni mogoče slediti tožničini navedbi, da za uveljavljanje solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika niti ni bistveno, ali je tožnica odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz te pogodbe, saj ta pravica časovno ni omejena. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika pride v poštev le, če delavec zaradi teh razlogov pogodbo o zaposlitvi dejansko odpove, ne pa tudi v primeru, če bi za to sicer imel razloge, vendar tega ne stori.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR potrebno razumeti tako, da ta velja tudi za primer, če delodajalec prevzemnik iz poslovnih razlogov prevzetemu delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi ali pa, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja. Pri tem niti ni bistveno, da tožnica povsem zgrešeno šteje, da v primeru stečaja pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. To je bilo res le do 1. 1. 2003, ko je pričel veljati novi ZDR, poslej pa mora tudi stečajni upravitelj delavcu podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je nenazadnje storila tudi stečajna upraviteljica družbe H. d.o.o.. Tožnici pogodba o zaposlitvi tako ni prenehala kar na podlagi zakona. V besedilu citiranih določb tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR ni prav nobene osnove za tolmačenje, da je delodajalec prenosnik solidarno odgovoren tudi za obveznosti delodajalca prevzemnika, če pride do stečaja družbe prevzemnice, ali pa če ta delavcu pogodbo o zaposlitvi odpove iz poslovnih razlogov. Tožnica se sicer sklicuje na teleološko razlago, vendar namenska razlaga ne more biti povsem neodvisna od zakonskega besedila, ali pa celo v nasprotju s tem besedilom. Takšna razlaga bi bila samovoljna in nepravna. Določba o solidarni odgovornosti za obveznosti, nastale do datuma prenosa pomeni prenos direktive 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev, v primeru prenosov podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Določba o solidarni odgovornosti za terjatve, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo, ker so se delavcem zaradi prenosa podjetja iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi, pa pomeni določitev širše odgovornosti delodajalca prenosnika, kot pa je predvidena v direktivi. V kolikor bi zakonodajalec v resnici želel določiti odgovornost delodajalca prenosnika tako, da bi ta odgovarjal v vseh primerih, ko bi delavcu pri prevzemniku iz objektivnih razlogov prenehanja pogodba o zaposlitvi, potem bi to v zakonu tako tudi zapisal. Celo v primeru, če bi tožnica pred začetkom stečajnega postopka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR, tožena stranka ne bi solidarno odgovarjala za vse vtoževane terjatve, temveč samo za tiste, ki so nastale zaradi odpovedi (odpravnina, morebitna odškodnina namesto odpovednega roka ipd.).

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zahtevek neutemeljen, tudi če ga presojamo na podlagi določb o odškodninski odgovornosti delodajalca po 184. členu ZDR oziroma prvem odstavku 131. člena OZ. Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi ravnala protipravno, ko je na družbo H. d.o.o. prenesla še preostali del dejavnosti čiščenja, zaradi česar je tožnica od tožene stranke prešla na delo k družbi H. d.o.o.. Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri tem prenosu ravnala tako malomarno, da bi bila zaradi tega odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala zaradi stečaja nad delodajalcem prevzemnikom. Bistven element odškodninske odgovornosti je protipravnost. Prenos dejavnosti, zaradi katerega pride do sprememb delodajalca, je z zakonom dopusten in nobene podlage ni, da bi vsak tak prenos šteli za protipraven, če kasneje pride do težav pri delodajalcu prevzemniku, zaradi katerih prevzetemu delavcu preneha pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.