Jedro

Tožena stranka v letih 2013 in 2014 ni dosegla planirane prodaje, zaradi racionalizacije stroškov pa je delo izterjave, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga. Ker je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o začasnem čakanju na delo doma, ker je bila vložena prepozno. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu o čakanju na delo doma navedla pravni pouk, da ga lahko tožnik v roku 8 dni izpodbija, če meni da ni zakonit, s pisno zahtevo za odpravo kršitve na podlagi 200. člena ZDR-1. Tožnik je spoštoval navedeno določbo le delno, ko je vložil pisno zahtevo za odpravo kršitve, s katero je izpodbijal sklep o čakanju na delo. Odgovor tožene stranke je prejel 26. 2. 2014, a nato tožbe na izpodbijanje sklepa o čakanju na delo ni vložil v 30 dneh, kot to določa 200. člen ZDR-1 (temveč šele po dveh mesecih in pol), zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na vtoževane stroške cepljenja proti gripi, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep ter sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 6. 2015, da se sprememba tožbe ne dovoli.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke o redni odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2005 z aneksom št. 1/06 z dne 1. 9. 2006 iz poslovnih razlogov z veljavnostjo od dne 14. 4. 2014, ter da mu je tožena stranka dolžna: - plačati vse izpadle dohodke (plače, regrese, bonuse, druga izplačila) s pripadki, do katerih je bil tožnik upravičen v skladu z veljavno individualno pogodbo o zaposlitvi pred izdajo nezakonitega sklepa o začasnem čakanju na delo zaradi začasne nemožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga in neveljavne odločbe o redni odpovedi iz poslovnih razlogov, in vse druge dohodke s pripadki, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi opravljal delo skladno s pogodbo o zaposlitvi in bi bil prisoten na delovnem mestu, - povrniti stroške, povezane s koriščenjem avtomobila in mobilnega telefona, ki jih je imel v času nezakonitega stanja s koriščenjem in vzdrževanjem lastnega avtomobila in mobilnega telefona od 12. 2. 2014 do vzpostavitve zakonitega stanja; - poplačati izpadle prihodke za prehrano v višini 5,00 EUR za vsak delovni dan za čas od 12. 2. 2014 do vzpostavitve zakonitega stanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila mesečnih plač pri toženi stranki do dneva plačila; - zanj vplačati vsa izpadla plačila A. po pokojninskem načrtu prostovoljnega dodatnega zavarovanja od dneva prenehanja plačevanja do dneva pravnomočnosti sklepa; - plačati odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ter razžalitve dobrega imena in časti ter telesnih bolečin zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v vrednosti 6.585,50 EUR.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zavrglo tožbo glede zahtevka za razveljavitev sklepa o začasnem čakanju na delo zaradi začasne nemožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, ki ga je sprejela tožena stranka in je začel veljati 12. 2. 2014 in glede zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v vrednosti 6.585,50 EUR (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 342,00 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper navedeno sodbo in sklep smiselno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je odpoved namesto direktorja tožene stranke podpisala odvetnica B.B., ki za to ni imela pooblastila. Sodišče tega ni upoštevalo, ker naj bi bil tožnik prekludiran, čeprav se je na naroku dne 12. 6. 2015 izkazalo, da pooblastila za zastopanje, ki je bilo priloga odpovedi, ni v spisu. Tožnik namreč tega ni mogel navesti že na prvem naroku, saj je to opazil vse šele na naroku dne 12. 6. 2015. Izpodbijana odpoved je zato brez pravnega učinka. Tožena stranka v odpovedi ni obrazložila organizacijskih razlogov, temveč le ekonomski poslovni razlog. V odpovedi ni utemeljila prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku v letu 2010 dodelila delo izterjave, ki sicer ni delo komercialista. S tem je kršila 43. člen ZDR-1. Sodišče je napačno štelo, da spada izterjava pod opravilo spremljanje realizacije pri kupcih. To opravilo namreč ni aktivnost, s katero se doseže poravnava neizpolnjenih obveznosti. Tožena stranka je del izterjave v letu 2013 in 2014 prenesla na zunanjega izvajalca. Ne drži, da zato ni več obstajala potreba po opravljanju dela tožnika, saj to ni opravilo delovnega mesta komercialist. Tožena stranka ni dokazala, da je leta 2009 od nadzornih organov dobila nalogo znižanja stroškov. Javni izkazi revidiranih poročil za toženo stranko ne kažejo na to, da bi spoštovala ta navodila, saj ni zmanjšala števila zaposlenih niti stroškov dela. Ni dokazala, da sedaj opravlja isti obseg dela z manjšim številom zaposlenih, zato ni podan poslovni razlog. Direktor tožene stranke in C.C. sta izpovedala, da je bila tožniku podana odpoved tudi zato, ker je bil pred upokojitvijo, zato gre za diskriminacijo. Ne drži, da tožena stranka ni nadomeščala kadra, ki je odšel v pokoj, saj je komercialista D.D. nadomestila s E.E. Ko je bila v letu 2013 in 2014 odsotna zaradi porodniškega dopusta, je tožena stranka njeno delo razporedila med druge zaposlene, pri čemer jim tožena stranka tega ni odredila pisno in skladno s 33. členom ZDR-1. Tožniku pa je v tem času tožena stranka odredila čakanje na delo. Tožena stranka tožniku ni podala pravnega pouka za vložitev pravnega sredstva zoper sklep o začasnem čakanju na delo, zaradi česar tožnik ne sme trpeti škodljivih posledic, tudi če je tožbo vložil po preteku 30 dni. Sodišče ne bi smelo zavreči zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Višina pogodbene kazni je povzeta po kolektivnih pogodbah, ki sicer ne veljajo več, a jih tožena stranka še vedno uporablja. Sodišče bi zato o tem zahtevku moralo odločati. Tožnik je bil zaradi dejstva, ker ni prihajal na delo, oškodovan za vsaj 5,00 EUR na dan, kolikor znaša strošek za prehrano. Zahtevek utemeljuje na 168. členu Obligacijskega zakonika. Tožnik je modificiral svoj tožbeni zahtevek, ker so se tekom postopka spreminjale vrednosti, ki jih vtožuje, oziroma je kak strošek na novo nastal. Sodišče je napačno štelo, da je tožnik umaknil zahtevek za povrnitev stroškov cepljenja, neutemeljeno pa je zavrnilo spremembo tožbe v delu, s katerim je tožnik zahteval stroške koriščenja javnega zavoda F. in izplačilo jubilejne nagrade.

3. Pritožba se v delu, ki se nanaša na vtoževane stroške cepljenja proti gripi, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v preostalem pa pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. V izpodbijani sodbi ni podana kršitev načela kontradiktornosti, kot jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožnik. Sodišče namreč utemeljeno ni upoštevalo navedb tožnika o tem, da odvetnica B.B. ni imela pooblastila za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik je te navedbe podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2015. Sodišče je tožnika v pisnem pozivu pred razpisom obravnave skladno s prvim odstavkom 286. člena obvestilo, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navedlo je, da na poznejših narokih za glavno obravnavo stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Na to je sodišče stranki ponovno opozorilo na samem naroku, dne 19. 9. 2014, in tožniku tudi svetovalo, da si pridobi strokovno pomoč odvetnika. Tožnik je tožbi priložil odpoved pogodbe o zaposlitvi (brez spornega pooblastila, ki naj bi bilo priloga odpovedi), pri čemer ni podal nikakršnih navedb v zvezi s tem, da je odpoved nezakonita, ker naj odvetnica ne bi imela pooblastila za podajo odpovedi. Te je podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2015, a tudi takrat ni navedel, zakaj jih ni podal že pred tem (to je navajal šele v pritožbi). Pritožbene navedbe, da tožnik pred tem narokom ni opazil vsebine pooblastila tožene stranke odvetnici, so neutemeljene, saj iz odpovedi izhaja, da je bilo pooblastilo za zastopanje priloga odpovedi, tožnik pa v pritožbi tudi ni zatrjeval, da pooblastila ni prejel, temveč, da je mislil, da je pooblastilo že v spisu. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi s pooblastilom za zastopanje v postopku odpovedi neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, a ni odločilo o celotnem zahtevku.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 4. 2014, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in naslednji). Po tej določbi lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi in reparacijo, v okviru katere je tožnik zahteval plačilo plač, regresov, bonusov, povrnitev stroškov za uporabo avtomobila in telefona, stroškov za prehrano ter vplačilo prispevkov A. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o začasnem čakanju na delo, zavrglo, ker je bila vložena prepozno, tožbo glede zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je zavrglo, ker je bila vložena preuranjeno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sprejeto odločitvijo oziroma z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

8. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa, kakor je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. 9. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014 izhaja, da tožena stranka v letu 2013 ni dosegla planirane prodaje, prav tako tudi v letu 2014 prodaja ni dosegala planiranih vrednosti, kljub nižjemu planu glede na leto 2013. Vodstvo družbe je dobilo nalogo zmanjšanja deleža stroškov dela v realizaciji, zaradi česar je tožena stranka morala zmanjševati število zaposlenih. Zaradi racionalizacije stroškov je tožena stranka delo izterjave, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na družbo G. Tožena stranka tožniku začasno ni bila zmožna zagotavljati dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in ga je napotila na čakanje na delo doma, nato pa pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ekonomski razlog dokazan. Navedbe iz odpovedi sta namreč potrdila zakoniti zastopnik tožene stranke H.H. in priča C.C., ki je bil tožniku nadrejen, pri čemer dejstvo, da je bilo delo izterjave, ki ga je opravljal tožnik, preneseno na zunanjo družbo G., niti ni bilo sporno med strankama. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da sedaj isti obseg dela opravlja z manjšim številom zaposlenih. Med strankama pa je sporno predvsem, ali je delo izterjave del opravil delovnega mesta komercialist, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in ali je torej sploh prenehala potreba po opravljanju del pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je delo izterjave ena izmed nalog delovnega mesta komercialist. Tudi po oceni pritožbenega sodišča spada izterjava pod opravila tega delovnega mesta, in sicer pod alinejo spremljanje realizacije pri kupcih. Med strankama ni sporno, da je tožnik od leta 2010 opravljal (le) dela izterjave, ki so bila nato v letu 2014 zaradi racionalizacije prenesena na zunanjega izvajalca. Ker je torej prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi utemeljeno in zakonito odpovedala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka v odpovedi ni navajala organizacijskih razlogov, temveč le ekonomske. Kot že navedeno, je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navedla, da v letu 2013 in 2014 ni dosegala prodajnih planov, zaradi racionalizacije stroškov pa je delo izterjave, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na zunanjega izvajalca, kar pomeni, da so pri toženi stranki dejansko obstajali tako ekonomski kot organizacijski razlogi. Za obstoj poslovnega razloga v smislu 89. člena ZDR-1 je sicer dovolj že obstoj enega izmed razlogov, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka (organizacijski in ekonomski razlog). V podobnem primeru je o tem vprašanju zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013, v kateri je navedlo, da je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave (npr. slabši poslovni rezultati), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Glavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je bilo dejstvo, da so njegovo delo izterjave prenesli na zunanjega izvajalca, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki. Ob navedenem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov, zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi denarnih zahtevkov, ki so vezani na zaposlitev pri toženi stranki (povrnitev stroškov za uporabo avtomobila in telefona, stroškov za prehrano in vplačilo prispevkov A.). Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi zahtevki zavzelo pravilno stališče, da so vsi vezani na dejansko opravljanje dela pri toženi stranki, zaradi česar jih je zavrnilo, ker tožnik od prejema sklepa na čakanje na delo doma ni opravljal dela za toženo stranko. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe v tem delu. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je prav tako utemeljeno zavrnjen, saj ravnanje toženke ni bilo protipravno, zato ni podlage za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o začasnem čakanju na delo doma z dne 23. 1. 2014 zaradi tega, ker je bila vložena prepozno. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu o čakanju na delo doma navedla pravni pouk, da ga lahko tožnik v roku 8 dni izpodbija, če meni da ni zakonit, s pisno zahtevo za odpravo kršitve na podlagi 200. člena ZDR-1. Ta člen v 1. in 2. odstavku določa, da ima delavec v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, če pa delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je spoštoval navedeno določbo le delno, ko je vložil pisno zahtevo za odpravo kršitve, s katero je izpodbijal sklep o čakanju na delo. Odgovor tožene stranke je prejel 26. 2. 2014, a nato tožbe na izpodbijanje sklepa o čakanju na delo ni vložil v 30 dneh, kot to določa 200. člen ZDR-1 (temveč šele po dveh mesecih in pol), zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo. Ker izpodbijani sklep vsebuje ustrezen pravni pouk, ni bistvenega pomena, da tožena stranka v odgovoru na zahtevo tožnika z dne 26. 2. 2014 tožnika ni ponovno opozorila na rok in možnost sodnega varstva.

14. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrglo tudi tožbo glede zahtevka na izplačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik namreč v tem postopku šele izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja, zato še ne razpolaga s pravnomočno odločbo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ravno pravnomočna odločba pa je pogoj za uveljavljanje takega zahtevka, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbe pravilno zavrglo kot preuranjen.

15. Neuemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe glede plačila jubilejne nagrade in povrnitve stroškov uporabe javnega zavoda F. Tožnik je tekom postopka večkrat modificiral tožbeni zahtevek, in razširil tožbo na plačilo stroškov cepljenja, stroškov za koriščenje javnega zavoda F. ter plačilo jubilejne nagrade. Tožena stranka je razširitvi tožbe nasprotovala. Skladno s 185. členom ZPP je za spremembo tožbe, potem ko je bila ta vročena nasprotni stranki, potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da razširitev tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami in na naroku 12. 6. 2015 sprejelo sklep, da spremembe tožbe glede stroškov za koriščenje javnega zavoda F. ter plačila jubilejne nagrade ne dovoli. Pisnega odpravka tega sklepa sodišče prve stopnje ni izdalo, o tem pa tudi ni odločilo v izpodbijani sodbi in sklepu, zato je pritožbeno sodišče štelo, da se tožnik pravočasno pritožuje tudi zoper sklep, izdan na naroku dne 12. 6. 2015, ker je v skladu z določbo 1. odstavka 363. člena ZPP dovoljena pritožba zoper sklep, s katerim se sprememba tožbe ne dovoli.

16. Pritožbeno sodišče se z oceno sodišča prve stopnje, da razširitev tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, strinja. To je bil namreč zadnji narok v tem postopku, na katerem je bil dokazni postopek končan, sodišče prve stopnje pa je na podlagi do tedaj izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da odločitev o teh dodatno postavljenih zahtevkih ne bi vplivala na dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnik v pritožbi navaja, da je tožbo spreminjal v povezavi s stroški, ki so nastajali med posamičnimi naroki, pri čemer se vrednosti, za katere je oškodovan, spreminjajo ali na novo nastajajo. Večkratno spreminjanje tožbe in uveljavljanje novih zahtevkov, ki vsi izhajajo iz istega temelja, t. j. domnevne nezakonitosti podane odpovedi in ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ni sprejemljivo, ker privede do zavlačevanja postopka. Zato sodišče prve stopnje razširitve tožbe utemeljeno ni dovolilo, pritožba zoper navedeni sklep pa ni utemeljena.

17. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je umaknil tožbo s tožbenim zahtevkom za vrnitev stroškov cepljenja proti gripi. Tožnik je ta zahtevek prvič postavil z vlogo z dne 14. 1. 2015 in ga tudi zneskovno opredelil, v vlogi z dne 1. 6. 2015 pa je ta del zahtevka še dodatno obrazložil. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da povrnitve stroškov cepljenja s to zadnjo pripravljalno vlogo ni več zahteval, zaradi česar je štelo, da je tožnik v tem delu tožbo skrčil (umaknil). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tako ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V izreku izpodbijane sodbe namreč ni odločitve v zvezi z vtoževanimi stroški cepljenja proti gripi. Glede na to, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, se tožnikova pritožba v zvezi z vtoževanimi stroški cepljenja skladno s 3. odstavkom 327. člena ZPP šteje za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z določbami 326. člena ZPP.

18. Ker sicer niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča ter sklep sodišča prve stopnje, da se ne dovoli sprememba tožbe. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za presojo v tem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, zato je odločitev o pritožbenih stroških odpadla.