Jedro

Naložitev začetka postopka koncesije in statusne ureditve, ne predstavlja izkazanega pogoja težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke z dne 12.12.2005. Z njo je bilo tožniku v zadevi upravnega nadzora, opravljenega na podlagi določbe 80. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti naloženo, da v roku tridesetih dni po prejemu odločbe poda vlogo za podelitev koncesije tako na primarni kot na sekundarni zdravstveni ravni in s tem začne postopek pridobitne koncesije za izvajanje programa zdravstvenih storitev, ki jih tožeča stranka opravlja za zavarovane osebe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (točka I/1 izreka), da v tridesetih dneh po prejemu odločbe uskladi statut z aktom o ustanovitvi (točka I/2 izreka), in da o odpravljenih nepravilnostih v navedenih rokih obvesti toženo stranko (I/3 izreka). V 3. točki izreka je odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (predlog za odlog izvršbe navedene odločbe tožene stranke). Presodilo je, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla dejstev in okoliščin, ki kažejo na verjeten nastanek težko popravljive škode in tudi ni ponudila nikakršnih dokazov ter zato nastanka konkretno težko popravljive škode ni z ničemer izkazala.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se predlogu za odlog izvršbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Poudarja, da je v upravnem sporu, na katerega se nanaša zahteva za izdajo začasne odredbe, zatrjevala ničnost izpodbijane odločbe, saj je odločbo izdal neobstoječi upravni organ in je tudi ni mogoče izvršiti. Tožena stranka za naložitev obveznosti ni imela pravne podlage. Sicer pa bi imela izpolnitev obveznosti za posledico zaprtje zdravstvenega doma in prenehanje izvajanja dejavnosti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi kadar gre za zadržanje izvršitve izvršljivega posamičnega akta in o zadržanju na podlagi zahteve za izdajo začasne odredbe (30. člen ZUS v zvezi s 1. odstavkom 69. člena ZUS), mora biti izpolnjenih več pogojev, med drugim tudi ta, da bi se tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka tega pogoja ni izkazala. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja.

Dokazno breme, čeprav le do stopnje verjetne izkazanosti dejstev (škode), je na strani tožeče stranke. V konkretnem primeru je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevala nezakonitost in nepravilnost odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu in na katero se nanaša začasna odredba, njena zahteva pa ni vsebovala nobenega konkretnega dejstva in nobene konkretne okoliščine, ki bi jo lahko opredelili kot verjeten nastanek težko popravljive škode, poleg tega pa tudi ni ponudila nikakršnih dokazov za takšno konkretno, težko popravljivo škodo. Začasna odredba je sicer res povezana z v upravnem sporu izpodbijano odločbo, vendar je - ker pomeni preventivno in samostojno varstvo tožeče stranke - vezana na izkazanost pogojev, ki so urejeni posebej. Zato nastanka težko popravljive škode, kot enega izmed pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe, tožeča stranka ne more izkazovati le z zatrjevanjem o nepravilnostih v upravnem sporu izpodbijane odločbe in tudi ne s trditvami o nedopustnem poseganju v pridobljen status. Takšni ugovori so predmet presoje v glavni stvari. Naložitev začetka postopka podelitve koncesije in za statusno ureditev tožeče stranke (vložitev vloge in uskladitve statuta) pa sama po sebi niti ne more imeti v pritožbi zatrjevanih posledic in je izpolnitev naložene obveznosti odvisna le od ravnanja tožeče stranke. V upravnem sporu izpodbijano odločbo je podpisal Minister za zdravje RS. Če je v začetnem delu odločbe (očitno) pomotoma navedeno Ministrstvo za zdravstvo namesto pravilno "za zdravje" še ni podlage za trditev o neobstoječem organu.

Ker že navedeni pogoj ni verjetno izkazan, niti ni potrebna presoja (ne)izpolnjenost pogoja v zvezi z javno koristjo.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo navedbe tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe in pravilno odločilo, ko je zahtevo zavrnilo. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem naj bi bila podana kršitev postopka pri odločanju o zahtevi, pa pritožba niti ne navaja.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določb 73., 69. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.