Jedro

Čeprav izvedba dokaza z izvedencem v postopkih delitve solastne stvari ni izrecno zakonsko določena, uporaba 36. člena ZNP tudi v tovrstnih postopkih ni izključena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka postopek v delu, ki se nanaša na delitev parc. št. 735/1 k. o. G., ustavilo. Pod točko II. izreka pa je sklenilo, da se delitev nepremičnin parc. št. 704/9, 704/18, 722/1, 723/1, 723/2, 723/3, 723/5, 724/0, 725/0, 727/0, 728/0, 729/1, 729/2, 730/1, 730/2, 730/3, 730/4 in 731/0, 732/1, 1001/0, 1006/0, 1007/0 *122/0, *124/0, *158/0, *123/0 in *125/0, vse k. o. G., opravi s prodajo nepremičnin in z delitvijo kupnine tako, da prejmejo predlagatelja E. O. in A. O. vsak 1/12 kupnine, nasprotna udeleženka J. O. pa 10/12 kupnine. Pod točko III. izreka je predlog nasprotne udeleženke za odlog delitve zavrnilo.

2. Proti sklepu se nasprotna udeleženka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Izpodbija točko II. izreka sklepa in navaja, da je takšna odločitev v nasprotju s predlogom predlagateljev in da sodišče ne bi smelo odločiti tako kot je, temveč bi moralo postopek ustaviti v celoti. Uvodoma uveljavlja razloge bistvenih kršitev procesnih pravil, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta predlagatelja v predlogu zahtevala, da mora sodišče odločiti, da ju mora nasprotna udeleženka izplačati, pri čemer takšne možnosti zakon ne predvideva, odločitev sodišča pa je v nasprotju s podanim predlogom. Nasprotna udeleženka je namreč predlogu predlagateljev nasprotovala in predlagala zavrnitev predloga, saj je neutemeljen in tudi nima podlage v zakonu. Navaja, da na celotnem posestvu živi in s posestvom tudi gospodari, da pa je tudi nasprotovala predlogu, da bi jo sodišče zavezalo, da mora izplačati predlagatelja, saj kakršnegakoli izplačila nasprotna udeleženka ni zmožna, ker nima prihrankov. Problematična je vrednost solastniškega dela predlagateljev. Kmetija ni vredna 120.000,00 EUR, kar se lahko ugotovi že vpogledom v podatke na GURS, pa tudi ta cenitev ni primerna, saj je glavno kmetijsko poslopje v zelo slabem stanju, kmetijskih površin pa ni toliko, da bi se od kmetije dalo živeti. Gre za revno kmetijo, ki nasprotni udeleženki komaj omogoča preživetje, saj nima veliko obdelovalnih kmetijskih površin, na katerih bi bilo mogoče gojiti kmetijske kulture, hkrati pa tudi nima dovolj gozdnih površin, da bi bilo mogoče gospodariti z lesom, pred nekaj leti pa je pretežni del gozdov, ki spadajo v okvir te kmetije, prizadel močan požar, gozd pa si od takrat ni opomogel. Nasprotna udeleženka je predlagala, da sodišče izpelje fizično delitev tako, da predlagatelja pridobita določen del nepremičnin, po možnosti tam, kjer te parcele mejijo na njune parcele, ob upoštevanju enakomerne razdelitve nepremičnin, da ne bi nasprotni udeleženki ostala sama neplodna ali požgana zemljišča. Predlagatelja sta bila tista, ki nista želela založiti predujma, da bi se postopek izpeljal pravilno po zakonu. Ni razloga za civilno delitev, prav tako pa tudi ni pravne podlage za zahtevek, ki je v predlogu postavljen kot primarni, zato bi ga sodišče moralo zavreči. Kot je ugotovilo sodišče samo, se fizična delitev ni izvedla, ker predlagatelja nista plačala predujma. Fizična delitev je možna in sodišče bi jo lahko izvedlo, če bi predlagatelja imela interes. Ker pa ga nimata, pa sodišče ne sme preskočiti pravil in odrediti civilne delitve, ki se uporablja zgolj kot alternativa, kadar primarna varianta sploh ni mogoča. Predlagatelja sta tista, ki bi morala dokazati, da fizična delitev ni možna. Tega pa nista storila, zato sodišče ne more z odločitvijo nadomestiti takšne obveznosti, zlasti zato, ker za kaj takega nima podlage v dokazih. Ne gre zato, da bi stranke morale dokazati, da fizična delitev ni mogoča, sodišče si v tem delu po navedbi pritožbe narobe tolmači zakon. Predlagatelj, ki je začel postopek, mora dokazati, da je fizična delitev mogoča. V tem primeru sta predlagatelja zahtevala, da se kar takoj opravi civilna delitev, torej nista imela niti interesa za dokazovanje možnosti fizične delitve, pa vendar bi to morala storiti. Ker tega nista, nasprotna udeleženka ni dolžna dokazovati, da je to mogoče. Določilo 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) opredeljuje, da je fizična delitev predvidena, če je objekt solastnine po svoji naravi deljiv. Pri parcelah, ki so njive, travniki, gozdovi, pa je že splošno znano, da so deljive. Sodišče je v tem primeru ravnalo izrazito nevedno, ko se je postavilo na stališče, da običajne kmetijske parcele niso deljive, saj gre za splošno znano dejstvo, ki ga sodišče ne bi smelo preskočiti. Pritožba poudarja, da je fizična delitev v zakonu navedena kot primarna, civilna delitev pa vedno pride v poštev šele, ko fizična delitev ni mogoča. To izhaja tudi iz sodne prakse. Nasprotni udeleženec bi moral dokazati, da fizična delitev ni mogoča. V tem primeru pa nasprotna udeleženka sploh nima interesa, da se nepremičnine delijo. Ker pa razume, da se nekakšna delitev mora izvesti, pa je predlagala fizično delitev, vendar pa naj predlagatelja, ki sta začela postopek, nosita stroške postopka, saj sta onadva iniciatorja postopka. S tem je po navedbi pritožbe sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, kar terja razveljavitev sklepa. Pritožba še navaja, da bi sodišče tako, kot je odločilo o ustavitvi postopka glede parcele 735/1, moralo odločiti tudi glede parcele 704/9 k. o. G. Sklep sodišča prve stopnje je tudi napačno obrazložen, posledično pa je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se neobrazloženega sklepa ne da preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo, po kakšnem kriteriju je ugotovilo obseg zapuščine, kateri so predmeti, ki zapuščino predstavljajo in zakaj ti predmeti spadajo v zapuščino, prav tako pa ni obrazložilo, kdo so dediči in zakaj le-ti nastopajo kot dediči. Zaradi neobrazloženosti je sklep neučinkovit, saj je nedoločen. Sodišče je odločalo arbitrarno in pri tem kršilo določila SPZ, ZNP in ZPP, zaradi česar je potrebno sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovni postopek sodišču prve stopnje, v katerem se bo moralo ponovno odločiti o delitvi solastnine. Nasprotna udeleženka priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelja po pooblaščeni odvetniški družbi obrazloženo nasprotujeta pritožbi kot neutemeljeni, pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne udeleženke in zahtevata tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka, to je odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o delitvi nepremičnin, opredeljenih v II. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in oboje v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sklep sodišča prve stopnje je v celoti in jasno obrazložen in ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku. Zato omogoča pritožbeni preizkus in pritožbeno očitana postopkovna kršitev ni podana. Nerazumljive so ob tem tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zapuščinski postopek, saj gre v konkretnem primeru za nepravdni postopek za delitev stvari v solastnini in ne za zapuščinski postopek.

6. Nosilni razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o civilni delitvi nepremičnin, katerih solastnika sta predlagatelja vsak do 1/12 in nasprotna udeleženka do 10/12, so: - da nobeden od udeležencev nepravdnega postopka po pozivu sodišča ni založil predujma za izvedence gradbene, kmetijske in gozdarske stroke; - da dokaz z izvedencem v delitvenih postopkih ni obvezen in mora sodišče ob nezaložitvi predujma za izvedence o predlogu za delitev kljub temu meritorno odločiti; - da udeleženci nepravdnega postopka zato, ker nihče ni založil predujma za izvedence, med njimi pa ni bilo soglasja za uporabo zunaj predmetnega postopka pridobljenih cenitvenih poročil ali drugačnega soglasja glede vrednosti nepremičnin, niso dokazali, da je fizična delitev možna, saj je ostalo neodgovorjeno vprašanje vrednosti solastnega deleža posameznega udeleženca kot podlage za fizično delitev, kakor tudi vprašanje znatnega zmanjšanja vrednosti nepremičnin v primeru fizične delitve, kar oboje predstavlja strokovni vprašanji, na katere morajo odgovoriti izvedenci; - da zato preostane le civilna delitev po četrtem odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) s prodajo in razdelitvijo kupnine glede na deleže posameznih udeležencev predmeta delitve, ker tudi nihče od udeležencev ni podal predloga po petem odstavku 70. člena SPZ.

7. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve pravilno povzelo materialno pravno podlago za delitev solastnih nepremičnin, ki jo predstavljajo določbe 70. člena SPZ. Na podlagi navedenih določb je primarni kriterij za delitev solastne stvari delitev v naravi (drugi odstavek 70. člena SPZ). Če fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina - civilna delitev (četrti odstavek 70. člena SPZ). Ob tem je treba tudi poudariti, da čeprav je postopek za delitev stvari v solastnini predlagalni postopek, sodišče na predlagani način delitve ni vezano (primerjaj 119. člen v zvezi z 21. členom ZNP), ampak je način delitve določen v (materialnopravnih) določbah 70. člena SPZ, po katerih mora sodišče najprej ugotoviti, če je mogoča fizična delitev.

8. Pritrditi je pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da sta vrednost nepremičnin, kot tudi vpliv delitve na zmanjšanje njihove vrednosti (pri čemer sta slednje zatrjevala predlagatelja), strokovni vprašanji, ki sodita v domeno ustreznih izvedencev. Pritožbeno tudi ni sporno, da predlagatelja, pritožbeno sodišče pa dodaja še, da ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi nasprotna udeleženka, torej nobeden od udeležencev nepravdnega postopka ni založil predujma, potrebnega za določitev izvedencev.

9. Vendar pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ker v delitvenih postopkih dokaz z izvedencem ni obvezen, posledično torej določba 36. člena ZNP ne pride v poštev. V 36. členu ZNP, ki je umeščen med splošne določbe ZNP, je določeno, da kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega dokaza, se šteje, da je predlog umaknil, sodišče pa mora v sklepu o odreditvi predujma opozoriti predlagatelja na to posledico in mu dati ustrezen rok za izpolnitev. Res je, da v tovrstnih postopkih izvedba dokaza z izvedencem ni zakonsko predpisana, vendar pa določba 36. člena ZNP po presoji pritožbenega sodišča že glede na njeno umestitev med splošne določbe ZNP in jezikovno razlago ni uporabljiva le in izključno za tiste predlagalne postopke, kjer je dokaz z izvedencem zakonsko izrecno določen in bi bila v vseh drugih postopkih, kjer to ni, izključena. Čeprav drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna praksa glede uporabe 36. člena ZNP v delitvenih postopkih ni enotna in usklajena, pa je vendarle ugotoviti, da novejša sodna praksa pritrjuje stališču, da je 36. člen ZNP uporabljiv tudi v tovrstnih postopkih.(1)

10. V obravnavanem primeru gre za takšno situacijo, ko je za odločitev o fizični delitvi oziroma njeni možnosti potrebno izvesti dokaz z izvedenci in brez izvedbe tega dokaza odločitev o tem, ali je primarni način delitve stvari (nepremičnin) po 70. členu SPZ mogoč, ni možna. Zato je ob zgoraj obrazloženem treba uporabiti določbo 36. člena ZNP in upoštevati, da sta predlagatelja tista, ki sta nepravdni postopek delitve sprožila in zato primarno nosita dokazno breme dokazovanja z izvedenci, kar utemeljeno izpostavlja pritožba, ne glede na to, da je nasprotna udeleženka tista, ki ne priznava izvedenskih cenitev in mnenj iz drugega sodnega postopka, da je večinska solastnica, in da tudi sama ni založila predujma za stroške izvedencev.

11. Sodišče prve stopnje zaradi drugačnega procesno pravnega in posledično materialno pravnega izhodišča predlagateljev v sklepu, s katerim ju je pozvalo k založitvi predujma za izvedence, ni opozorilo na posledico iz 36. člena ZNP za primer, da predujem ne bo založen (domneva umika predloga). Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje.

12. V skladu z zgoraj obrazloženim bo sodišče prve stopnje v novem postopku moralo upoštevati in postopati skladno z določbo 36. člena ZNP in najprej ponovno pozvati predlagatelja k založitvi predujma za izvedence z opozorilom na posledico iz 36. člena ZNP. Glede na pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče tudi glede parc. št. 704/9 k. o. G. odločiti enako, kot glede parc. št. 735/1, pa je pojasniti, da je bila podlaga ustavitve postopka za parc. št. 735/1 k. o. G. umik predloga predlagateljev (primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), za parc. št. 704/9 k. o. G. pa pritožba tega niti ne trdi.

13. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tako pritožnica kot tudi predlagatelja, ki sta na njeno pritožbo odgovorila, pa je glede na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena in določbami 35. člena ZNP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj npr. sklep VSL II Cp 4292/2010 z dne 2. 3. 2011, I Cp 2003/2011 z dne 11. 1. 2012, I Cp 2824/2015 z dne 18. 11. 2015.