Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP niso podani. Trditev, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o ovsebinjenju pravnega standarda iz 133. člena OZ ni, ni točna. Revizijsko sodišče primeroma opozarja zgolj na sodbo II Ips 919/2007 s 17. 9. 2009.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. V obravnavni zadevi je tožnica uveljavljala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega hrupa, vibracij ter onesnaženosti zraka zaradi gostega prometa po glavni cesti, ob kateri je tožnica v spornem obdobju živela.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.600,00 EUR z obrestmi. Odločitev je v znatnem delu oprlo na Izvedensko mnenje nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano iz Maribora z dne 18. 2. 2014. V okviru ugotavljanja škode pa je ugotavljalo tudi to, kakšni so bili konkretni vplivi z državne ceste na tožničino življenje.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja: „da sta nižji sodišči v konkretnem primeru nepravilno in nezakonito zapolnili pravni standard imisij hrupa od cestnega prometa, ki so pri hiši tožeče stranke presegale (normalne) običajne meje le v nočnem času in pri tem povzročale protipravno škodo, oziroma zaradi presoje materialnopravne pravilnosti nižjih sodišč pri zapolnjevanju navedenega pravnega standarda in s tem pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer o tem materialnopravnem vprašanju ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sporna odločitev pa kaže tudi na neenotno sodno prakso sodišč druge stopnje, poleg tega pa gre tudi za odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse.“ V obrazložitvi navaja, da je potrebno upoštevati stališče sodne prakse, da so upravni predpisi o dovoljenem obsegu emisij (lahko) orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda v principu nanje ni vezano. Opira se na izsek izvedenskega mnenja, češ da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega. Meni, da bi morala tožeča stranka navesti, kakšne so bile v spornem obdobju imisije hrupa ob primerljivih cestah v Republiki Sloveniji in v čem ter v kakšnem obsegu so imisije, ki so jim bili izpostavljeni, drugačne in bolj obremenilne. Sodišči se ne bi smeli zadovoljiti le z golimi podatki o jakosti hrupa ob sporni cesti v relevantnem obdobju in z izpovedbo tožnice. Trdi, da tožeča stranka ni navedla, kaj je normalno, običajno in kaj presežno ter zakaj je obravnavani hrup ob državni cesti presegal običajne meje. To pa je sodiščema onemogočilo ugotavljanje vsebine pravnega standarda normalne, običajne meje, ki je condictio sine qua non odločanja o tovrstnih zahtevkih.

Ob tem pa predlaga še, da sodišče dopusti revizijo tudi glede vprašanja, ali sta nižji sodišči glede na vse relevantne okoliščine pri presoji odškodnine pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine.

Trdi, da je sodna praksa pritožbenih sodišč različna, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 651/2012 z dne 12. 9. 2012 in na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2616/2014 z dne 22. 10. 2014. 5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. Trditev, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o ovsebinjenju pravnega standarda iz 133. člena OZ ni, ni točna. Revizijsko sodišče primeroma opozarja zgolj na sodbo II Ips 919/2007 s 17. 9. 2009. V skladu s 367. c členom ZPP je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.