Jedro

Po določilu petega odstavka 132. člena ZOR mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Glede na taka določila, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili zakon (tretji odstavek 126. ter drugi in peti odstavek 132. člena ZOR), ko sta odločili, da mora toženec plačati tožnici zamudne obresti od datuma posameznih njenih vplačil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožničina zahteva za priznanje stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora plačati zakonite zamudne obresti od glavnice 450.000,00 SIT, ki je bila vplačana v zneskih po 50.000,00 SIT 5.12.1990, 11.1.1991 in 29.1.1991, v zneskih po 75.000,00 SIT 12.4.1991 in 12.6.1991 ter v znesku 150.000,00 SIT 29.11.1991. Odločilo je tudi, da mora toženec povrniti tožnici stroške postopka 106.007,50 SIT (tožbo glede plačila glavnice 450.000,00 SIT pa je zavrglo, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno).

Toženčevo pritožbo zoper odločbo o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, razveljavilo pa je stroškovno odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih lahko tečejo zakonite zamudne obresti šele od 20.9.1993 dalje, če je bil naknadni izpolnitveni rok kot bistveni sestavni del pogodbe določen na 20.9.1993. Sicer pa revident meni, da ni bilo pogojev za razveljavitev pogodbe po 125. členu ZOR, ker je tožnica odstopila od pogodbe iz drugih razlogov. Na rok 20.9.1993 ni pristal, poslovne prostore je ponudil tožnici pravočasno a je moral na zahtevo inšpekcije poglobiti prostore.

Toženec je 22.4.1998 vložil še pripravljalni spis, v katerem je pojasnjeval posamezne dogodke spornega razmerja.

Tožnica je na toženčevo revizijo odgovorila in predlagala, da naj se jo zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z delno sodbo (22.3.1994 oziroma 4.4.1995) sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da mora toženec plačati to je vrniti tožnici 450.000,00 SIT. Ugotovili sta, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za najem poslovnih prostorov 10.12.1990, da je tožnica plačala najemnino vnaprej v skupnem znesku 450.000,00 SIT, da toženec poslovnih prostorov ni izročil tožnici niti v dodatno odrejenem roku 20.9.1993 ter da je zato tožnica utemeljeno razdrla pogodbo. Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da je tožničin zahtevek za vrnitev glavnice utemeljen na določilu 132. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženčeva revizija zoper navedeno delno sodbo je bila zavrnjena kot neutemeljena. Predmet nadaljnjega to je tega postopka pa je bil zahtevek za plačilo obresti od že dosojene glavnice. Sodišče prve stopnje je za podlago odločanja vzelo dosedanje ugotovitve postopka in zaključilo, da je tožničin obrestni zahtevek od plačane glavnice utemeljen na podlagi določila petega odstavka 132. člena ZOR. Enako pravno stališče je zavzelo tudi sodišče druge stopnje, ki je zato toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec pravnomočno sodbo o plačilu obresti pobija v reviziji iz dveh revizijskih razlogov: zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovi oceni ni bila zagrešena nobena od uveljavljenih kršitev. Z izjemo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), revizijsko sodišče na druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni dolžno paziti po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora revident ostale kršitve postopka izrecno uveljavljati in pojasniti v reviziji, če želi doseči preizkus pobijanih sodb tudi v smeri postopkovnih kršitev. Ker toženec postopkovnih kršitev ne formalno in ne vsebinsko ni opredelil, revizijsko sodišče pa jih samo ne sme iskati ali upoštevati (z izjemo zgoraj navedene kršitve, ki pa v tem primeru ni podana), je moralo toženčevo revizijo v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zavrniti kot neutemeljeno.

Materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč je moralo revizijsko sodišče opraviti na podlagi dejanskih ugotovitev navedenih sodišč. Pri tem ugotavlja, da je toženec kot pritožbene razloge zoper odločbo o glavni stvari navedel zgolj sledeče: "iz pravdnega spisa izhaja, da je bil zadnji rok za izpolnitev svojih obveznosti na strani toženca 20.9.1993. Toženec v tem roku svojih obveznosti ni izpolnil in zaradi tega je prišlo do razdrtja pogodbe. Obresti, ki jih mora toženec plačati tožeči stranki od zneska 450.000,00 SIT, torej lahko tečejo le od tega dne." Navedeni povzetek kaže, da v pritožbenem postopku niso bile sporne nobene pravno relevantne okolnosti, ki so utemeljevale zaključek, da je bila pogodba pravdnih strank razdrta zato, ker toženec svojih obveznosti iz najemne pogodbe ni izpolnil niti v naknadnem roku (tretji odstavek 126. člena ZOR). Učinke razdrte pogodbe pa ureja 132. člen ZOR. Po določilu drugega odstavka navedenega člena ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve danega. Po določilu petega odstavka istega člena pa mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Glede na taka določila ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili zakon (tretji odstavek 126. ter drugi in peti odstavek 132. člena ZOR), ko sta odločili, da mora toženec plačati tožnici zamudne obresti od datuma posameznih njenih vplačil. Drugačno revidentovo stališče, da ima tožnica pravico do zamudnih obresti šele od izteka naknadnega roka oziroma od razdrtja pogodbe dalje to je 20.9.1993, nima pravne podlage na spredaj navedenih ali kakšnih drugih določbah ZOR.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). V zvezi z njegovo pripravljalno vlogo, ki jo je vložil po izteku revizijskega roka (ta je potekel 15.1.1998, pripravljalna vloga pa je bila vložena 22.4.1998), pa pripominja revizijsko sodišče, da pripravljalne vloge ne predstavljajo revizije: kolikor pa je toženec mislil z njo na dopolnitev revizije, pa te revizijsko sodišče ni moglo upoštevati zaradi poteka revizijskega roka.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega odgovora je revizijsko sodišče zavrnilo. Namreč ta odgovor glede na svojo vsebino ni izpolnjeval procesnih ciljev odgovora in zato z njim nastali stroški niso potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).