Jedro

Ni dokazano, da je tožnica vedela, da gre za ponarejene listine, zato ji uporabe ponarejene oz. spremenjene listine kot prave, to je ravnanja, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja, ni mogoče očitati. Prav tako ni dokazano, da je bila tožnica tista oseba, ki je ponaredila žig in podpis odgovornega projektanta na projektu vodovodnega priključka. Zato ji kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. členu KZ-1 ni mogoče očitati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka); - ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009 ni bila odpovedana z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2010, temveč traja do 19. 9. 2010 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje od 4. 6. 2010 do 19. 9. 2010, vključno z vzpostavitvijo vseh predpisanih obveznih zavarovanj iz delovnega razmerja ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009 od 19. 9. 2010 do 20. 9. 2010, zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja in vseh predpisanih obveznih zavarovanj iz delovnega razmerja ter zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 4. 6. 2010 do 20. 9. 2010 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 6. 2010 do 19. 9. 2010 obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009, odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila, vse zmanjšano za denarna nadomestila, ki jih je tožeča stranka prejela s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova neto plač in vseh ostalih prejemkov iz delovnega razmerja s pripadki (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v znesku 9.419,85 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek, v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz naslova neto odškodnine ter presežno vtoževani znesek odškodnine v višini 13.665,15 EUR bruto pa je zavrnilo (IV. točka izreka); - zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja od 20. 9. 2010 dalje, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji omogočiti delo na delovnem mestu referent za priključke II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati plačo in vse ostale prejemke iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009, od 20. 9. 2010 dalje do ponovnega nastopa dela na delovnem mestu referent za priključke II, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja dalje, do plačila“ (V. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.896,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je prepričana, da so v konkretnem primeru podani vsi elementi, ki utemeljujejo in opravičujejo podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz razlogov, ki so pojasnjeni in obrazloženi v sami odpovedi. Tožena stranka najprej izpostavlja povsem nerazumljivo in napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je prvenstvenega pomena, kaj so sploh obsegale delovne naloge tožeče stranke. Glede na to, da se tožeči stranki v podani izredni odpovedi med drugim očita tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, morebitna dolžnost tožeče stranke, da preverja ustreznost žiga in podpisa na projektih zunanjih izvajalcev, ni bistvenega pomena. Povsem nelogično bi bilo, da delavcu, ki je dejansko izvajal posamezna dela in naloge v delovnem procesu pri delodajalcu, in pri tem zagrešil kaznivo dejanje, delodajalec ne bi smel podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker ta dela in naloge, ki jih je delavec dejansko izvajal, niso bila eksaktno opredeljena v pogodbi o zaposlitvi oziroma v opisu delovnega mesta v aktu o sistemizaciji. Tožeči stranki se v konkretnem primeru v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne očita, da nečesa, kar bi morala narediti, ni naredila, marveč, da je naredila nekaj, česar ne bi smela: ponaredila je žig in podpis odgovornega projektanta na projektu vodovodnega priključka in take listine uporabila kot prave. S tem med delovnim časom delala nekaj, kar je v nasprotju z 10. členom sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Prvostopenjsko sodišče je v postopku ugotovilo: - da so bili na spornih projektnih dokumentih nameščeni poskenirani žigi in podpisi projektantov A.A. in B.B., ki pri projektih sploh nista sodelovala, pri čemer velja izpostaviti, da so bili vsi ti poskenirani žigi in podpisi projektantov na posameznih dokumentih identični, - da je projektno dokumentacijo za vodovodni priključek investitorke C.C. pri toženi stranki urejala ravno tožeča stranka, ki je: v sprejemno pisarno prinesla vlogo C.C., dne 24. 3. 2010 vzela vlogo za vodovod, dne 14. 4. 2010 prinesla dopolnitev vloge direktno vodji službe za soglasje D.D. (mimo spremne pisarne).

Vse navedeno jasno kaže, da je s projektno dokumentacijo za vodovodni priključek investitorke C.C. pri toženi stranki delala izključno tožeča stranka, kar potrjujejo tudi vpisi v delovodniku tožene stranke pod zaporedno številko .... Iz navedenega izhaja vsaj to, da je tožeča stranka takšno ponarejeno dokumentacijo uporabila kot pravo v smislu določbe 1. odstavka 251. čl. KZ-1. Zaključki prvostopenjskega sodišča o teh odločilnih dejstvih so v nasprotju z zapisniki in listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sicer pa ni moč pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka navedeno ponarejeno dokumentacijo morala uporabiti naklepoma, da bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na vsebino določbe 1. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR, zlasti pa na določbo 1. odst. 251. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje tisti, ki zato, da bi se uporabila kot prava, ponaredi listino ali kdor uporabi ponarejeno listino, iz katere ne izhaja, da bi bil naklep znak kaznivega dejanja ponarejanja listin. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je namreč že gola podaja krive listine v pravni promet. Navedeno pomeni, da morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja, ni pa v individualnem delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno posebej ugotavljati elementov posameznega kaznivega dejanja, ki so človekovo voljno ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v zakonu in storilčeva kazenska odgovornost. Drugačno tolmačenje sodišča prve stopnje pomeni napačno uporabo materialne določbe 1. odst. 251. čl. KZ-1. V konkretnem primeru ima tožničina kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. čl. KZ-1, saj je nedvomno ponarejeno listino uporabila kot pravo. Izredno pomembno je dejstvo, da tožeča stranka očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, št. ... z dne 2. 6. 2010 ne v postopku pri delodajalcu ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zanikala. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje primarno uporabiti določbo 2. odst. 214. čl. ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana. Citirane določbe prvostopenjsko sodišče ni uporabilo, in je raje izvajalo dokazovanje priznanih dejstev, takšno ravnanje pa vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe v skladu s 1. odst. 339. čl. ZPP. Je pa sodišče prve stopnje tudi pri samem izvajanju dokaznega postopka in (ne)sprejemu dokazne ocene storilo več kršitev, ki odločilno vplivajo na pravilnost in zakonitost izdane prvostopenjske sodbe. Tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja dokazna ocena pričevanj zaslišanih v postopku (še zlasti E.E., B.B. in A.A.). Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo oziroma ocenilo SMS sporočila B.B. A.A., ki je zapisano v zapisniku glavne obravnave z dne 13. 12. 2011, pri čemer ne gre za edino SMS sporočilo, ki je vsebovano v navedenem zapisniku glavne obravnave, pa tudi ne listine F., z dne 3. 5. 2010, ki jo je napisala arhitektka A.A.. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 8. čl. ZPP, ki nalaga skrbno presojo vsakega dokaza, to ravnanje pa vsekakor vpliva na pravilnost končne odločitve. Prvostopenjsko sodišče je v tem individualnem delovnem sporu, navkljub teku kazenskega postopka zoper tožečo stranko zaradi istih očitkov, samo ugotavljalo obstoj znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki se očita tožeči stranki. Vendar pa v zvezi s tem ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so bili v tem postopku v ta namen predlagani. Prav tako niti ni konkretno pojasnilo in obrazložilo, zakaj izvedba teh predlaganih dokazov ni potrebna. Zgolj s klasično pavšalno floskulo je zapisalo, da je izvedba ostalih dokaznih predlogov nepotrebna, ker so vsa odločilna dejstva za razsojo že ugotovljena. Takšna zavrnitev dokaznih predlogov pa ne zadošča predpisanim zahtevam in pravnim standardom. Z zgoraj opisanim ravnanjem je prvostopenjsko sodišče: - prekršilo določbo 2. odst. 214. čl. ZPP, saj s strani tožeče stranke nezanikanih dejstev iz podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, št. ... z dne 2. 6. 2010, ni štelo za priznanih, pa bi to moralo storiti, ker pa tega ni storilo, je prišlo do napačne končne odločbe, - nepopolno ugotovilo dejansko stanje v smislu 340. čl. ZPP, saj ne samo, da ni ugotovilo, marveč sploh ni z izvedbo dokaznega postopka ugotavljalo, ali je tožeča stranka ponarejala sporno dokumentacijo, kot se ji očita, - ni spoštovalo določbe 1. odst. 213. čl. ZPP, ki sodišču nalaga izvedbo dokazovanja vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo, in določbe 287. čl. ZPP, ker ni izvedlo dokazov o spornih dejstvih, kakor tudi ni obrazloženo zavrnilo nepomembnih dokazov, kršitev obeh omenjenih procesnih določb pa ima za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe v smislu 1. odst. 339. čl. ZPP, saj bi izvedba zgoraj navedenih (predlaganih, a neizvedenih) dokazov vsekakor pripeljala do drugačne odločitve prvostopenjskega sodišča, - kršilo določbo 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ni izvedlo niti ni obrazloženo zavrnilo izvedbe predlaganih dokazov ter - kršilo 22. čl. Ustave Republike Slovenije, saj neizvedba predlaganih dokazov v sodnem postopku pomeni dejanski odvzem ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic.

Poleg tega so v ravnanju tožeče stranke izpolnjeni tudi znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 211. čl. KZ-1. Tožeča stranka je C.C. kot tudi toženi stranki lažno, neresnično prikazovala, da je delo projektiranja opravila ga. A.A.. S tem je toženo stranko in tudi ostale držala v zmoti v zvezi z omenjenim dejanskim stanjem. Poleg tega pa je s svojim ravnanjem sebi zagotovila protipravno premoženjsko korist, ki jo je pridobila na način, da je od ge. C.C. prejela znesek 150,00 EUR, kar ji je navedena predala v škodo svojega premoženja, v posledici lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin s strani tožeče stranke in s tem povezane zmote ge. C.C.. Sodišče prve stopnje relevantnih dejstev v zvezi s tem očitkom sploh ni raziskovalo in ugotavljalo. Zato glede tega očitka iz odpovedi izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se tako ne more preizkusiti, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Vendar pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki ni bila podana zgolj iz razloga po 1. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR, temveč tudi po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR. O tem odpovednem razlogu pa izpodbijana sodba sploh nima nikakršnih razlogov, čeprav sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja, da so bile pri delu tožeče stranke izkazane posamezne nepravilnosti. Vendar pa teh nepravilnosti ni povezalo s podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tam navedenimi razlogi. Tožena stranka še izpostavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer pojasnilo in obrazložilo, kako je glede na vse okoliščine presodili dejstvo, da tožeča stranka v postopku ni hotela izpovedati in odgovarjati na vprašanja. Navedeno bi bilo na podlagi 2. odst. 262. čl. ZPP dolžno storiti. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi navedene določbe 2. odst. 262. čl. ZPP ni uporabilo in ravnanja tožeče stranke ni presodilo. Tovrstna presoja pa bi skladno 1. odst. 339. čl. ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki kot primerno in pravično odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prisodilo pet povprečnih plač tožeče stranke, kar naj bi, izhajajoč iz povprečne plače tožeče stranke pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.883,97 EUR, skupaj znašalo 9.419,85 EUR bruto. Vendar pa temu ni tako. Navedeno je namreč v direktnem nasprotju z navedbami same tožeče stranke, ki je v postopku navedla, da je njena relevantna povprečna plača pri toženi stranki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašala povprečno 1.539,00 EUR. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na določbo 1. odst. 214. čl. ZPP, po kateri ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem v postopku priznala. To pa pomeni, da pet povprečnih plač tožeče stranke znaša 7.695,00 EUR in ne 9.419,85 EUR. Pri odmeri odškodnine je tako prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo odločilno dejstvo višine povprečne plače tožeče stranke in je s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje po 340. čl. ZPP, posledično pa je v nadaljevanju tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer konkretno določbo 118. čl. ZDR. Po oceni tožene stranke je prvostopenjsko sodišče napačno in v nasprotju z ZOdvT odmerilo stroške postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo povrnitev stroškov postopka v višini 1.896,00 EUR, ni pravilno ugotovilo odločilnega dejstva glede višine vrednosti predmeta in je ravnalo v nasprotju z določbo 2. odst. 24. čl. ZOdvT, s tem pa je napačno uporabilo materialno pravo po 341. čl. ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti oziroma tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti. Čeprav tožena stranka v pritožbi zatrjuje nasprotno, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zadostni meri utemeljilo svojo presojo, da v ravnanju tožnice ni znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. O tem je sodišče prve stopnje navedlo svoje ugotovitve zlasti v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim navedlo, da iz neprepričljivega pričanja B.B. izhaja, da mu je G.G., po prejetih informacijah od C.C., dejal, da projekt izdeluje tožnica, ter da priča C.C. tega ni potrdila in tožnice v postopku ni prepoznala, je pa povedala, da ji je „ena gospa“ prinesla papirje za ureditev vodovodnega priključka, kateri je tudi plačala 150,00 EUR, prav tako pa ni potrdila, da je bila „ta gospa“ tožnica. Iz 13. točke obrazložitve izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da naj bi denar od C.C. prejela ravno tožnica. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da „na podlagi vsega zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da toženka ni izkazala niti zakonskih znakov tožnici očitanega dejanja ponarejanja listin niti zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije “. Tudi v zvezi s presojo odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tem sploh nima razlogov, saj so razlogi s tem v zvezi razvidni zlasti iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, čeprav je pri tem bistveno, da se tudi v izredni odpovedi navedeni odpovedni razlog omenja izključno v povezavi z ravnanjem, ki naj bi imelo znake kaznivih dejanj, torej z odpovednim razlogom po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, kaj so obsegale delovne naloge tožnice in v 10. in 11. točki zapisalo, da preveritev ustreznosti žiga in podpisa na projektih zunanjih projektantov ni spadala med delovne naloge tožnice, poleg tega pa še, da tožnica v zadevi C.C. po službeni dolžnosti ni imela nobene zadolžitve ter da je pri tem ključno, da se opustitev dolžne preveritve originalnosti žiga in podpisa oz. projekta zunanjega projektanta, tako v zadevi C.C., kot tudi v kakšnem drugem projektu, tožnici v sporni odpovedi sploh ne očita (sodišče pa je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga vezano na opis dejanj iz izredne odpovedi). Neutemeljen je tudi očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja dokazna ocena izpovedi prič in direktorja tožene stranke (zlasti E.E., B.B. in A.A.) in da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo SMS sporočil oz. listin, s čimer naj bi poleg kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP kršilo tudi določbo 8. člena ZPP, ki nalaga skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze ustrezno povzelo v bistvenih delih in da je bila tudi dokazna ocena vestna in skrbna.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja kršitev določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazloženo zavrnilo izvedbe predlaganih dokazov, 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker neizvedba predlaganih dokazov v sodnem postopku pomeni dejanski odvzem ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic, ter 1. odstavka 213. člena in 287. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov o spornih dejstvih, kakor tudi ni obrazloženo zavrnilo nepomembnih dokazov, kršitev obeh procesnih določb pa ima za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka navedene kršitve uveljavlja le pavšalno in v pritožbi konkretno ne navaja, kateri dokaz, ki ga je predlagala in ki se nanaša na odločilna dejstva, ni bil izveden. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku že v prvem sojenju izvedlo obsežen in natančen dokazni postopek, ki ga je v ponovnem sojenju ustrezno dopolnilo ter izvedlo vse predlagane dokaze, ki se nanašajo na odločilna dejstva, tako da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Toženi stranki je bila pravica do izjave in do enakega varstva pravic v popolnosti zagotovljena, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve ustavnih pravic niso podane.

Tudi očitana bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodbe v zvezi z navedenim pritožbenim očitkom niti ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka tudi to kršitev uveljavlja z obsežnimi pritožbenimi navedbami, kljub temu pa le pavšalno, z navedbami, da so zaključki prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih v nasprotju z zapisniki in listinami v spisu, ne da bi konkretno opredelila zatrjevana nasprotja (s katerim zapisnikom oz. listino naj bi bil določen zaključek sodišča v nasprotju).

Tožena stranka uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. V pritožbi na več mestih izpostavlja, da sodišče ni obrazložilo, kako je glede na vse okoliščine presodilo dejstvo, da tožeča stranka v postopku ni hotela izpovedati, kar bi bilo na podlagi 2. odstavka 262. člena ZPP dolžno storiti, oziroma da določbe 2. odstavka 262. člena ZPP pri presoji ni uporabilo, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa poudarja, da tožeča stranka očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 2. 6. 2010 ne v postopku pri delodajalcu ne tekom postopka pred sodiščem ni zanikala, zato bi moralo sodišče primerno uporabiti določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana. Ker te določbe ni uporabilo, ampak je izvajalo dokazovanje priznanih dejstev, naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Pritožbeni očitki v zvezi z navedenimi vprašanji so neutemeljeni, saj relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ni podana, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako določbo 2. odstavka 262. člena (po kateri sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati) kot tudi določbo 2. odstavka 214. člena ZPP (po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke). Tožeča stranka je tekom postopka zanikala očitke iz izredne odpovedi, res pa je, da je podala le zelo splošno pisno izjavo in na vprašanja v zvezi z v odpovedi očitanim ravnanjem ni hotela odgovarjati, očitke pa je izrecno zanikala tako v tožbi kot v pripravljalnih vlogah ter navedbah na narokih za glavno obravnavo. Temeljni očitek v odpovedi je ravnanje, ki naj bi imelo znake kaznivih dejanj ponarejanja listin in goljufije, zoper tožnico pa je bil sprožen tudi kazenski postopek. Eno od temeljnih načel kazenskega postopka je pravica obdolženca do molka, vsebovana v 3. odstavku 5. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl. - ZKP), ki določa, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. To načelo je potrebno spoštovati tudi v individualnem delovnem sporu, v kolikor gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, in sicer tudi pri presoji pomena dejstva, da stranka ni hotela izpovedati na sodišču v smislu 2. odstavka 262. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Nikakor pa v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da tožnica ni zanikala storitve očitanih kršitev delovnih obveznosti oziroma da gre za priznana dejstva, saj niso izpolnjeni pogoji iz citirane določbe 2. odstavka 214. člena ZPP. Zato so pritožbeni očitki glede relativne kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP zaradi neuporabe (oziroma nepravilne uporabe) določb 2. odstavka 214. člena ZPP ter 2. odstavka 262. člena ZPP povsem neutemeljeni, saj sodišče prve stopnje te kršitve ni zagrešilo.

V obravnavani zadevi sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče že odločali. Sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 944/2010 z dne 16. 10. 2012, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 2. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je bila s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 5/2013 z dne 15. 3. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je ravno tožnica ponaredila projektno dokumentacijo oziroma žig in podpis odgovornega projektanta v zadevi investitorje C.C. in na drugih projektih, ki jih je toženka izpostavila v izredni odpovedi. Kot zmoten oziroma vsaj preuranjen pa je pritožbeno sodišče ocenilo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica ponarejeno dokumentacijo v zadevi C.C. uporabila kot pravo oz. jo kot takšno posredovala v nadaljnji postopek, česar se je zavedala in je tako dejanje hotela storiti, ker naj bi bila dolžna z vso skrbnostjo preveriti vsako naročilo za projekt oz. projektno dokumentacijo, med drugim tudi, ali ima projekt ustrezen podpis in žig, to svojo dolžnost pa naj bi opustila, s čimer je dopustila, da se je ponarejena listina uporabila kot prava. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica naklepoma dopustila, da se je listina (s ponarejenimi – skeniranimi žigi in podpisi) uporabila kot prava in opozorilo na to, da se to kaznivo dejanje lahko stori le naklepno, pri čemer je predpostavka kaznivega dejanja, da se storilec zaveda, da gre za krivo listino. Izpostavilo pa je tudi pomembne dele izpovedi direktorja E.E., do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Nadalje je opozorilo, da je sodišče v postopku presojanja, ali je tožena stranka kot delodajalec dokazala utemeljenost odpovednega razloga, navedenega v izredni odpovedi, vezano na opis dejanja iz izredne odpovedi. Poleg tega pa je izpostavilo dejstvo, da se tožnici v izredni odpovedi sploh ni očitala opustitev dolžne skrbnosti pri preverjanju žiga in podpisa oziroma kršitev pravil tožene stranke ter veljavnih predpisov, ki se nanašajo na pogoje za pridobitev soglasja za vodovodni priključek in projektno dokumentacijo. V povezavi z vsem navedenim je sodišču prve stopnje naložilo, naj dopolni dokazni postopek zlasti v zvezi z nalogami tožnice na delovnem mestu referent za priključke II, ugotovi, kakšne so bile njene zadolžitve in pristojnosti ter dodatno zasliši priče in razišče posamezne znake očitanih kaznivih dejanj, še posebej glede obstoja naklepa.

V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter na tej podlagi sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi določb 110. člena ter 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), po katerih lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). V navedeni odpovedi je tožnici očitala kršitev predpisov z znaki kaznivega dejanja (ponarejanja listin in goljufije), storjeno s tem, da je ponarejala listine, tako da je namestila skenirane žige in podpise A.A. kot odgovornega projektanta in odgovornega vodje pri projektih, pri katerih A.A. to nikoli ni bila (pri projektih št. ... v zvezi z vlogami za izdajo soglasja vodovodnih priključkov) in te listine uporabila v službi kot prave, s tem pa je strankam in delodajalcu lažno in neresnično prikazovala, da je delo projektiranja opravila tretja oseba. Poleg tega naj bi si tožnica pridobila protipravno premoženjsko korist, s tem da je od C.C. prejela znesek 150,00 EUR, ki ji ga je predala v škodo svojega premoženja v posledici lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin s strani delavke in s tem povezane zmote C.C.. Tožnici so se v izredni odpovedi očitale navedene hujše kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1 ter ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, ter hujše kršitve pogodbene in drugih delovnih obveznosti, ker glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena sprejemati kakršnihkoli plačil v zvezi s kakršnimikoli projekti, ampak je bila dolžna svoje delo opravljati vestno, strokovno, pravočasno, v skladu s strokovno etiko, interesi in planskimi nalogami družbe po navodilih delodajalca, dolžna pa se je bila vzdržati vseh ravnanj, ki delodajalcu glede na naravo dela delavke in dejavnost delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom oz. dejavnosti podjetja (1. in 5. odst. VII. člena pogodbe o zaposlitvi). S svojim ravnanjem naj bi tožnica, kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršila tudi določbe 31.in 35. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni dokazano, da bi ravno tožnica ponaredila projektno dokumentacijo oz. žige in podpis odgovornega projektanta v zadevi investitorke C.C. in na drugih projektih, ki jih je tožena stranka izpostavila v izredni odpovedi. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožnica naklepoma dopustila, da se listina, za katero bi vedela, da vsebuje ponarejen žig in podpis, uporabi kot prava, ker zgolj okoliščina, da je sporni projekt urejala ravno tožnica, ne utemeljuje zaključka, da se je tožnica zavedala, da gre za krivo listino, toženka pa tožničinega naklepa s tem v zvezi ni z ničemer dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo in logično dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo potrjujejo izvedeni dokazi. Pravilna je ugotovitev, da med delovne naloge tožnice ni spadalo preverjanje ustreznosti žiga in podpisa na projektih zunanjih projektantov, kakor tudi zaključek, da tožnica ni imela nobene zadolžitve v zadevi C.C., čeprav je res prinesla vlogo in dopolnitev vloge C.C. v sprejemno pisarno. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve v zvezi z navedenimi vprašanji utemeljeno oprlo zlasti na izpoved priče H.H., tožnici neposredno nadrejene delavke, in glede na njeno izpoved ni upoštevalo izpovedi direktorja, ki je menil, da je bila prav tožnica dolžna preveriti, ali sta žig in podpis na projektih zunanjih izvajalcev originalna.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe - KZ-1) stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Predpostavka za kaznivo dejanje je, da se storilec zaveda, da gre za krivo listino. Navedeno dejanje se lahko stori le z naklepom. Kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ravna vedno z direktnim naklepom, medtem ko se uporaba krive ali predrugačene listine lahko stori tudi z eventualnim naklepom (takšno stališče je zavzeto tudi v Kazenskem zakoniku s komentarjem, GV Založba, l. 2002, avtor mag. Mitja Deisinger). Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki graja stališče sodišča prve stopnje glede navedenega vprašanja, to je stališče, da bi moral biti dokazan naklep tožeče stranke (tudi) v zvezi z uporabo ponarejene dokumentacije. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da je že iz citirane določbe 251. člena KZ-1 oziroma iz opredelitve kaznivega dejanja razvidno, da je naklep znak kaznivega dejanja (tako glede ponareditve ali spremembe prave listine, zato da bi se uporabila kot prava, kot glede uporabe ponarejene ali spremenjene listine kot prave). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno določbo 1. odstavka 251. člena KZ-1, ki temelji na zmotnem stališču tožene stranke, da ima tožničina kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, ker naj bi ponarejeno listino nedvomno uporabila kot pravo. Navedena kršitev z znaki kaznivega dejanja po citirani določbi KZ-1 namreč tožnici ni dokazana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno presodilo, da zgolj na podlagi okoliščine, da je sporni projekt urejala tožnica, ni mogoče zaključiti, da se je tožnica zavedala, da gre za ponarejeno listino, in da iz ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati, da je dokazan njen naklep (vsaj eventualni), da krivo listino uporabi kot pravo. S tem v zvezi ni nepomembna izpoved direktorja tožene stranke E.E., iz katere med drugim izhaja, da so bili skeni žigov in podpisov zelo dobri, ker so imeli modro barvo obrisa žigov oz. podpisov, in da bi (po mnenju direktorja) tudi služba za soglasja poleg tožnice morala preveriti, ali sta žig in podpis originalna. Možno je, da sta tako tožnica kot tudi služba za soglasja nehote (ali pa zaradi površnega pregleda) spregledali, da žigi in podpisi niso originalni, ker so bili skeni zelo dobri. Dejstvo je, da ni dokazano, da je tožnica vedela, da gre za ponarejene listine, zato ji uporabe ponarejene oz. spremenjene listine kot prave, to je ravnanja, ki naj bi imelo tudi znake očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče očitati, prav tako pa ni dokazano, da je bila prav tožnica tista oseba, ki je ponaredila žig in podpis odgovornega projektanta na projektu vodovodnega priključka. Zato ji kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. členu KZ-1 ni mogoče očitati.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da ni dokazano, da bi tožnica s svojim ravnanjem izpolnila tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, ker naj bi C.C. in toženi stranki lažno oz. neresnično prikazovala, da je delo projektiranja opravila A.A. in s tem toženo stranko in C.C. držala v zmoti ter si pridobila protipravno premoženjsko korist, ker je od C.C. prejela znesek 150,00 EUR. Tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim, ki je razvidna zlasti iz 8. do 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je mogoče le pritrditi, zlasti ob upoštevanju izpovedi priče C.C., ki tožnice v postopku pred sodiščem ni prepoznala kot gospe, ki ji je prinesla papirje za ureditev vodovodnega priključka, kateri je plačala 150,00 EUR, pa tudi ob upoštevanju izpovedi drugih prič in listinske dokumentacije. Res je, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je projektno dokumentacijo za vodovodni priključek investitorke C.C. pri toženki urejala tožnica. Po izpovedi priče A.A. pa naj bi potem, ko je začela raziskovati zadevo v zvezi s ponarejenim žigom in podpisom v dveh primerih, ki jih je obravnavala tožnica (vlogi št. 360 in 394), tožnica po telefonu poklicala A.A., vendar z njo ni želela govoriti, je pa zoper tožnico podala prijavo pri toženki z dne 3. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč vse navedeno, pravilno zaključilo, da je tožena stranka nekritično povezala tožnico z dejanjem ponarejanja žigov in podpisov zgolj na podlagi prijave A.A., da pa ni dokazano, da naj bi tožnica imela kakršno koli korespondenco v zvezi s projektom C.C. ali da bi prejela denar od C.C.. Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da niti ugotovitve direktorja tožene stranke, da so bili vsi žigi v zadevah, ki jih je reševala tožnica, poskenirani na identičen način, niti njegovo prepričanje, da je tožnica sama odšla k C.C. in ji izročila projekt, kot naj bi izhajalo iz pogovorov direktorja z A.A., ne dokazujejo, da je tožnica storila očitana dejanja z znaki kaznivih dejanj po citiranih določbah KZ-1. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč vse navedeno, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker niti odpovedni razlog po 1. niti odpovedni razlog po 2. točki 111. člena ZDR nista utemeljena in dokazana, v posledici takšne odločitve pa je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku tožeče stranke za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, to je do dne 19. 9. 2010. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo odškodnino oziroma denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu s kriteriji, od katerih je odvisna odmera odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Ustrezno je upoštevalo tudi odškodnine, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je v tožničinem primeru pravična in primerna odškodnina v višini petih povprečnih plač, pri čemer je sodišče prve stopnje za osnovo pravilno upoštevala povprečno plačo tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki izhaja iz predloženih plačilnih list, to je bruto 1.883,97 EUR. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na tožničino navedbo o višini njene plače, ki naj bi znašala manj, to je 1.539,00 EUR, kar naj bi pomenilo, da gre za priznano dejstvo, ki ga glede na 1. odstavek 214. člena ZPP ni treba dokazovati in ki na bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri izračunu. ZDR-1 v citiranem 118. členu izrecno določa, da je osnova za izračun ustreznega denarnega povračila plača delavca, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pravilna višina izplačanih plač pa je lahko razvidna le iz obračunov delodajalca oziroma iz plačilnih list, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi popolnoma nesprejemljive.

Odločitev o stroških postopka je pravilna, saj so stroški odmerjeni v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP in v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami – ZOdvT), zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je bila pri odmeri stroškov upoštevana pravilna vrednost spornega predmeta.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.