Jedro

S tem, ko je upravni organ v upravnem postopku upošteval kot podlago za svojo odločitev o ustreznosti nadomestnih zemljišč vrednost zemljišč, ki ni bila izračunana v skladu z merili in kriteriji Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, je zmotno uporabil materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.4.2002, s katero je le-ta ugodila pritožbama Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) in M. KŽK Kmetijstvo K. d.o.o. (M.) zoper v ponovnem postopku izdano delno odločbo Upravne enote K. z dne 9.10.2001, ter to odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek, pritožbo tožnice pa je zavrnila. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ pokojni F.J. in A.J. vrnil solastninski delež do 11354/20000 na parc. št. 738/3 k.o. T., njiva 5 v izmeri 20.000 m2, vsakemu do 1/2, za zavezanca za vračilo nepremičnine v last določil SKZG, za zavezanca za vračilo v posest pa M., ter odločil, da mora skrbnik za posebni primer v 15-ih dneh od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji nakazati SKZG vso revalorizirano prejeto odškodnino v denarju v znesku 4.749,90 DEM.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, ni pa tožena stranka navedla pravilno vseh razlogov za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da prvostopenjski upravni organ ni pravilno ugotovil vrednosti nadomestnih zemljišč, ker se je oprl na izvedeniško mnenje izvedenca - cenilca, ki je za izračun uporabil tržne cene in ni pravilno upošteval dopolnilnih kriterijev, kar pomeni, da ni mogel pravilno ugotoviti obstoja pravnega temelja za denacionalizacijo po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in tudi ne deleža neustreznosti, zato je posledično njegova odločitev o denacionalizaciji nepravilna. Vrednost odvzetih in nadomestnih zemljišč je treba ugotavljati po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (odlok), pri tem pa po njegovem 2. členu za zemljišča upoštevati katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja in uporabiti tudi predpisano ceno (4. člen). Sodišče prve stopnje pa, drugače kot tožena stranka, meni, da je tudi vpliv razlikovalnih okoliščin v okviru ugotavljanja ustreznosti nadomestnih zemljišč treba vrednotiti, ne glede na to, da ZDen metodologije za to ne določa. Priznajo se le tiste razlikovalne okoliščine, ki jih upošteva metodologija, ki se uporablja za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč, in v procentualnem okviru, ki ga predvidevajo ti predpisi. V tem smislu bi bilo treba po presoji sodišča prve stopnje obravnavati okoliščine o neustreznosti nadomestnih zemljišč, ki jih tožnica zatrjuje, razen kolikor se nanašajo na kvaliteto zemljišč, ki je upoštevana že v metodologiji za izračun vrednosti v odloku ter je kot dopolnilni kriterij ni mogoče ponovno upoštevati. Odločitev prvostopenjskega upravnega organa o vrnitvi solastninskega deleža na parceli z vrnitvijo tudi posesti ni pravilna. Pri vračanju nepremičnine v last in posest vrnitev nepremičnine v idealnem deležu ni mogoča. Zato je, kadar se denacionalizacija prizna v taki obliki, treba v denacionalizacijskem postopku pred odločitvijo v zadevi izvesti razdelitev nepremičnine ter v denacionalizaciji vrniti že odmerjeni in parcelirani del zemljišča. Vrnitev solastninskega deleža na parceli je v smislu ZDen vrnitev zemljišča z vzpostavitvijo solastninske pravice. Ta oblika denacionalizacije je urejena v 27. členu ZDen ter je pri vračanju na ta način to določbo tudi treba uporabiti, kar pomeni, da je parcelo treba obravnavati kot kompleks ali v kompleksu ter glede na to vrniti le solastninski delež, brez vrnitve nepremičnine tudi v posest. Prvostopenjski organ pa je odločil drugače in s tem nepravilno uporabil materialni zakon, zato je njegova odločitev nezakonita tudi iz tega razloga. Tožena stranka je pri preizkusu zakonitosti po uradni dolžnosti navedeno nezakonitost prezrla, vendar je njena odločitev kljub temu pravilna, saj je prvostopenjsko odločbo morala odpraviti že iz drugih razlogov. V sodni praksi pa je tudi že potrjeno stališče, da se po določbi 2. odstavka 90. člena ZDen presoja tudi ustreznost nadomestnih zemljišč, dodeljenih v arondacijskem postopku ter se v skladu z navedeno določbo šteje, da je ustrezno tisto nadomestno zemljišče, ki dosega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ker je ugotovil, da nadomestna zemljišča odstopajo od podržavljenih do take mere, da o njihovi ustreznosti ni mogoče govoriti. Prvostopenjski upravni organ ni nepravilno ugotovil vrednosti nadomestnih zemljišč. Zemlja jim je bila ukradena leta 1961, vsiljena so jim bila druga manj vredna zemljišča, vsiljen jim je bil tudi denar, ki ga nikoli niso hoteli, niti ga niso prejeli. Zelo so navezani na svojo zemljo in bi jo radi nazaj. Parcela 738/3 k.o. T. ni v kompleksu in na njej se ne sadi krompir, temveč več let koruza in včasih žito. Prosi za mnenje in za napotke, kako naprej.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožničina pravna prednika za arondirana zemljišča prejela ustrezna nadomestna zemljišča in ali sta denacionalizacijska upravičenca na podlagi določbe 29. točke 3. člena ZDen. Po tej zakonski določbi so upravičenci tisti, ki niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče presoditi ustreznosti spornih nadomestnih zemljišč kot kriterija za odločitev o denacionalizaciji na navedeni pravni podlagi. S tem, ko je upravni organ v upravnem postopku upošteval kot podlago za svojo odločitev o ustreznosti nadomestnih zemljišč vrednost zemljišč, ki ni bila izračunana v skladu z merili in kriteriji odloka, je zmotno uporabil materialno pravo. Zato bo moral upravni organ v ponovnem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča pri ugotavljanju ustreznosti nadomestnih zemljišč ugotoviti najprej vrednost zemljišč v skladu z navedenim odlokom, in šele nato ugotoviti, ali je treba upoštevati tudi oddaljenost nadomestnih zemljišč od kmetije, njihovo kompleksnost, velikost in ustreznost za naravnanost proizvodnje. Pritožbeni ugovori, s katerimi tožnica le pavšalno zatrjuje, da njenima pravnima prednikoma niso bila dana ustrezna zemljišča, pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.