Jedro

Ni podana sokrivda tožnika za nastalo škodo, ki se je poškodoval na delovišču, kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik ni ravnal samovoljno, ko je pri delu uporabljal kramp, čeprav bi moral uporabljati lopato, pav tako ni uporabljal zaščitnih očal, čeprav je to delovodja videl, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice odstranjevale z lopato. Sokrivde ne predstavlja tudi dejstvo, da tožnik pri delu ni nosil korekcijskih očal, saj le-te niso namenjene zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 50,000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in mu povrniti stroške tega individualnega delovnega spora v znesku 2.575,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta prva in druga tožena stranka.

3. Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ob upoštevanju deleža soodgovornosti tožnika in znižanju dosojene višine odškodnine, zniža odškodnino in sorazmerno temu tudi pravdne stroške tožeče stranke podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo nadaljnje pritožbene stroške prvo tožene stranke. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da drugo tožena stranka ni storila vsega, kar bi bilo potrebno, da bi tožnik svoje delo lahko opravljal varno, tožnik pa ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj je delo opravljal v skladu z navodili in delovnimi sredstvi, ki so mu bila na voljo. Ne drži, da naj bi tožnik svoje delo - odstranjevanje ploščic opravljal z delovnimi sredstvi, ki jih je imel na voljo, saj ni uporabljal zaščitnih očal, ki so mu bila na voljo. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo znano, da bi moral takšno delo opravljati z zaščitnimi očali. Vsa potrebna zaščita je bila v kontejnerju poleg delovnega prostora, tam pa je bilo tudi potrebno orodje. Tožnik si je za delo izbral kramp in bi lahko vzel tudi zaščitna očala. Tožnik bi moral biti toliko skrben do sebe, da bi uporabljal zaščitna očala. Zato je vzrok poškodbe v tožnikovi sferi, čeprav je res, da druga tožena stranka tožnika ni opozorila, da mora nositi očala. Na podlagi tega prva tožena stranka meni, da sta prispevka tožnika in njegovega delodajalca k nastanku škode enaka in sicer vsak do 1/2. Previsok pa je tudi dosojeni znesek odškodnine. Res je tožnik zaradi te poškodbe postal invalid III. kategorije invalidnosti in ima zato določene omejitve v vsakdanjem življenju, vendar pa lahko izvaja vse aktivnosti v službi in doma. Po mnenju pritožnice bi bila primerna odškodnina za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR. Previsoka pa je tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, saj je primerna odškodnina iz tega naslova odškodnina v znesku 10.000,00 EUR. Pritožba pa se strinja z dosojeno višino odškodnine za strah. Priglaša pritožbene stroške.

4. Druga tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi soodgovornost tožnika. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je druga tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala, v celoti odgovorna. Druga tožena stranka je zagotovila varovalno opremo, ki se je nahajala na delovišču, kar so potrdili tako tožnik kot tudi zaslišane priče. Delovodja je dal delavcem navodilo, da naj se ploščice odstranijo ročno in sicer z lopato. Pritrjene so bile namreč z lepilom, zato je šlo za manj zahtevna gradbena dela. Tožnik je samovoljno del preostalih ploščic odstranil s krampom. Tako se je poškodoval izključno zato, ker je delo opravljal brez zaščitnih očal. Zato je po prepričanju pritožiteljice k nastanku škode prispeval najmanj 60%. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vse v spis vložene dokumentacije. Iz zdravniške dokumentacije medicine dela A. d. o. o. izhaja, da mora tožnik nositi očala, kar je pogoj za izdajo zdravniškega spričevala za tožnikovo delazmožnost. Če bi tožnik korekcijska očala nosil, do takšnih škodnih posledic ne bi prišlo, saj bi ta zaustavila košček ploščice. Po stališču pritožbe je previsok tudi znesek dosojene odškodnine. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po višini odstopa od ustaljene sodne prakse. Zvišanje tožbenega zahtevka iz naslova strahu je zastaralo. Glede bolečin pa pritožba pojasnjuje, da tožnik teh v svojih vlogah ni v zadostni meri opredelil in izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage tožnika. V skladu s sodno prakso pa je dosojeni znesek 15.000,00 EUR iz tega naslova previsok. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima zavrnilnega dela, kljub temu, da tožnikovemu zahtevku ni bilo v celoti ugodeno. Ker pa se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožujeta le toženi stranki, to na odločitev v pritožbenem postopku ni vplivalo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 12. 1. 2011 kot delavec druge tožene stranke poškodoval na delovišču v B. v C., kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik pri delu ni uporabljal zaščitnih očal, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila v kontejnerju na delovišču, na podlagi izobraževanja o varstvu pri delu, pa naj bi delavci sami vedeli ali za določeno delo potrebujejo očala in so se sami odločali o njihovi uporabi. Na podlagi izpovedb prič D.D., E.E. in tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ti delavci kritičnega dne pri odstranjevanju ploščic niso uporabljali zaščitnih očal. Iz izjave o varnosti za oceno tveganja in zdravstveno oceno tožnikovega delovnega mesta izhaja, da je nevarnost za oči zabeležena le pri delu - rezanje. Tako je na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da druga tožena stranka ni poskrbela, da bi tožnika opremila z zaščitnimi očali, ko ga je napotila na delo odstranjevanja keramičnih ploščic, delovodja F.F. pa je delavce brez ustrezne zaščitne opreme videl, pa je kljub temu dovolil, da so delavci, in med njimi tudi tožnik, delo opravljali brez zaščitnih očal in je s tem opustil dolžni nadzor. Na podlagi navedenega je pravilno ugotovilo, da je druga tožena stranka ravnala v nasprotju s 5. členom takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99), zaradi česar je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, med njenim ravnanjem in tožniku nastalo škodo pa obstaja tudi vzročna zveza. Zato je druga tožena stranka skladno s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost drugo tožene stranke je krivdna (135. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavcem drugo tožena stranka zaščitnih očal ni dodeljevala na enak način kot ostalo zaščitno opremo (proti podpisu), je pravilen tudi zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj je uporabljal tista zaščitna sredstva, ki so mu bila dodeljena, delo je opravljal v skladu z navodili in z delovnimi sredstvi, ki so mu bila na voljo.

9. Glede na navedeno so pritožbene navedbe prve in druge tožene stranke v zvezi s soprispevkom tožnika k škodi, ki mu je nastala, neutemeljene. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik pri delu uporabljal kramp in da ga je delovodja videl tako brez zaščitnih očal kot tudi, da je ploščice odstranjeval s krampom, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice, po zatrjevanju druge tožene stranke, odstranjevale z lopato. Tako so pritožbene navedbe delodajalca, da naj bi tožnik samovoljno odstranjeval ploščice s krampom, saj bi moral uporabiti lopato, neutemeljene. Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da do takšne poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnik nosil korekcijska očala. Korekcijska očala niso namenjena zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa. Sploh pa iz sodbe sodišča prve stopnje (točka 15 obrazložitve) izhaja, da je tožnik lahko delal brez očal, pri tem pa je izvedenec ugotovil, da bi očala lahko uporabljal pri daljšem gledanju televizije.

10. Tožniku na podlagi določbe 179. člena OZ za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah pripada pravična denarna odškodnina, ki je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve, da je penetralna poškodba levega očesa z obsežno brazgotino na roženici in izgubo očesne leče, s posledico praktične slepote levega očesa in obojestransko oslabitvijo vida, hud primer po Fischerju. Glede na trajne posledice, ki jih ima tožnik in jih je sodišče obrazložilo v točki 14, je po stališču pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna in ne odstopa od sodne prakse. Enako je tudi stališče pritožbenega sodišča glede odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju, saj je bilo zdravljenje dolgotrajno z mnogimi nevšečnostmi, ki jih je sodišče obrazložilo v točki 18. in odškodnine za pretrpljeni strah, saj je bil primarni strah pri tožniku prisoten od trenutka poškodbe do sprejema v bolnišnico, sekundarni strah do pregleda pri oftalmologu, za izid zdravljenja pa je bil zaskrbljen več kot dve leti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe toženih strank v zvezi z višino tožniku dosojene odškodnine, neutemeljene.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami druge tožene stranke pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni tožniku dosodilo zneska odškodnine po zvišanem tožbenem zahtevku, ampak v okviru s tožbo postavljenega tožbenega zahtevka, pa tudi to, da se je tožnik v okviru svojih vlog glede bolečin, ki jih je zaradi poškodbe utrpel, opredelil zadostno. Izvedenec je izvedensko mnenje podal zato, ker sodišče nima zadostnega znanja, prav tako pa tudi tožnik oziroma njegov pooblaščenec nimata zadostnega znanja s področja oftalmologije, zato je izvedensko mnenje pri odločanju o višini odškodnine za nematerialno škodo, ki je delavcu nastala zaradi nesreče pri delu, potrebno in nikakor ne gre za informativni dokaz in tudi ne nadomešča trditvene podlage tožnika.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku dosodilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe je glede na navedeno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.