Jedro

Zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba na 1/2 nepremičnine, vpisane kot zk telo II in III pri vložku 3492 k.o..., dovoljena s sklepom o izvršbi bivšega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, z dne 22.06.1994, opr. št. In 202/94, nedopustna. Toženec, katerega dolžnik iz posojilne pogodbe je tožničin zakonec, je bil v dobri veri, da je njegov dolžnik lastnik nepremičnine, zaupal pa je tudi v zemljiško knjigo, ki je to dokazovala. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnica vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe je tožnica vložila, ko je ugotovila, da upnik njenega razvezanega zakonca v izvršilnem postopku terja plačilo dolga. Posojilo pa je bilo dano že po razdelilni pogodbi, ki sta jo tožnica in toženčev dolžnik sklenila dne 07.03.1991, vendar na tej podlagi ni prišlo do vknjižbe tožničine solastninske pravice na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi.

Zmotno je pravno mnenje izpodbijane sodbe, da je načelo zaupanja v zemljiško knjigo absolutnega značaja in da je treba dati prednost toženčevim interesom pred tožničinimi. Toženec je ob sklepanju posojilne pogodbe vedel, da je njegov dolžnik tožničin zakonec.

Podvomil je celo o izvršljivosti posojilne pogodbe in o tem posebej opozoril sodnika, ki jo je overil. Zato ni bil v dobri veri. Ker pa ni dokazana njegova dobra vera, bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je upnik tožničinega zakonca, proti kateremu je sprožil izvršilni postopek za izterjavo terjatve s prodajo nepremičnine, na kateri ima zastavno pravico na podlagi sporazuma strank po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do 27/90 - ZIP). Kot lastnik nepremičnine je vpisan le toženčev dolžnik - tožničin zakonec. Zato je tožnica postopala v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena in prvega odstavka 57. člena ZIP. Sklicevala se je na pogodbo o razdelitvi skupnega, v zakonski zvezi pridobljenega premoženja, ki je bila sklenjena že pred omenjenim sporazumom med tožencem in njegovim dolžnikom. Po drugi strani pa se je toženec skliceval na svojo dobro vero ob sklenitvi posojilne pogodbe in sporazuma o zastavni pravici, in na dejstvo, da je dolžnik kot edini vpisan v zemljiško knjigo.

Odgovor na vprašanje, ali je bil toženec ob podpisovanju sporazuma o zastavni pravici v dobri veri, je v tej pravdi odločilnega pomena. V tem okviru gre v prvi vrsti za oceno dejanskih ugotovitev. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da toženec niti v ravnanju tožnice, niti v ravnanju njenega razvezanega zakonca, ni našel okoliščin, ki bi mu mogle povzročiti dvom o tem, da je njegov dolžnik edini lastnik sporne nepremičnine. Revizijske trditve, ki v tej smeri opisane dejanske ugotovitve izpodbijajo, pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Toženčeva dobra vera je imela podlago tako v zagotavljanju dolžnika, da je edini lastnik nepremičnine, kot tudi v stanju v zemljiški knjigi.

Od tu naprej pa je odločitev o tožbenem zahtevku stvar pravne presoje. Toženčev dolžnik je kljub zakonski prepovedi (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) obremenil skupno nepremičnino s hipoteko. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, izraženim v razlogih izpodbijane sodbe, da je podano navzkrižje tožničinega interesa preprečiti izvršbo in toženčevega interesa, da doseže v izvršbi poplačilo svoje terjatve, ker se je ob sklepanju pogodbe in ob njenem zastavnopravnem zavarovanju zanesel na zemljiško knjigo. Glede slednje namreč velja načelo zaupanja, ki je s stališča publicitetnega načela uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95). Pravilna je ugotovitev, da je tožnica bila tista, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bila njena materialna pravica, izvirajoča iz razdelilne pogodbe, sklenjene v letu 1991, vpisana v zemljiško knjigo. S tem se je izpostavila nevarnosti, da bo zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo nekdo tretji dosegel svojo pravico pred njeno. Toženec, ki ni bil dolžan preverjati resničnosti vpisa v zemljiško knjigo, ni ravnal nepošteno.

Revizija opisanega pravnega izhodišča posebej ne graja; dokazuje le, da toženec ni bil v dobri veri. Ker gre po povedanem v tem obsegu predvsem za dejansko vprašanje, na katerega je odgovor dan v razlogih izpodbijane sodbe, je izkazana neutemeljenost revizije (378. člen ZPP). Pri tem se zavrnitev revizije nanaša na "vse revizijske razloge", to je tudi na vsebinsko zatrjevani revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa z ničimer ni obrazložen.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške, ki jih je imela zaradi revizije, saj z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.