Jedro

Stranke sicer ne morejo izključiti ničnostnih sankcij, lahko pa se dogovorijo o vsebini kondikcijskih zahtevkov (seveda ne v nasprotju z bistvom in namenom ničnostnih sankcij).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 5,441.887 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 29.6.1999. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 263.459 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da sporazum strank, da vsaka vrne tisto, kar je z (neveljavno) pogodbo prejela (tožnik stanovanje, tožena stranka pa kupnino, zmanjšano za najemnino), ni v nasprotju s 104. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Prav tako ni v nasprotju s prisilnimi predpisi dogovor o načinu obračunavanja vrnitve kupnine.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da se stranke ne morejo dogovarjati o posledicah ničnosti, saj gre za področje, ki je urejeno s prisilnimi predpisi. Zato je ničen dogovor, da ena stranka ne dobi tistega, kar je na podlagi nične pogodbe izročila drugi. Sankcija ničnosti mora biti enaka za obe stranki, zaradi česar je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je sporazum glede vrnitve koristi samostojen sporazum, na katerega se ne raztezajo učinki ničnosti. Ta sporazum je bil namreč le ena od določb nične pogodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

1. Splošno: Ničnost in njene posledice urejajo prisilni predpisi. Revizija ima zato načelno prav, da se stranke ne morejo dogovarjati, kakšne naj bodo posledice ničnosti in zato tudi ne, ali sploh imata kondikcijske zahtevke iz prvega odstavka 104. člena ZOR. Vendar je treba po drugi strani upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij: Udeleženci v pravnem prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo (prim. 10. člen ZOR). Stanke torej ne morejo izključiti ničnostnih sankcij, lahko pa se (zaradi svobode urejanja obligacijskih razmerij) dogovorijo o vsebini kondikcijskih zahtevkov. Vendar (glede na prisilnost predpisov, ki urejajo ničnost in njene posledice) ne v nasprotju z bistvom in namenom ničnostnih sankcij. Kondikcijskim zahtevkom se zato stranke ne morejo odreči, kar pomeni, da dogovor o kondikcijskih zahtevkih tudi ne sme biti tak, da bi se ta sankcija obšla oziroma bi se z njim dosegel namen ničnega posla. Dogovor o kondikcijskih zahtevkih prav tako ne sme biti v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 104. člena ZOR. Kajti pri ugotavljanju utemeljenosti povračilnih zahtevkov iz ničnih pravnih poslov prvega odstavka 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali tudi njegov drugi in tretji odstavek.

Celotni 104. člen ZOR tako omogoča sodišču, da ob upoštevanju faktorjev, navedenih v njegovem tretjem odstavku, tožbenemu zahtevku na vrnitev tistega, kar je ena stranka dala drugi, v celoti ugodi, lahko pa ga tudi delno ali celo v celoti zavrne (prim. sodbo in sklep VS RS III Ips 27/94 z dne 9.11.1994).

Znotraj kogentnih meja 104. člena ZOR pa lahko stranki prosto urejata kondikcijske zahtevke.

2. Konkretno: Stranki sta v tem primeru tudi tako ravnali. Dogovorili sta se, "da vsaka stranka vrne tisto, kar je s pogodbo prejela - tožnik kot kupec stanovanje, tožena stranka pa kot prodajalec kupnino, zmanjšano za najemnino, ki bi jo tožnik bil dolžan plačevati" (prim. 4. stran sodbe pritožbenega sodišča). Tak sporazum ni v nasprotju z namenom 104. člena ZOR, katerega temeljno sporočilo je, da kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima na podlagi navedenega pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Nobenemu prisilnemu predpisu ne nasprotuje dogovor, da se obveznost vrnitve plačane kupnine zmanjša za najemnino, ki bi jo bil dolžan plačevati tožnik (to je celo v skladu z obogatitvenim načelom iz prvega odstavka 104. člena ZOR), prav tako ne, da se znesek kupnine obračuna "na podlagi vrednosti SIT na dan proti DEM preračunanem po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila oz. vrnitve kupnine" (prim. 4. stran sodbe sodišča prve stopnje). Sporna določba 6. člena prodajne pogodbe (dogovor o kondikcijskih zahtevkih) je tako v mejah 104. člena ZOR, znotraj katerih lahko stranke prosto urejajo kondikcijsko razmerje, četudi je nastalo zaradi izpolnitve nične pogodbe. Glede na to, "da je tožena stranka obračunala kupnino in stanarino v skladu z določili 6. člena sklenjene prodajne pogodbe, kar med pravdnima strankama niti ni sporno, znesek 646.169 SIT pa je tudi nakazala na račun tožnika" (tako sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 4. strani sodbe), tožbeni zahtevek (zaradi izpolnitve - prvi odstavek 295. člena ZOR) ni utemeljen.

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).