Jedro

Vprašanje ustreznosti verodostojne listine se obravnava samo po pravočasnem ugovoru, vloženem iz razloga iz 2. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Dolžnik lahko vloži ugovor tudi po preteku osem dnevnega roka (55. člen ZIP), vendar le, če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po sklepu o izvršbi (8., 9. in 11. točka 50. člena ZIP). Če prepozni ugovor temelji na 2. točki 50. člena ZIP, ga sodišče prve stopnje ne upošteva. Tožbo na nedopustnost izvršbe lahko dolžnik vloži samo, če ga sodišče napoti na pravdo, kadar je odločitev o pravočasnem ugovoru odvisna od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno (54. člen ZIP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški za pritožbo bremenijo dolžnika, stroški za odgovor na pritožbo pa upnika.

Obrazložitev

Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog za prekinitev izvršilnega postopka, se je dolžnik pravočasno pritožil zaradi kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je vložil tožbo na neugotovitev terjatve in posledično nedopustnost izvršbe. Sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati, ker upnik ni predložil verodostojnih listin. Poleg tega je dolžnik zamudil rok za vložitev ugovora (ki je bil zavržen) zaradi nepravilne vročitve sklepa o izvršbi, kar pa ne more biti razlog, da se upnik poplača za terjatev, ki ne obstoji. Predlagal je razveljavitev vseh opravljenih dejanj in priglasil stroške pritožbe.

Upnik je na pritožbo odgovoril, trditve tožene stranke izpodbijal ter priglasil svoje stroške v zvezi z odgovorom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo nobene kršitve postopka, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z njegovo pravno presojo.

Vprašanje ustreznosti verodostojne listine se obravnava samo po pravočasnem ugovoru, vloženem iz razloga iz 2. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Ker je bil ugovor vložen prepozno, je sklep o izvršbi postal pravnomočen, s tem pa je v naložitvenem delu pridobil tudi lastnost pravnomočne sodbe, oz. izvršilnega naslova.

Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba več ukvarjati z verodostojnostjo predložene dokazne listine, ker to vprašanje za nadaljnje odločanje v izvršilnem postopku ni več pomembno.

Če je zamudil rok za vložitev ugovora zaradi nepravilne vročitve, bi se lahko dolžnik pritožil zoper sklep o zavrženju ugovora, lahko pa bi predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje (30. člen ZIP). Dolžnik pa bi lahko vložil ugovor tudi po preteku osem dnevnega roka (55. člen ZIP), vendar le, če bi ugovor temeljil na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po sklepu o izvršbi (8., 9. in 11. točka 50. člena ZIP). Ker pa je prepozni ugovor temeljil na 2. točki 50. člena ZIP, ga sodišče prve stopnje ni več smelo upoštevati.

Poudariti pa je treba, da dolžnik v njem sploh ni izpodbijal terjatve, temveč le verodostojnost predložene listine.

Tožbo na nedopustnost izvršbe lahko dolžnik vloži samo, če ga sodišče napoti na pravdo, kadar je odločitev o pravočasnem ugovoru odvisna od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno (54. člen ZIP). V tem primeru se z odločitvijo o ugovoru počaka na rešitev pravdne zadeve, ne bo pa sodišče to storilo, če je dolžnik vložil tožbo na nedopustnost izvršbe, ne da bi bil na pravdo napoten. Izvršilni postopek teče po pravilih ZIP in se lahko prekine le zaradi smrti stranke (31. člen ZIP) ali iz razlogov iz 212. in 213. člena Zakona o prvdnem postopku (ZPP), ki se po 14. členu ZIP smiselno uporabljajo tudi v postopku izvršbe. Ker noben razlog iz cit. določil ni podan, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se predlog za prekinitev zavrne, saj ni nobenih ovir, da se izvršba ne bi nadaljevala. Pravnih sredstev, s katerimi se lahko odloži izvršba, ni mogoče razširjati še na tiste, ki v ZIP-u niso predvideni, če bi se to dopustilo, bi bila izvršba praktično neizvedljiva, ker bi dolžnik vedno imel možost vrniti zadevo v prvotni stadij, ko se komaj ugotavlja obstoj terjatve.

Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niso ali podani ali pa relevantni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje po 2. točki 380. člena ZPP, v zvezi s 14. členom ZIP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in napadeni sklep potrdilo.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo, da upniku ne gredo, ker s pravnim sredstvom ni uspel (I. odstavek 154. člena in I. odstavek 166. člena ZPP), dolžniku pa ne iz razloga, ker se v postopku s pritožbo zoper sklep po 381. členu ZPP določbe o odgovoru na pritožbo ne uporabljajo in potemtakem tudi ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njim.