Jedro

Dokazno breme o vprašanjih, ki so bila naložena izvedencu gradbene stroke, je bilo v celoti na tožnici. S tem pa tudi z dokazovanjem povezano stroškovno breme. Nedokončano dokazovanje z izvedencem gradbene stroke je zato posledica dokaznega in stroškovnega bremena, ki mu tožnica ni zadostila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati 7.096,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje doplačila ter (II) odločilo, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti potrebne stroške postopka po sodni odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila, sklep o višini stroškov pa bo sodišče izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Navedeno sodbo s pravočasno pritožbo v celoti izpodbija tožnica iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3.Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev o tem, da vlaganja, katerih plačilo zahteva od toženke kot solastnice hiše niso bila neodložljiva, sprejelo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi kršitev določb pravdnega postopka, predvsem pa zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je nepravilno tolmačilo sodno prakso glede pravnega standarda nujne gestije. Ne drži, da je treba standard zaradi prepovedi investicij presojati še strožje. Posel tožnice je le deloma tuj, prepoved opraviti svoj posel pa je v nasprotju z zakonom. Dopustna je tudi koristna gestija. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, čeprav se je tožnica tudi na ta pravni standard izrecno sklicevala. V obravnavanem primeru je pretila neposredna in konkretna škoda oziroma je ta že nastala, kot je to ugotovil sodni izvedenec gradbene stroke in je bilo zato ukrepanje nujno. Z deli se je preprečila še večja škoda na nepremičnini. Izvedenec je bil mnenja, da bi se z odlaganjem del stanje le še slabšalo, zamočilo bi tudi v stanovanje v prvem nadstropju. Nastala škoda bi bila velika, celo nepopravljiva. Hiša ne bi bila več primerna za bivanje. Izvedenec je tudi ugotovil, da zaradi pravočasne sanacije statični nosilni elementi ostrešja niso bili ogroženi. Sodišče prve stopnje celo ugotavlja, da je obravnavana streha leta 2012 v resnici puščala, da je zamakalo v prostor podstrešja, da je zamakanje trajalo daljše časovno obdobje, da je deževje oktobra 2011 povzročilo večjo poplavo, da je takrat odpadel strop v medetažni sobi, da je bila ta soba neprimerna za bivanje, vendar nadalje nasprotno odloči, da so bila dela tožnice odložljiva. Tožnica nepravdnega postopka, ki bi nadomestil soglasje toženke jeseni 2011 ni bila dolžna sprožiti. Ker posla ni bilo mogoče odložiti, saj bi sicer nastala škoda, je šlo za nujno gestio. Z zamenjavo kritine pa je bila dosežena še bistveno večja korist. Izvedenec je pojasnil, da so kleparska dela bistveno lažja in posledično bistveno cenejša, če se opravijo ob zamenjavi kritine, kot če se kasneje opravijo ločeno.

4.O odločilnih dejstvih so v odločitvi sodišča prve stopnje nasprotja glede vsebin listin in samimi listinami, konkretno glede izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka. Po mnenju sodnega izvedenca so bila vsa dela tožnice nujno potrebna in obenem tudi ekonomično opravičljiva. Pripombe toženke na list. št. 353 do 356 pa se štejejo za umaknjene, ker je ta v vlogi z dne 2. 7. 2024 izrecno navedla, da izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke v predmetnem postopku ni več potrebna. Tega pa sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo.

5.Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bil zahtevek v delu, ki se nanaša na menjavo ostrešja, zavrnjen tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da gre za dopustno gestijo, ker naj bi se v dokaznem postopku izkazalo, da ta strošek ne zajema zgolj nujnih del, tožnica pa naj vrednosti nujnih del ne bi dokazala. Sodni izvedenec je podal mnenje o vrednosti nujnih del, dodatno pa tudi mnenje o vrednosti menjave strehe na samostoječi garaži, ker pa je toženka svoje nadaljnje pripombe na izvedensko mnenje umaknila, tožnica pa jih ni podala, vrednosti, ugotovljene s strani sodnega izvedenca (1.057,21 EUR) med strankama niso sporne. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

6.Ker sodišče prve stopnje dokaza s sodnim izvedencem ni dopolnjevalo, je očitno ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno in popolno ter ne vzbuja nobenega dvoma v njegovo pravilnost. V posledici navedenega bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z njim, a je neutemeljeno in neobrazloženo odločilo ravno nasprotno. Če pa je menilo nasprotno, bi mnenje izvedenca moralo dopolniti, sicer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

8.Na pritožbo je odgovorila toženka. Predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

11.Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da so bila vlaganja, katerih plačilo se zahteva, odložljiva, sprejelo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi kršitev določb pravdnega postopka, predvsem pa zmotne uporabe materialnega prava, ne drži. Sodišče prve stopnje je opravilo glede ključnih dejanskih vprašanj, ali sta se stranki kot solastnici nepremičnine strinjali, da tožnica na solastni nepremičnini izvede dela, katerih plačilo zahteva, ali pa je tožnica ravnala samovoljno in se je vtaknila v tuj posel in v nadaljevanju, ker je ugotovilo, da tožbena trditev o soglasju ne drži še, ali je šlo za nujna in koristna dela (nujno gestijo, ki je dopustna), obsežen dokazni postopek in skrbno oceno dokazov, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je pritožbeni očitki v ničemer ne omajejo. O odločilnih dejstvih v odločitvi sodišča prve stopnje tudi ni zatrjevanih nasprotij glede vsebin listin in samimi listinami, konkretno glede izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. Izvedensko mnenje (osnovno z ustno in pisno dopolnitvijo) je sodišče prve stopnje utemeljeno utrdilo v prepričanju, da bi se v dani situaciji tudi z začasnimi ukrepi še dalo preprečevati hujše zamakanje na podstrešju. Tudi, če so bila dela po mnenju izvedenca ekonomično opravičljiva, kot trdi pritožba, ne gre za koristno gestijo. Korist za toženko bi morala biti očitna in se jo presoja po subjektivnem stališču toženke. Tožnica tudi napačno razume procesni položaj, ki je nastal po podanih pripombah toženke na izvedeniško mnenje, ki jih je ta podala v vlogi z dne 18. 11. 2023 in izjavo, ki jo je podala v vlogi z dne 2. 7. 2024. Pripomb toženka ni umaknila, glede na poziv sodišča za postavitev drugega izvedenca pa se je v vlogi z dne 2. 7. 2024 postavila na stališče, da to ni potrebno, ker neutemeljenost tožničinega zahtevka izhaja iz drugih dokazov.

12.Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni sprejelo le na osnovi izvedenskega mnenja oziroma v nasprotju z njim, kot zmotno prikazuje pritožba, temveč je ugotovitve izvedenca ovrednotilo v povezavi z drugimi relevantnimi dejstvi in napravilo pravilen zaključek, da tožnica ni ravnala v stiski, da posel ni bil tak, da ne bi mogel trpeti odlašanja, toženki pa z njenega stališča tudi ni prinesel znatne koristi. Zatrjevane absolutne bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

13.Zavrniti je treba tudi pavšalni in brez argumentov podprt pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo sodno prakso glede pravnega standarda nujne gestije. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da ni treba še strožje presojati opravljenega posla zaradi prepovedi tega posla. Glede na to, da tožnica ni opravila le svojega posla, temveč se je hkrati vtaknila tudi v tujega, ji sklicevanje na to, da je "le delno opravila tuj posel", ne pomaga. Na tej osnovi do plačila, ki ga zahteva, ni upravičena.

14.Če bi držalo, da je v obravnavanem primeru pretila neposredna in konkretna škoda oziroma je ta že nastala, tožnica zanesljivo del ne bi odložila za leto dni, ne glede na to, kaj je v postopku ugotovil sodni izvedenec. Verjetno je, da bi v primeru, če streha ne bi bila zamenjana, prišlo tudi do zamakanja stanovanja v prvem nadstropju, ki ga uporablja toženka. Verjetnost, da se bo to enkrat v prihodnosti zgodilo, pa ne omogoča zaključka o nujnosti del. Zato se tudi ni mogoče strinjati s stališčem, da se je z deli preprečila še večja škoda na nepremičnini, ker očitno v tistem trenutku ni grozila.

15.Kljub ugotovitvam, da je streha solastne nepremičnine leta 2012 v resnici puščala, da je zamakalo v prostor podstrešja, da je zamakanje trajalo daljše časovno obdobje, da je deževje oktobra 2011 povzročilo večjo poplavo, da je takrat odpadel strop v medetažni sobi, da je bila ta soba neprimerna za bivanje in da bi se z odlaganjem del stanje le še slabšalo, kot je povedal tudi izvedenec, sodišče prve stopnje ni imelo osnove za zaključek, da so bila dela neodložljiva, saj so se odložila za leto dni. Predvsem pa je imela tožnica, glede na to, da toženka kot solastnica ni soglašala z deli, ker je ocenila, da glede na stanje niso nujna in jih je v nadaljevanju tudi izrecno prepovedala in to tudi še, ko se jih je tožnica kljub temu lotila, kar je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, dovolj časa, da bi v letu 2011 sprožila ustrezen nepravdni postopek za dela, ki se jih je lotila jeseni 2012.

16.Neutemeljeno pa je tudi prikazovanje tožnice, da je bila z njenimi deli dosežena še bistveno večja korist, ker je izvedenec pojasnil, da so kleparska dela bistveno lažja in posledično bistveno cenejša, če se opravijo ob zamenjavi kritine, kot če se kasneje opravijo ločeno. V trenutni situaciji bi po mnenju izvedenca prišla v poštev tudi le zamenjava posameznega dela kritine (za kar se je zavzemala toženka) in bi se na navedeno lahko tožnica uspešno sklicevala le ob ugotovitvi, da je bila zamenjava strehe, kot jo je izvedla, takrat nujno potrebna. Tega pa ji v postopku ni uspelo dokazati.

17.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bil zahtevek v delu, ki se nanaša na menjavo ostrešja, v vsakem primeru zavrnjen (6.804,65 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v teh stroških (račun montaže A. d. o. o. in B.) zajeta ne samo nujna dela, temveč tudi podaljšanje strehe za 15 cm proti C., določena nenujna dela (na primer žlebovi in menjava strehe vključno s kleparskimi deli na samostoječi garaži), ki jo uporablja tožnica in kar ne predstavlja nujnega posla. Toženka svojih pripomb na izvedensko mnenje ni umaknila, in vrednosti, ugotovljene s strani sodnega izvedenca (1.057,21 EUR) med strankama niso nesporne. Dokazno breme o vprašanjih, ki so bila naložena izvedencu gradbene stroke, je bilo v celoti na tožnici. S tem pa tudi z dokazovanjem povezano stroškovno breme. Nedokončano dokazovanje z izvedencem gradbene stroke je zato posledica dokaznega in stroškovnega bremena, ki mu tožnica ni zadostila.

18.Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155 člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV). Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) od prejema te sodbe, če zamudi, pa gredo toženki od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 199 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 67

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.