Jedro

Čeprav se je v izvedenskem mnenju nahajal stavek iz uradnega zaznamka o razgovoru policistov z obdolžencem (torej izjava, ki bi morala biti izločena), ta tekst pa je bil s sklepom izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico, izločen, sodišče ni storilo kršitve iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je sodbo oprlo na to izvedensko mnenje. Izločeni stavek iz izvedenskega mnenja namreč nima nobenega vpliva nanj, saj to temelji le na pravilih stroke oziroma je izvedenec izračunal hitrost s pomočjo računalniškega programa carat na podlagi zapisnika o ogledu prometne nesreče, poškodb vozil, poškodb udeležencev ter na podlagi izjav prič (ne pa tudi zagovora obdolženca, še manj pa uradnega zaznamka o razgovoru policistov z njim) ter nadalje na podlagi opravljenega ogleda in meritev kraja prometne nesreče.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo A.F. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo 3 leta. Pritožbo zagovornika obsojenca je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenca je dne 17.12.2001 zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi Okrožnega sodišča v Kranju in pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj ni mogoče sprejeti teze, da je izvedeniško mnenje nedovoljen dokaz zgolj zaradi zapisa dela izjave obdolženca, saj mnenje temelji na strokovnih ugotovitvah in prav v ničemer na obsojenčevih izjavah, danih organom za notranje zadeve. Prav tako pa tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se izpodbijana pravnomočna sodna odločba ukvarja z vprašanji prehitevanja le v toliko, kolikor je to nujno za pojasnilo vzrokov za prehitro vožnjo in za pojasnitev drugega vzroka, to je vožnje preblizu desnemu robu ceste. S tem, ko sodba ne sprejema izpovedbe določenih prič, to ne predstavlja protispisnosti. Navedbe, da je nasproti vozeče vozilo prekinilo vzročno zvezo med obema kršitvama in posledico, pa sodi v okvir zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem, ko se sodba opira na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je bilo sestavljeno na podlagi uradnih zaznamkov, ki bi morali biti skladno z določbami ZKP izločeni iz spisa, je sodišče po mnenju zagovornika kršilo 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Izvedensko mnenje se namreč opira na uradne zaznamke o izpovedbah obdolženca danih policiji brez procesnih jamstev, zaradi česar je potrebno iz spisa po doktrini o "sadežu zastrupljenega drevesa" izločiti tudi izvedensko mnenje. S tem, ko je sodišče v kasnejših fazah postopka iz mnenja sicer izločilo sporni stavek, je izločilo le nedopusten dokaz, ne pa tudi dokaze, pridobljene na podlagi nedopustnega dokaza.

Te navedbe zagovornika v zahtevi niso utemeljene. Res je sicer, da se je v izvedenskem mnenju nahajal stavek iz uradnega zaznamka o razgovoru policistov z obdolžencem (torej izjava, ki bi morala biti izločena), vendar pa je bil ta tekst s sklepom izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico, izločen. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na iste očitke zagovornika že odgovorilo in zaključilo, da izločeni stavek iz izvedenskega mnenja očitno nima nobenega vpliva na samo izvedensko mnenje, saj to temelji le na pravilih stroke, oziroma je izvedenec izračunal hitrost s pomočjo računalniškega programa carat na podlagi zapisnika o ogledu prometne nesreče, poškodb vozil, poškodb udeležencev ter na podlagi izjav prič (ne pa tudi zagovora obdolženca, še manj pa uradnega zaznamka o razgovoru policistov z njim) ter nadalje na podlagi opravljenega ogleda in meritev kraja prometne nesreče. Sodišče torej s tem, ko je sodbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ni kršilo določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitek, da je izvedensko mnenje (zaradi tega, ker je vsebovalo sporni stavek iz uradnega zaznamka) pristransko, pa je zgolj pavšalne narave, saj zagovornik te svoje trditve ni obrazložil oziroma ne pove, zakaj meni, da izvedenca niso vodila le pravila stroke in kateri njegovi zaključki so takšne narave, da jih ni mogoče oceniti kot objektivne.

Očitek protispisnosti (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) prav tako ni utemeljen. Zagovornikove navedbe, da se je sodišče še zmeraj ukvarjalo s prehitevanjem pred obsojencem vozečega avtomobila, čeprav je okrožni državni tožilec tak očitek iz obtožbe izpustil, so neutemeljene. Res je, da je sodišče v obrazložitvi opisalo prehitevanje, vendar le v toliko, da je jasno in logično opisalo potek dogodkov tik pred mestom trčenja, medtem ko tega dejstva (čeprav sicer ugotavlja, da je obsojenec prehiteval tudi tam, kjer mu cestno prometna signalizacija tega ni v celoti dovoljevala) ne povezuje z nastalo prometno nesrečo. Dejstvo, da se je sodišče pri svojih zaključkih bolj oprlo na izpovedbe nekaterih prič kot na izpovedbe drugih, katere je štelo za manj verodostojne, ne pomeni protispisnosti, kot to očita zagovornik, temveč njegove navedbe v zahtevi pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča oziroma uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Enako velja tudi glede očitka, da je nasproti vozeče vozilo znamke Yugo prekinilo vzročno zvezo med kršitvama obtožencu očitanih cestno prometnih predpisov in nastalo prometno nesrečo. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi jasno zaključilo, da je iskati vzrok za prometno nesrečo v izrazito prehitri vožnji obsojenca in v vožnji preblizu desnemu robu cestišča. Pri teh svojih zaključkih se je sodišče oprlo na izpovedbe prič (predvsem zakoncev P. v prehitevanem avtomobilu) in na mnenje izvedenca, ki je med drugim ugotovil, da je hitrost cca 110 km/h, to je hitrost, s katero je obsojenec zapeljal v blagi ovinek, že kritična oziroma takšna, da zaradi nje lahko pride do nekontroliranega gibanja vozila. Ker je obsojenec že v začetni fazi vozil tudi preblizu desnega roba cestišča je ob neadekvatni reakciji na nasproti vozeče vozilo zavozil še bolj desno z roba asfaltne ceste, kar pa je imelo za posledico, da vozila ni mogel več obvladati.

Torej sodišče ugotavlja, da je sicer voznik avtomobila znamke Yugo, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, prehiteval pred seboj vozeče vozilo, vendar pa to dejstvo ni zahtevalo takšne reakcije, kot je bila obsojenčeva, saj bi z zaviranjem ali umikanjem brez posledice trčenja z neznanim vozilom vožnjo lahko varno nadaljeval, oziroma da je bila ravno neadekvatna reakcija obsojenca razlog za nastalo prometno nesrečo, poleg tega pa ugotavlja tudi, da nepravilna vožnja voznika avtomobila znamke Yugo ni pretrgala vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in prometno nesrečo. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), očitki pa tudi niso takšne narave, da bi vnesli precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, jo je Vrhovno sodišče tudi v tem delu zavrnilo (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih ZKP, navedenih v izreku sodbe, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine poleg trajanja in zamotanosti postopka upoštevalo tudi premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).