Jedro

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (drugi odstavek 377. člena ZOR). Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) ali - relativni - zastaralni rok za zastaranje pregona, če je ta daljši od prvega (prvi odstavek 377. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 600.000,00 SIT zaradi ugotovitve, da je odškodninska terjatev v navedenem znesku zastarala. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje iz enakih pravnih razlogov potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženec je bil pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku, zaradi česar je pravnomočna kazenska sodba pretrgala zastaralni rok. Določba 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v tem pogledu jasna. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR).

Tožba je bila vložena pravočasno, zastaranje pa ni nastopilo.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrženje. Zahtevani kriteriji za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v znesku preko 1.000,000,00 SIT, kar pa v tem primeru ni podano.

Revizija je utemeljena.

V obravnavanem primeru je pri odločanju o dovoljenosti revizije treba izhajati iz določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS št. 26/99), po kateri se postopek nadaljuje po predpisih ZPP iz leta 1977, če je na prvi stopnji sodba bila izdana pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999, torej pred 15.7.1999. Ker je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo dne 19.6.1998, je zato treba uporabiti določbo drugega odstavka 382. člena ZPP (1977), po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT (Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov - Uradni list RS št. 55/92).

V tem primeru je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljevana s sprejemom ugovora zastaranja vtoževane terjatve. Škodni dogodek se je pripetil dne 12.7.1992, povzročitelj je bil znan takoj, obseg škode pa najkasneje čez 14 dni. Škoda je bila povzročena s kaznivim dejanjem, za katero glede na zagroženo kazen (137. člen KZ RS) kazenski pregon zastara v dveh letih oziroma po določbi šestega odstavka 112. člena KZ RS v štirih letih (absolutno zastaranje).

Navedene okoliščine je sodišče prve stopnje ocenjevalo tako, da je subjektivni zastaralni rok treh let (prvi odstavek 376. člena ZOR) glede na določbo 377. člena ZOR podaljšalo za eno leto. Iztekel naj bi se torej 27.7.1996. Tožba pa je bila vložena kasneje, dne 10.7.1997. Sodišče druge stopnje je navedeno pravno razlago sprejelo.

Revizija pa ima prav, da je odločitev nižjih sodišč pravno zmotna. Zastaralni rok iz 377. člena ZOR začne teči od pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil povzročitelj škode spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki je imelo za posledico škodo. Vodenje kazenskega postopka ima namreč za posledico pretrganje kazenskega pregona, s tem pa tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Zastaranje začne znova teči, ko postane kazenska sodba pravnomočna. Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (drugi odstavek 377. člena ZOR). Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) ali - relativni - zastaralni rok za zastaranje pregona, če je ta daljši od prvega (prvi odstavek 377. člena ZOR). V tem primeru za kazenski pregon ni predpisan daljši zastaralni rok.

V obravnavanem primeru je bilo zastaranje (tako kazenskega pregona, kakor tudi odškodninske terjatve) pretrgano z uvedbo kazenskega postopka in je začelo ponovno teči dne 24.11.1995, torej naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Po pretrganju začne zastaranje odškodninske terjatve teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je mogoče ugotovitvi iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za zastaranje, ki je bilo pretrgano (šesti odstavek 392. člena ZOR). Odškodninska terjatev, ki je vtoževana v tem primeru, bi torej zastarala v treh letih, računajoč od 24.11.1995 dalje, zaradi česar je dne 10.7.1997 vložena tožba pravočasna. Revizijsko sodišče je zato uporabilo določbo drugega odstavka 395. člena ZPP ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o utemeljenosti vtoževane terjatve in o njeni višini.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.