Jedro

Poslovna enota kot podružnica sme opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba, za njihovo veljavno sklepanje že po zakonu pooblaščen direktor poslovne enote. Zato pogodba, ki jo sklene poslovna enota, ni nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi njegov sklep o izvršbi opr. št. I 1320/94 z dne 21.12.1994 in je toženka na tej podlagi dolžna plačati tožnici 14,084.302 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1994 dalje do plačila; da se zavrne toženkin tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 5,000.000 SIT in 1,084.000 USD v tolarski vrednosti, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega zneska od 31.03.1997 dalje in od drugega zneska od 01.05.1994 dalje; da mora toženka povrniti 556.531 SIT pravdnih stroškov. Tako je v zvezi s tožbo razsodilo, ker je toženka prevzela s poroštveno pogodbo jamstvo kot porok in plačnik (tretji odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) za kredit, ki ga je najela družba F. Sprememba poroštva, sprejeta z aneksom h kreditni pogodbi, ne vpliva na obstoj poroštvene pogodbe (prvi odstavek 148. člena in 17. člen ZOR). Poravnati mora tako glavnico kot zapadle obresti (prvi odstavek 277. člen ZOR).

Nepomembne so navedbe o usodi plačilne sposobnosti kreditojemalca. Priliv sredstev na računu F. pri tožeči stranki je bil blokiran z začasno odredbo sodišča. Ne držijo toženkine navedbe o dogovoru med tožnico in L. p. Zastaranje je bilo prekinjeno z vložitvijo predloga za izvršbo. V zvezi z nasprotno tožbo je ugotovilo, da druga tožena stranka ne obstaja kot pravna oseba. Sicer pa zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, ker se nanaša na prihodek F., ne pa toženke in ta ni aktivno legitimirana. Zahtevek za povrnitev negmotne škode ni utemeljen, ker zaradi vodenja postopka zoper toženko takšne odškodnine ni mogoče zahtevati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo proti tej sodbi. Sprejelo je kot popolno in pravilno dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Strinjalo se je tudi z materialnopravno presojo spora. Bistvena je poroštvena pogodba med strankama, ki ni bila spremenjena, in poroštvo ni bilo z ničimer pogojeno. Ugotovilo tudi ni procesnih kršitev. Ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, ne tistih, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz nasprotne tožbe je zapisalo v obrazložitvi svoje odločbe, da z blokado sredstev F. tožeča stranka ni mogla oškodovati tožnice neposredno, sicer pa je ravnala po začasni odredbi sodišča. V zvezi z zavrnjenim zahtevkom za plačilo negmotne škode je enako kot prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da ne gre za pravno priznano škodo.

Zoper ti sodbi, ki jih imenuje tudi sklep, je toženka vložila revizijo zaradi procesnih kršitev po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj ju vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, ker nedovoljeno uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Na revizijske trditve bo odgovorjeno v njihovem zaporedju.

Revizija je izredno pravno sredstvo in tako sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z njo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Toženkina revizija ne pojasni, kateri razlogi v izpodbijani sodbi so si med seboj v nasprotju. Zato na to splošno trditev ni mogoče odgovoriti. Toženka v pritožbi ni navedla, da bi bil tu obravnavani zahtevek tožeče stranke predmet druge pravde (opr. št. I 1194/95?) pa tudi sicer ni ponudila dokaza za to trditev. V instančni odločbi je bilo že pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo nekatere dokaze, ki jih je predlagala stranka.

Sklep o izvršbi I 1320/94 z dne 21.12.1994 je bil razveljavljen le v 2. točki izreka, torej v odločbi o dovolitvi izvršbe, pravda pa je tekla, ker je toženka podala ugovor zoper sklep o izvršbi, o tem, ali naj ostane sklep o izvršbi v izreku pod 1., s katerim je bilo toženki naloženo, naj plača dolg, v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in tretji odstavek 436. člena ZPP). Ker je sodišče ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, je pravilno odločilo, da ostane sklep o izvršbi v omenjenem delu v veljavi.

Tožnica je višino dolga izkazala s pogodbo o okvirnem kreditu za tekoče poslovanje št... z dne 20.09.1993, spremenjeni rok plačila kredita pa z dodatkom št. 1. k tej pogodbi z dne 01.04.1994. Za razsojo v tej zadevi ni pomembna poroštvena pogodba, sklenjena med tožnico in porokom B., ker gre za solidarno poroštvo, in zato upnik prosto izbira, katerega izmed solidarnih tožnikov bo terjal oziroma tožil za vračilo dolga. To je tudi smisel solidarne obveznosti (prvi odstavek 414. člena ZOR). Sicer pa se ta pogodba nahaja med listinami, priloženimi spisu (B 17). Koliko časa je podjetje F. poslovalo in kako, za zadevo ni pomembno, saj toženka na podlagi poroštvene pogodbe odgovarja ne le kot porok marveč tudi kot plačnik in na tožnici kot upnici je izbira, od koga bo zahtevala izpolnitev - ali od glavnega dolžnika ali od poroka (tretji odstavek 1004. člena ZOR). Zato ni bilo treba izvajati dokazov o (ne)uspešnosti poslovanja F. niti ne raziskovati, ali je ostalo kaj premoženja po drugem poroku. Sodišče je ravnalo prav, da je odločalo, kateri dokazi naj se izvedejo, saj mu to pravico in dolžnost nalaga zakon (drugi odstavek 213. člena ZPP). Revizijsko sodišče se v celoti strinja s stališčem nižjih sodišč, da dodatek št. 1 ni odvezal toženke poroštvene obveznosti in k zadevnim razlogom v obrazložitvah sodb nižjih sodišč ni kaj dodati, ker tudi revizija ne prinaša v zvezi s tem kakšnih novih relavantnih okoliščin. Poroštvena pogodba je res akcesorne narave in je zato odvisna od veljavne obveznosti dolžnika (1001. člen ZOR), vendar pa je v ostalem samostojna pogodba, sklenjena med upnikom in porokom (997. člen ZOR). Pri tem je nepomembno, ali je poroštvo med upnikom in dolžnikom v njuni pogodbi sploh omenjeno ali ne. Sicer pa je nerazumljiva revizijska trditev da je tožnica zatajila obstoj spremenjene pogodbe in podobno, saj je dodatek št. 1 predložila hkrati s predlogom za izvršbo in je bil predmet dokazovanja in obravnavanja.

Tožnica kot upnica res ni predložila menice, je pa predložila izpisek iz overjenih poslovnih knjig in obračun obresti, kar zadošča za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (23. in 41. člen ZIZ).

Zmotno je prepričanje revidentke, da je oproščena plačila po 354. členu ZOR. Res ta predpis določa, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Zaradi prej omenjenega solidarnega toženkinega poroštva je nepomembno, ali obstaja še kakšno premoženje glavnega dolžnika ali ne, ali glavni dolžnik še obstaja ali ne. Smisel poroštva je vendar v tem, da se upnik zavaruje tudi za takšne primere.

Pravilno je stališče, da poslovna enota tožeče stranke ni pravna oseba, pa čeprav je vpisana v register, saj tako določa zakon (31. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami do št. 45/2001 - v nadaljevanju ZGD). Poslovna enota kot podružnica pa sme opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba (drugi odstavek 31. člena ZGD) in tako je tudi za njihovo veljavno sklepanje že po zakonu pooblaščen direktor poslovne enote. Zato niso nične pogodbe, ki jih je sklepala poslovna enota tožeče stranke z družbo F. in toženko. Res se je sodišču prve stopnje zapisalo, da ne more nastopati v pravnem prometu, kar glede na opisano zakonsko določbo ne drži. Drži pa, da ni sposobna biti stranka, ker ni pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP).

Neumestno je revizijsko omenjanje pooblastil v drugih pravdnih zadevah tožeče stranke, saj je pooblastilo v tej zadevi (l. št. 19) dala tožnica sama, ne pa njena podružnica v K. Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o tem, da je tožeča stranka morala upoštevati sodno začasno odredbo o blokiranju priliva na F. račun. Kolikor je mogoče razbrati, podaja te navedbe v zvezi z domnevnim oškodovanjem družbe F. To je povezano s toženkinim odškodninskim zahtevkom iz nasprotne tožbe, za kar je višje sodišče pravilno ugotovilo, da zanj toženka ni aktivno legitimirana. Za to bi bila lahko le družba. Kolikor pa podaja toženka te navedbe z vidika tožničinega tožbenega zahtevka, je treba povedati, da sicer porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja (prvi odstavek 1009. člena ZOR), vendar v tem primeru ni šlo za to, da bi se dolg F. zmanjšal, ker je šel priliv v korist L. p., ki je izposlovala začasno odredbo. Ko se je ta glasila na večji znesek, kot je bil priliv, to nikakor ne bi opravičevalo tožnice, da ne bi izpolnila sodne začasne odredbe. Sicer pa revizijsko sklicevanje na 268. in 267. člen ZOR, tudi če bi bilo utemeljeno, bi pomenilo le odškodninsko odgovornost tožnice nasproti svojemu komitentu F., ne pa nasproti tožnici kot poroku.

Za uveljavljanje zatrjevane odgovornosti tožnice za nelikdvidnost in nesolventnost glavnega dolžnika - F. in torej za njene odškodninske obveznosti, je izpodbijana sodba pravilno pojasnila, da toženka ni aktivno legitimirana, ker to ni njena škoda marveč škoda glavnega dolžnika.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani in zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Stroškov tožeče stranke za odgovor na revizijo ni bilo mogoče priznati, saj ta ne vsebuje nič takšnega, kar bi prispevalo k lažji rešitvi zadeve. Ti stroški torej niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).