Jedro

Tožnik na sejo disciplinskega organa ni bil vabljen, kar tudi zahteva določba 62. člena ZTPDR, niti ni bil pred disciplinskim organom zaslišan (drugi odstavek 63. člena ZTPDR). Zato so dane kršitve zakona, tudi če ne upoštevamo, da tožena stranka v svojih aktih ni uredila načina vodenja disciplinskega postopka, čeprav bi ga morala (določba 10. člena kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, Uradni list RS, št. 14/91), dovolj za zaključek, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika voden v nasprotju z veljavnimi predpisi in da je bil zato nezakonit.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 2.12.1991, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja do ponovnega nastopa dela in mu izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo delno ugodilo in izrek sodbe spremenilo tako, da je razsodilo, da tožniku 27.11.1991 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v kolikor v obdobju od 27.11.1991 dalje teh pravic ni dobil pri drugih delodajalcih, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da je višje sodišče odločalo v škodo stranke, ki se je pritožila (kršitev 374. člena ZPP), poleg tega pa pooblaščenec tožnika ni imel več pooblastila za zastopanje, saj je tožnik že 26.3.1999 umrl (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 374. člena ZPP, niti iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni odločalo v škodo stranki, ki se je pritožila, saj je njeni pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek sodišča prve stopnje v 2. točki. Pri tem za ugotovitev, ali je bilo odločano v škodo stranke, ki se je pritožila, ne more biti upošteven sklep, na katerega se revizija sklicuje (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani), saj je bil sklep razveljavljen in zadeva vrnjena v novo sojenje. Zato novo odločanje o isti pritožbi ni moglo biti v škodo stranki, ki je vložila pritožbo, saj je bila pritožba vložena zato, ker je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

Po določbi prvega odstavka 100. člena ZPP ima pooblaščenec tudi v primeru smrti stranke še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, če dedič ne prekliče pooblastila. Ker v spisu ni dokaza o tem, da je tožnik sploh umrl, prav tako pa ni razvidno, da bi bilo preklicano pooblastilo, ni mogoče ugotoviti v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP.

Revizija sodišču ni očitala zmotne uporabe materialnega prava.

Pa tudi sicer je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo uporabljeno pravilno. Čim je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožniku v disciplinskem postopku ni bila poslana zahteva za uvedbo postopka, kar izrecno zahteva (besede: "treba obvezno poslati") določba 62. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Tožnik na sejo disciplinskega organa ni bil vabljen, kar tudi zahteva določba 62. člena ZTPDR, niti ni bil pred disciplinskim organom zaslišan (drugi odstavek 63. člena ZTPDR). Zato so dane kršitve zakona, tudi če ne upoštevamo, da tožena stranka v svojih aktih ni uredila načina vodenja disciplinskega postopka, čeprav bi ga morala (določba 10. člena kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, Uradni list RS, št. 14/91), dovolj za zaključek, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika voden v nasprotju z veljavnimi predpisi in da je bil zato nezakonit. Zato je sodišče pravilno ugodilo zahtevku tožnika in z vsemi posledicami razveljavilo sklep organa revidentke o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o stroških odgovora na revizijo odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker ti niso bili potrebni.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).