Jedro

Po petem odstavku 20. člena ZBPP prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP, če je v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP pa je o tem izdal odločbo. Toženka je o tej okoliščini izdala odločbo, ki je že pred vložitvijo obravnavanih prošenj za BPP postala pravnomočna, zato je te prošnje pravilno zavrgla na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izpodbijanega sklepa združila v skupno obravnavo in odločanje zadeve, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod tam navedenimi opravilnimi številkami, z 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa je zavrgla tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s sklepom Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 537/2011 z dne 22. 12. 2011 ter v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami zoper tam navedeni sodbi ter sodbo in sklep Upravnega sodišča RS ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks.

V obrazložitvi je organ uvodoma ugotovil, da je tožnica dne 16. 1. 2012 in 25. 1. 2012 vložila tožbo zoper v 2. točki izreka tega sklepa navedeni sklep Upravnega sodišča in pritožbe zoper v 3. točki izreka navedeni sodbi ter sodbo in sklep Upravnega sodišča in hkrati za vse vloge podala prošnje za dodelitev BPP. Vse te zadeve je organ za BPP združil, ker je za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP v vseh v izreku navedenih zadevah treba upoštevati, da so vložene po vročitvi odločbe št. Bpp 397/2011-4 z dne 19. 7. 2011, s katero je organ za BPP prosilki na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izrekel 6-mesečno prepoved vlaganja novih prošenj za dodelitev BPP.

Organ za BPP je tožničine prošnje z izpodbijanim sklepom zavrgel na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP, ker je ugotovil, da je organ za BPP z več odločbami odločil, da tožnica šest mesecev ne more zaprositi za dodelitev BPP in da je bila odločba št. Bpp 397/2011-4 z dne 19. 7. 2011 tožnici vročena 8. 8. 2011, vse navedene prošnje pa je vložila po tem datumu, torej v času, ko je zanjo veljala navedena sankcija. Pojasnil je tudi, da je Upravno sodišče s sodbo I U 1427/2011 z dne 1. 9. 2011 zavrnilo tudi njeno tožbo zoper navedeno odločbo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in ji očita, da je nepravilna in nezakonita. O njej naj ne bi bilo pristojno odločati Upravno sodišče, ker ne gre za upravno zadevo, izpodbijani sklep, ki je brez pravne podlage, pa naj bi izdal nezakonit organ. Smiselno nasprotuje sklepu o združitvi „dveh upravnih spisov“ z identičnim „pravnim dejanjem“, ki nima podlage v veljavnem zakonu. Odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP po prvem odstavku 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP naj bi bila napačna. Prvi odstavek 24. člena ZBPP naj bi se nanašal le na upravno zadevo in ne na pravno sredstvo. Izpodbijana odločitev naj bi zato temeljila na razlogu, ki ga zakon ne predvideva, drugi odstavek 37. člena ZBPP pa naj ne bi bil materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbo naj bi vložila v interesu občanov, kot članica mestnega sveta Mestne občine ... Zato naj bi bili prihodki, ki jih prejme iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za ..., v obravnavani zadevi nepomembni, njihovo zamolčanje pa po tožničinem mnenju ne more biti podlaga za odločanje po petem odstavku 20. člena ZBPP. Te podatke naj bi organ pridobil iz zasebne tožbe tožnice, česar ne bi smel. Meni, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, niti ni organ za BPP. Sodnici, ki je vodila postopek, očita nepravilno vodenje postopka in napačno odločanje. Glede na navedeno zahteva, da se ji BPP dodeli brez ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po 24. členu ZBPP. Sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep „odpravi in razveljavi“, njej pa dodeli brezplačno pravno zastopanje v zadevi, v kateri ga potrebuje na podlagi zakona.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ lahko zaradi ekonomičnosti postopka združi več upravnih zadev v en sam postopek. Za takšno združitev morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer, da se morajo zahtevki opirati na isto ali podobno dejansko stanje in na isto pravno podlago. To po eni strani pomeni, da mora biti združenim zadevam skupen bistveni element dejanskega stanja, po drugi strani pa se morajo zahtevki nanašati na uporabo zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov z istega ali neposredno povezanega upravnopravnega področja. Poleg tega mora biti organ, ki vodi postopek, stvarno pristojen za odločanje v vseh združenih zadevah. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v vseh zadevah, ki jih je organ združil, za obravnavo prošenj za dodelitev BPP v zvezi s tožbo in pritožbami zoper odločbe, sklepe in sodbe v upravnih zadevah, vložene po vročitvi odločbe, s katero je bilo odločeno, da tožnica šest mesecev ne more zaprositi za dodelitev BPP. Zato gre tudi po presoji sodišča za bistveno podobno dejansko stanje, pravna podlaga za odločanje pa je v vseh zadevah enaka, to je ZBPP. Zato je bila odločitev toženke, da zadeve združi v skupno obravnavo in odločanje, pravilna in utemeljena na zakonu. Poleg tega tožnica niti ne navaja, še manj pa utemelji, da bi ji bilo s sporno združitvijo poseženo v njen pravni položaj.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svétnika. Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov zato upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (četrti odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem po petem odstavku 17. člena ZUS-1 kot toženka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za BPP kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan. Tožničine navedbe, s katerimi smiselno navaja, da za odločanje o BPP ni pristojna višja sodnica svétnica A.A. oziroma Upravno sodišče, zato niso utemeljene.

V zadevi ni sporno, saj tožnica tega ne prereka, da ji je toženka zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdala več zavrnilnih odločb, med njimi tudi odločbo Bpp 397/2011 z dne 19. 7. 2011, ki je postala pravnomočna dne 1. 9. 2011. V njej je med drugim odločila, da tožnica šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

Prav tako tožnica ne prereka ugotovitve toženke, da so bile vse v izreku izpodbijanega sklepa navedene prošnje za BPP vložene po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe Bpp 397/2011 z dne 19. 7. 2011, torej v času, ko je zanjo veljala navedena prepoved.

Glede na navedeno sta tudi 2. in 3. točka izreka po presoji sodišča pravilni in utemeljeni na petem odstavku 20. člena ZBPP, po katerem prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP, če je v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP pa je o tem izdal odločbo. Kot je bilo navedeno, je toženka o tej okoliščini izdala odločbo, ki je že pred vložitvijo obravnavanih prošenj za BPP postala pravnomočna, zato je te prošnje pravilno zavrgla na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP.

Sodišče še pripominja, da se drugi razlogi, ki jih tožnica navaja v tožbi, na razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep in ki so bistveni za odločitev v zadevi, sploh ne nanašajo, zato sodišče nanje ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper izpodbijani sklep neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče še dodaja, da je bila s sklepom Bpp 54/2012 z dne 25. 4. 2012 zavržena tožničina prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (druga alineja 2. točke izreka).