Jedro

Tožnica je v tožbi zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče predlogu ni sledilo in je odločilo na seji. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS sodišče ni imelo podlage za sojenje na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.2.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinskega urada L., Izpostava T.L. z dne 23.10.2000. Z navedeno odločbo je carinski organ ob preverjanju carinske deklaracije z dne 17.10.2000 določil (novo) carinsko vrednost za uvoženo osebno vozilo in na tej podlagi tudi ponovno obračunal in naložil v plačilo uvozne dajatve. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica z navedeno ECL, ki jo je vložila po zastopniku družbi B. d.o.o., L., prijavila za sprostitev v prost promet rabljeno osebno vozilo znamke R.L. s carinsko vrednostjo 1.787.223,00 SIT. Pri pregledu blaga pa so carinski organi ugotovili, da navedbe glede carinske vrednosti iz deklaracije ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, ker za približno 60% in s tem bistveno odstopajo od podatkov o vrednosti, ki jih imajo na razpolago. Zato je bila pravilno uporabljena določba 3. odstavka 23. člena Carinskega zakona (CZ/95), po kateri carinski organ, če vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ/95 o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko vrednost v skladu z določbami 17. do 19. člena tega zakona. Ker je bilo prijavljeno rabljeno osebno vozilo, carinski organ ni imel podatkov, da bi upošteval ceno za enako blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo v istem času, kot blago, ki se carini. Zato je carinsko vrednost pravilno določil v skladu s 1. odstavkom 19. člena CZ/95 na podlagi razpoložljivih podatkov.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je navedla tudi pravilne razloge za zavrnitev tožničine pritožbe. V postopku carinjenja se uporabljajo določbe CZ/95, ki jih je carinski upravni organ pri odločitvi o stvari pravilno uporabil, zato tožnica s tožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija utemeljenost postopanja in zakonsko podlago za sprejeto odločitev, ne more uspeti. Prav tako ne more uspeti s trditvami, po katerih so bile v postopku carinjenja storjene bistvene kršitve določb postopka. V spisih ni najti podlage za očitek, da tožnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V zvezi s tožničinim predlogom, da sodišče odloči na glavni obravnavi, pa sodišče prve stopnje navaja, da je o zadevi odločalo na nejavni seji, ker so bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev, pravilno in popolno ter med strankama nesporno ugotovljena.

Tožnica izpodbija navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje, kljub jasnim določbam 24. člena Ustave Republike Slovenije odločilo na nejavni seji, češ da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče z navedenim razlogovanjem neupravičeno razširja in dopolnjuje pravno normo iz 50. člena ZUS. Sodišče bi namreč praviloma moralo odločiti na glavni obravnavi v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZUS. Sodišče pa od izjem dela pravilo, saj so določbe 2. odstavka 50. člena ZUS izjeme. Sodišče je tudi selektivno obrazložilo sodbo, kar pomeni, da je poudarjalo tisto, kar je obremenjevalo tožnico, zamolčalo pa tisto kar jo je razbremenjevalo, s čimer je kršilo temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek. Zaradi bistvene kršitve pravil postopka dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Dejstva se ne smejo ugotavljati izven glavne obravnave. Smisel glavne obravnave je dokazovanje, predmet dokazovanja pa materialna resnica. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavnem primeru iz tožbe izhaja, da je tožnica zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji, ker je ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev, pravilno in popolno ugotovljena.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS ni imelo podlage za sojenje na seji. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.