Jedro

Tožnica je otroka, ker je ni poslušal in se usedel tako, da bi nogo dal sam pod mizo, klofnila po stegnu in mu nogo prestavila pod mizo. Ta klofuta, trepljanje ali udarec ni bil močan in ni pustil „fizičnih“ posledic, pustil pa je otroku nejasno in neustrezno sporočilo. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila 1. odstavek 33. člena ZDR-1 in je to ravnanje opredeljeno kot nasilje nad otrokom, kar je tudi v nasprotju s pedagoško doktrino in Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih ter predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Poleg tega je tožnica določenega dne otroka, ki ni hotel telovaditi, na grob in neprimeren način dvignila s tal, in sicer tako, da ga je močno povlekla za levo roko, zaradi česar je otroku prst leve roke otekel. Zaradi tega dejanja se je otrok močno ustrašil in jokal ter utrpel bolečine v roki, zaradi katerih je potreboval zdravniško pomoč. Tožničino ravnanje predstavlja nasilno dejanje nad otrokom in posredno nasilno dejanje, ki so mu bili izpostavljeni ostali otroci v igralnici. Obenem pa gre za kršitev Kurikuluma za vrtce oziroma Kodeksa etičnega ravnanja, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili. S tem pa so podane tudi kršitve 33., 34. in 35. člena ZDR-1. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je po ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ), da delovno razmerje ni prenehalo in še traja, za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je prvostopno sodišče v ponovnem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Postavilo se je na stališče, da je podan krivdni razlog za odpoved PZ, ker je tožnica s svojim ravnanjem izvajala nasilje nad otrokom (kar je potrdila izvedenka) in s tem kršila kurikulum za vrtce, prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in 37. člen ZDR-1. Takšni zaključki pa so nepravilni. Tudi v ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja okoliščin kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ponovno sledilo izpovedi pomočnice A.A. in priče B.B., čeprav njune izpovedi niso življenjsko logične, nobena od njiju pa dogodka ni videla. V prvem očitanem dogodku tožnica ni udarila otroka po nogici, kot se ji očita, temveč je s trepljanjem pokazala pravilno sedenje pri mizi. Tudi sama toženka je tožnici v pisnem opozorilu očitala udarec, ki ni bil niti močan niti ga otrok ni zaznal kot bolečega. Prvostopno sodišče je mimo trditvene podlage toženke in mimo očitkov v odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo ravnanje tožeče stranke. Sodišče je dopustilo, da se v izvedeniškem mnenju izvedenec spušča v hipotetične teze o dejanskem stanju. Dejansko stanje pa je lahko samo eno in je v pristojnosti sodišča, da ga ugotovi. Toženka je tožnici ves čas očitala nasilno ravnanje, česar pa izvedeniško mnenje ni potrdilo. V pisnem opozorilu toženka zaključuje, da udarec ni bil močan in da ga otrok ni zaznal kot bolečega, prvostopno sodišče pa v izpodbijani sodbi na podlagi istih dokazov zaključuje, da ne gre verjeti tožničini izpovedi, da je otroka samo potrepljala po stegnu in mu nogo položila pod mizo. Sodišče je tako v postopku ugotovilo nekaj, kar toženka v pisnem opozorilu sploh ni ugotovila. Sodišče ne sme prekoračiti očitane kršitve delodajalca, vendar v obravnavanem sporu je storilo ravno to in očitani kršitvi dalo povsem drugačno vsebino, kot jo je tožnica imela v postopku pred delodajalcem. Prvostopno sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej in nato vse dokaze skupaj, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev, tožnici ni omogočilo zakonitega in poštenega postopka, s tem pa je kršilo tožničine ustavne pravice in njene človekove pravice.

V zvezi z dogodkom z dne 8. 4. 2015 iz izvedenega dokaznega postopka ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, da je otečen prst otroka C.C. sploh posledica prijema tožnice. Dokazni postopek je nesporno potrdil, da otrok po samem dogodku ni kazal nobenih znakov poškodb. Otrok je naprej sodeloval in delal, kar je razvidno iz priloženih fotografij. Tudi mati ga ni takoj peljala k zdravniku, ampak šele drugi dan v popoldanskih urah. Dežurni zdravnik ni ničesar ugotovil. V kolikor bi sodišče presojalo vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj bi lahko ugotovilo številne dvome v izjavah pomočnice in pritrdilo trditvam tožnice, da do očitanega dejanja in predvsem poškodbe otroka oziroma njegovega prsta ni prišlo v času, ko je tožnica opravljala delo v skupini. Tudi priča A.A. je na obravnavi izjavila, da je otrok mirno barval in ni imel nikakršnih težav. Sodišče pri podajanju svojih zaključkov sploh ni upoštevalo takšne navedbe. Posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje. Da je dogodek potekal na način, kot ga je opisala tožnica izhaja tudi iz izpovedi priče zdravnice D.D., ki je izpovedala, da je za oteklino prsta bolj verjetno, da je otrok bil prijet za prst kot pa za celo roko. To pa je v nasprotju s pričevanjem A.A., ki je izpovedala, da je tožničina roka zaobjela celotno otrokovo dlan.

Prvostopno sodišče zaključuje obstoj dejavnika nasilja, čeprav ni ugotovilo nobenih telesnih, zdravstvenih in psiholoških posledic. V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče sicer sledilo navodilom pritožbenega sodišča in dopolnilo dokazni postopek, vendar z njim ni odpravilo očitane pomanjkljivosti. S čim je tožnica izvajala nasilje nad otrokom izpodbijana sodba na pojasni. Tudi v izvedenskem mnenju, podanem na podlagi izpovedi tožnice, tožničino ravnanje ni bilo ocenjeno kot nasilno. Takšne zaključke je izvedenka podala upoštevaje izjave A.A., ki pa jih je tožnica ves čas ostro zavračala. Najmanj kar je bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati pravilo o dokaznem bremenu. Sodišče navaja, da glede na pričanje A.A. tožničino ravnanje predstavlja nasilje nad otrokom, čeprav je sama tožena stranka na podlagi iste izjave A.A. štela, da udarec ni bil močan in ga otrok ni zaznal kot bolečega. To pomeni, da je sama toženka štela, da je šlo le za trepljanje, ki pa ga izvedeniško mnenje ocenjuje kot dopustnega.

Tožnica je v vlogi z dne 26. 8. 2016 podala številne pripombe na izvedeniško mnenje, do teh pripomb se sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Izvedeniško mnenje je glede izpovedanega ravnanja tožnice z dne 12. 2. 2015 polno protislovij in hipotetičnih tez, s katerimi je pedagoška svetovalka prekoračila zadano ji nalogo in postavila dvom glede njenega vnaprejšnjega prepričanja o zadevi. To pa predstavlja izločitveni razlog, ki ga tožnica pred prejemom mnenja sploh ni mogla uveljavljati. Tožnica nikakor ne more zaupati v nepristranskost pedagoške svetovalke, saj izvedenka sama postavlja pod vprašanje dejanski potek dogodkov tudi v tistem delu, ki v postopku sploh ni bil sporen. Vse to pa kaže na pristranski odnos do tožnice. Tožnica v nadaljevanju obširno podaja svoje nestrinjanje z mnenjem izvedenke.

Tožnici tudi ni moč očitati kršitev po 37. členu ZDR-1, češ da se ni vzdržala vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov sodišče to zaključuje. Tožnica ni nikoli podajala nobene izjave medijem. Prvostopno sodišče je popolnoma napačno upoštevalo dejstvo medijske odmevnosti, ki so ga povzročili drugi in so medije obvestili o dogodku na osnovi klevetanja. Zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo trdi, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek skladno z napotitvami pritožbenega sodišča. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka trdi, da ne držijo očitki v pritožbi, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage presojalo ravnanja tožnice. Očitki toženke, da je tožnica v obeh primerih kot vzgojiteljica ravnala neprimerno ter v nasprotju s pedagoško stroko in kodeksom, so bili podani tako v odpovedi kot tudi v trditvah toženke. Kvalifikacijo ravnanj tožeče stranke v smislu kršitve pogodbe o zaposlitvi ne spremeni ugotovitev, ali je bil v prvem primeru kršitve udarec po otrokovi nogi samo glasen ali tudi močan oziroma če je otrok jokal. Vsak boleč ali neboleč udarec je nedopusten. Izvedenka je potrdila, da je bilo ravnanje tožeče stranke v obeh primerih neustrezno in neskladno s pedagoškimi standardi in kodeksom. Vsako drugačno tolmačenje bi namreč lahko pripeljalo v kontradiktornost s splošno družbeno vrednoto ničelne tolerance do kakršnekoli oblike nasilja nad otroci. Iz izvedeniškega mnenja za prvi dogodek res izhaja, da je trepljanje lahko dopustno, če naj bi bilo dano kot spodbuda, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Tega ne trdi niti tožnica. Niti A.A. niti otrok tožničinega ravnanja nista opredelila kot „dejanje ljubezni oziroma pohvalo“. Tudi tožnica je izpovedala, da je do dogodka prišlo, ker je otrok ni ubogal, torej je bilo njeno ravnanje posledica neubogljivosti otroka, ne pa pohvale in spodbude. Konec koncev se je tožnica zaradi svojega ravnanja neposredno po dogodku staršem tudi opravičila, kar zagotovo ne bi bilo potrebno, če bi ukrepala z dobrim namenom. Tudi glede druge očitane kršitve je iz izvedeniškega mnenje razvidno, da je bilo tožničino ravnanje neustrezno in neprimerno glede na kodeks in pedagoško stroko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Toženka je tožnici podala redno odpoved PZ po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), torej iz krivdnega razloga. Skladno s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 je toženka 12. 3. 2015 tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V tem opozorilu se je tožnici očitalo, da se je 12. 2. 2015 neprimerno vedla do otroka. Zaradi ponovne kršitve ob dogodku 8. 4. 2015 je toženka tožnici 2. 3. 2015 najprej podala pisno obdolžitev in po opravljenem zagovoru 24. 4. 2015 še izpodbijano redno odpoved PZ z dne 15. 5. 2015. 7. V pisnem opozorilu z dne 12. 3. 2015 (priloga B12) se je tožnici očitalo, da je 12. 2. 2015 otroka udarila (mu je dala klofuto) po nogi (čeprav naj ne bi bilo močno in ga otrok ni zaznal za bolečega) in mu nogo porinila pod mizo, kar naj bi predstavljalo kršitev PZ. Takšno ravnanje ni v skladu s pedagoško doktrino. Ni sprejemljivo, da se do otroka uporabi kakršnokoli (tudi nenamerno) nasilno dejanje (bodisi fizično ali psihično). Tožnica kot pedagoška delavka z dolgoletnimi izkušnjami do otroka ne bi smela biti groba. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev poklicnega kodeksa ter ni v skladu s cilji vzgoje in izobraževanja.

V zvezi z dogodkom 12. 2. 2015 toženka očitane kršitve ni nikjer pravno opredelila (niti v obrazložitvi, niti v odpovedi PZ). To sicer glede na določilo v čl. 87/2 ZDR-1 ni potrebno, vendar sodišče kršitve ne sme iskati izven okvirjev podanih očitkov. Zato se postavlja vprašanje, ali je očitano ravnanje mogoče opredeliti kot nasilje nad otrokom, ali je bilo ravnanje v nasprotju s pedagoško doktrino, ali predstavlja kršitev poklicnega kodeksa (Kodeksa etičnega ravnanja v vrtcih - Priloga B18) ter ali predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede dogodka z dne 12. 2. 2015 tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in trdi, da otroka ni udarila po nogi, temveč mu je s trepljanjem po nogi pokazala pravilno sedenje pri mizi. Iz njene izpovedbe na zaslišanju 25. 9. 2015 izhaja, da se je dogajalo v času kosila, ko je tožnica nameravala razdeliti juho. Ko je delila krožnike z juho se je spotaknila ob otrokovo nogo. Najprej je otroka prosila, naj se lepo usede in da nogo pod mizo. Ker otrok ni bil pozoren na njeno željo ga je potrepljala po nogi (stegnu) in mu nogo položila pod mizo. Prvostopno sodišče ni sledilo takšni izpovedbi. Temeljito je pretehtalo tudi izpovedbo priče A.A., otrokove matere in tožničino izjavo na sestanku 17. 2. 2015 (B8) in glede na vse ostale okoliščine v trenutku razdeljevanja krožnikov oziroma juhe pravilno ugotovilo dejansko stanje, zapisano v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki v celoti strinja in tudi samo ugotavlja, da je tožnica otroka, ker je ni poslušal in se usedel tako, da bi nogo dal sam pod mizo, ga je klofnila po stegnu in mu nogo prestavila pod mizo. Ta klofuta, trepljanje ali udarec ni bil močan (A.A. naj bi ga sicer celo slišala), ni pustil „fizičnih“ posledic, pustil pa je otroku nejasno in neustrezno sporočilo.

Iz izvedenskega mnenja z dne 22. 7. 2016 in izpovedbe izvedenke izhaja, da je bilo ravnanje tožnice takšno, da ni prestavljalo ustreznega pedagoškega posega niti ustreznega zgleda vzgojitelja pri učenju predšolskih otrok in zato ni bilo v skladu s Kurikulom za vrtce. Izvedenka je v točki 1 mnenja upoštevala le ravnanje tožnice, kot ga je ta sama opisala in zapisala, kako bi tožnica morala ravnati v konkretnem primeru. Ker pa ni ravnala tako je ravnala v nasprotju s Kurikulom. Ko pa je izvedenka izhajala iz dejanskega stanja ob upoštevanju izpovedbe priče A.A. pa je zaključila, da je bilo ravnanje tožnice neprimerno, nedopustno in ni bilo v skladu z otrokovim človeškim dostojanstvom, v nasprotju s standardi pedagoškega dela in z vsemi programskimi dokumenti in predpisi, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok. Takšno ravnanje pomeni nasilje nad otrokom.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, da je tožnica 12. 2. 2015 ravnala tako, kot je opisala priča A.A., je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnica kršila člen 33/1 ZDR-1 in je to ravnanje opredeljeno kot nasilje nad otrokom, kar je tudi v nasprotju s pedagoško doktrino in Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih ter predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti.

8. V zvezi z dogodkom 8. 4. 2015 je v pisni obdolžitvi toženka očitala tožnici, da je tega dne otroka, ki ni hotel telovaditi, na grob in neprimeren način dvignila s tal, in sicer tako, da ga je močno povlekla za levo roko, zaradi česar je otroku prst leve roke otekel. Zaradi tega dejanja se je otrok močno ustrašil in jokal ter utrpel bolečine v roki, zaradi katerih je potreboval zdravniško pomoč. Z navedenim ravnanjem je tožnica kršila določila ZDR-1, in sicer: čl. 33, 34., 35 in 37. Popolnoma enako je bilo tožnici očitano tudi v izpodbijani odpovedi PZ.

Tudi glede tega dogodka tožnica prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo vsakega dokaza posebej in nato vse dokaze skupaj, zaradi česar je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev in tožnici ni omogočilo zakonitega in poštenega sojenja. Potek dogodkov 8. 4. 2015 je ugotovilo na podlagi prijave matere B.B., katere izpovedba pa je polna anomalij in se zato nanjo ni mogoče opreti. Tožnica je v svoji izpovedi pojasnila, da je oba otroka dvignila tako, da je vsakega prijela za eno roko, jima rekla „lepo prosim vstanita“ in ju pospremila do blazine. Otroka sta brcala druge otroke, zato ju je odstranila, kar dopušča tudi pedagoška svetovalka v izpovedi. Nadalje je v pisnem opozorilu ter vseh izjavah in pričanjih bilo ugotovljeno, da tožničin ukrep ni bil boleč, da otrok ni utrpel nikakršnih posledic, da je po dogodku normalno sledil dejavnostim in torej poškodbe ni utrpel. Tako tudi ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, da bi bil otrokov otečen prst posledica tožničinega prijema, kar tudi ni bil, saj se 8. 4. 2015, dokler je bila tožnica prisotna, ni zgodilo nič takega, kar bi otroku povzročilo poškodbo. Kljub temu, da prvostopno sodišče ni ugotovilo nobenih telesnih, zdravstvenih in psiholoških posledic, vseeno zaključuje obstoja dejavnika nasilja. Tožnica tudi podrobno graja ugotovitve izvedenke glede obstoja kršitev Kurikuluma za vrtce.

Pritožbene trditve glede dogodka z dne 8. 4. 2015 so neutemeljene. Prvostopno sodišče je dejansko stanje ugotovilo skladno z 8. členom ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in to tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, kot je obrazloženo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zlasti temu, zakaj je prvostopno sodišče sledilo izpovedbi A.A., da je tožnica vzkipela in otroka silovito dvignila od tal in postavila na tla, pri čemer je ta otrok tako glasno zajokal, da ga je slišala tudi E.E., ki je imela oddelek v sobi na drugi strani hodnika. Da je otrok prav zaradi takega prijema oziroma dviga utrpel oteklino prsta na levi roki tudi ni nikakršnega dvoma. Otrok je glasno zajokal in mami povedal, da ga boli prstek, to pa je povedal tudi A.A.. Otrok se tega zagotovo ni izmislil! Poškodba resda ni bila huda in ga tudi ni ovirala pri risanju z desno roko, je pa zagotovo bila posledica grobega tožničinega prijema.

Ravnanje tožnice, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvedenka utemeljeno ocenila kot neposredno nasilno dejanje nad otrokom C.C. in kot posredno nasilno dejanje, ki so mu bili izpostavljeni ostali otroci v igralnici. Obenem pa gre za kršitev Kurikuluma za vrtce oziroma Kodeksa etičnega ravnanja, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili, kar je pravilno opredelilo prvostopno sodišče. S tem pa so podane tudi kršitve čl. 33/1 ZDR-1 o vestnem opravljanju dela ter členov 34 in 35 ZDR-1. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, usmerjene na izvedenko mag. F.F. in na njen izvid ter mnenje, ki naj bi kazal na neobjektivnost in pristranski odnos do tožnice oziroma da iz izvida in mnenja izhaja vnaprejšnje prepričanje izvedenke. Ni res, da se je izvedenka spuščala v hipotetične teze o ugotavljanju dejanskega stanja. S sklepom o postavitvi izvedenca je bilo izvedencu naloženo, da poda mnenje, ali je bilo ravnanje tožnice 12. 2. 2015 in 8. 4. 2015 v skladu s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih oziroma z drugimi strokovnimi standardi pedagoškega dela z otroki v vrtcu. Prav zaradi tega, ker se izvedenka ni postavila na stališče, kakšno je bilo dejansko stanje, je svoje mnenje za vsak posamezen dan podala z dveh vidikov, hipotetično, da je bilo dejansko stanje takšno, kot ga je zatrjevala tožnica in da je bilo dejansko stanje takšno, kot ga je opisala priča A.A.. Takšno ravnanje izvedenke v nasprotju s trditvami tožnice kaže prav na njeno objektivnost in nepristranskost. Res pa je izvedenka ugotovila določene nepravilnosti tožničinega ravnanja oziroma opravljanja dela tudi ob hipotezi, če se je vse dogajalo le tako, kot je trdila tožnica, kar pa še ne pomeni njenega vnaprejšnjega prepričanja.

10. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, usmerjenem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede očitane kršitve po 37. členu ZDR-1. Prvostopno sodišče je že v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, na podlagi katerih dokazov je oprlo svojo odločitev in na koncu obrazložilo, da je tožnica kršila določbo o prepovedi škodljivega ravnanja, ker je bil dogodek medijsko negativno odmeven za toženko. Da je to res tako bilo nenazadnje izhaja iz časopisnih člankov (priloga B11) in izpovedi v.d. ravnateljice toženke. Zato je očitana kršitev določb pravdnega postopka neutemeljena, prvostopno sodišče pa je pravilno ugotovilo obstoj očitane kršitve 37. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob tem le poudarja, da tožnica morda res ni nikoli podala nobene izjave medijem, vendar je zaradi njenega ravnanja stvar prišla v medije, kar je zagotovo vsaj moralno škodovalo toženki.

11. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani zatrjevani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niti ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na čl. 154/1 ZPP in čl. 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako toženka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.