Jedro

Ker je denacionalizacija vračanje podržavljenega premoženja, ne pa presoja zakonitosti aktov o podržavljenju in ker je odločba o ugotovitvi podržavljenega premoženja javna listina, se šteje za verodostojno to, kar je v njej navedeno, zato dokazovanje tega, kar je v taki odločbi navedeno, ni potrebno. Za izpodbijanje vsebine javnih listin pa se uporabljajo določbe ZUP, vendar tega izpodbijanja ni mogoče uveljavljati v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 54/2000-10 z dne 8.7.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote G.R. z dne 9.12.1998. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo nepremičnine, ki je imela ob podržavljenju parcelno št. 99, vpisane v vl. št. 325 k.o. H. M. in je spadala v sklop nacionaliziranega podjetja "D.M., M., H. M.", ki se je glasil na plačilo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, ter odločil, da bo o ostalem delu zahtevka za denacionalizacijo podržavljenega premoženja tega podjetja odločal z dopolnilno odločbo. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitve upravnih organov, da je bila sporna parcela št. 99 po vrsti rabe stavbišče, mlin, dvorišče v skupni izmeri 6,08 a, pripisana vl. št. 325 H.M., kot zemljiškoknjižna last Agrarne skupnosti H.M. oziroma vsakokratnih lastnikov vložnih številk, naštetih v tej odločbi. Med lastniki navedenih vložnih številk pa ni bilo pravnih prednikov tožnika, zato tudi ni bilo podlage za denacionalizacijo. Tožnik pa po presoji prvostopnega sodišča tudi v pritožbi ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je njegov pravni prednik parcelo, na kateri je stal mlin, odkupil. Prvostopno sodišče tudi ni ugodilo tožbenemu predlogu, da naj bi zaslišalo v tožbi navedene priče, ker se pri presoji zakonitosti odločbe, kar je predmet upravnega spora, ne smejo uporabiti dokazi, ki jih stranke uporabijo po izdaji izpodbijane odločbe, če so imele možnost navajati, in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, kar je bilo tudi v tem primeru (3. odstavek 14. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi meni, da sta prvostopno sodišče in tožena stranka spregledala odločbo Okrajnega ljudskega odbora v M.S. z dne 18.9.1956, ki je v upravnih spisih. V tej odločbi je navedeno, da je lastnik gospodarskega podjetja "D.M., M., H. M." odkupil od agrarne skupnosti H. M. parcelo št. 99, vloženo pri vl. št. 325 k.o. H. M. Iz drugih listin v upravnih spisih pa izhaja, da je bila obravnavana parcela v ta namen tudi odmerjena od ostalih nepremičnin agrarne skupnosti. Narobe je, da sodišče zavrača zaslišanje prič, ki so v tistem času živele in živijo še danes, saj te poznajo resnico glede navedene parcele. Meni tudi, da je sodišče spregledalo cenitve navedenih nepremičnin, ki sta jih izdelala cenilca. Glede na to smiselno predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Denacionalizacija je vračanje premoženja, podržavljenega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pri tem se za podržavljeno in s tem tudi za premoženje, ki je predmet vračanja, šteje zasebno premoženje (premičnine, nepremičnine, podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb, 1. odstavek 8. člena ZDen), ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (2. odstavek 8. člena ZDen). Upravičenec do vračila premoženja je (če so izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji) oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno (3., 4. in 5. člen ZDen), razen izjem v 11. in 12. členu ZDen. Za podržavljeno se torej šteje tisto premoženje, ki je navedeno v aktu o podržavljenju oziroma ugotovitvenih odločbah oziroma, ki je bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez predhodne izdaje akta (3., 4. oz. 5. člen ter 2. odstavek 8. člena ZDen), za upravičenca pa se šteje oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, oboje pa je navedeno v aktu o podržavljenju. V postopku denacionalizacije se ne presojata pravilnost in zakonitost aktov o podržavljenju in se tudi sicer v te akte, ki so javne listine (za katere velja zakonska domneva, da velja tisto, kar je v njih zapisano, dopustno pa je po postopku in na način, določen z zakonom, dokazovati nasprotno, 164. člen ZUP/86), ne posega, temveč se ob upoštevanju dejstev, navedenih v teh aktih, vrača podržavljeno premoženje, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, predpisani z ZDen.

V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče (in pred njim oba upravna organa) ni upoštevalo zgoraj navedenih določb materialnih in procesnih predpisov. S tem je bistveno kršilo določbe postopka (3. odstavek 72. člena ZUS), in sicer 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002), saj je o odločilnih dejstvih (ali je podana podlaga za denacionalizacijo obravnavane parcela v korist pravnega prednika tožnika zaradi spornega lastništva te parcele ob podržavljenju) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe (in prej odločbe tožene stranke ter prvostopnega upravnega orgna) o vsebini akta o podržavljenju in drugih listin, in med samimi temi listinami.

Iz akta o podržavljenju, s katerim je bilo v okviru podjetja podržavljeno tudi zemljišče parc. št. 99, namreč po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je to parcelo lastnik podjetja odkupil od agrarne skupnosti. To izhaja tudi iz odločbe Državnega sekretariata za finance z dne 30. 1. 1957, in odločbe Okrajnega ljudskega odbora M.S. z dne 7.2.1957, ki sta bili podlaga za prenos lastninske pravice na navedeni parceli v splošno ljudsko premoženje. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 325 k.o. H.-M. (ki pa nima pravega B lista), iz vpisa št. 2 na A listu, kar je bilo vloženo 25.8.1952, torej pred aktom o podržavljenju, pa izhaja, da je obravnavana parcela, stavbišče-mlin v izmeri 123 m2 z dvoriščem v izmeri 485 m2, nastala na podlagi situacijskega načrta z dne 12.9.1951 iz delov drugih parcel, in to zaradi nove stavbe.

Na to odločitev ne vpliva dejstvo, da tožnik kljub zavezi ni predložil kupoprodajne pogodbe o nakupu spornega zemljišča s strani njegovega pravnega prednika, saj ta dokaz po presoji pritožbenega sodišča ni potreben, ker o tem obstojijo drugi že navedeni dokazi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču nov postopek.