Jedro

Hvalevredna je obsojenčeva pripravljenost ozdraviti se odvisnosti od drog, kar je nenazadnje razvidno tudi iz zdravniškega potrdila, iz katerega izhaja, da je obsojenec zaključil z metadonskim zdravljenjem, vendar to dejstvo samo po sebi še ne daje zadostnega jamstva za oceno, da bi obsojenec na prostosti kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ne ponavljal. Dejstvo je, da je sodišče obsojencu v okviru pogojne obsodbe že dvakrat dalo možnost, da svojo pripravljenost odreči se zlorabam drog oz. spravljanju le-teh v promet izkaže, pa je obsojenec ni izkoristil. Celo nasprotno, zadnje obravnavano kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, je pripeljalo tudi do preklica prejšnje pogojne obsodbe in izreka enotne dveletne zaporne kazni. Jasno je tedaj, da obsojenec pravega odnosa do svojega inkriminiranega početja nima. Pa tudi sicer morajo pogoji z osmega odstavka 86. člena KZ, pod katerimi lahko sodišče ugodi predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, biti podani kumulativno. Temu je tako zaradi tega, ker so alternativni načini izvrševanja kazni zapora v zakonodaji predvideni le kot izjema, ne pa kot pravilo.

Izrek

Pritožba obsojenčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo predlog obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I K 1. Zoper ta sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona pritožuje obsojenčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izvršitev kazni dveh let zapora z opravo dela v splošno korist. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo obsojenčev predlog za alternativno izvršitev dveletne zaporne kazni pravilna. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so okoliščine, prisotne pri obsojenemu U.U. take, da alternativnega načina prestajanja zaporne kazni z delom v splošno korist ne opravičujejo. Pritožnik oz. obsojenčev zagovornik zameri sodišču prve stopnje predvsem to, da je dalo preveliko težo obsojenčevemu specialnemu povratništvu in da je premajhno pozornost posvetilo obsojenčevemu vedenju v času odločanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je hvalevredna obsojenčeva pripravljenost, ozdraviti se odvisnosti od drog, kar je nenazadnje razvidno tudi iz zdravniškega potrdila na list. št. 221 spisa, od koder je videti, da je obsojenec zaključil z metadonskim zdravljenjem dne 2.6.2013, vendar pa je po drugi strani pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi glede tega, da samo to dejstvo še ne daje zadostnega jamstva za oceno, da bi obsojenec na prostosti kazniva dejanja, povezana z mamili, ne ponavljal. Kakorkoli že si pritožnik prizadeva prikazati drugače, obstaja dejstvo, da je sodišče obsojencu v okviru pogojne obsodbe že dvakrat dalo možnost, da svojo pripravljenost odreči se zlorabam drog oz. spravljanju le-teh v promet izkaže, pa je obsojenec ni izkoristil. Celo nasprotno, zadnje obravnavano kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I K 2 je pripeljalo tudi do preklica pogojne obsodbe opr. št. I K 3, z dne 1.6.2010 in izreka enotne, dveletne zaporne kazni. Jasno je tedaj, da obsojenec pravega odnosa do svojega inkriminiranega početja nima in ga tudi v tako kratkem času od 17.4.2013, ko naj bi bilo zadnje kaznivo dejanje storjeno, po oceni pritožbenega sodišča ni mogel pridobiti. Pa tudi sicer višje sodišče meni, da morajo pogoji iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, pod katerimi lahko sodišče ugodi predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, biti podani kumulativno. Temu je tako zaradi tega, ker so alternativni načini izvrševanja kazni zapora v zakonodaji predvideni le kot izjema, ne pa kot pravilo. Seveda je dolžno sodišče pri odločanju o tem upoštevati tako generalno, kakor tudi specialno preventivni vidik take odločitve, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi storilo. Kolikor pa pritožnik izpostavlja potrebo po zdravljenju obsojenca, pa mu velja pojasnilo, da imajo obsojenci tudi v času prestajanja kazni zagotovljeno zdravstveno oskrbo, tako, kakor je bilo obsojencu o tem že pojasnjeno. Zagovornik v svoji pritožbi tudi navaja, da so obsojenčeve osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja kazni urejene, da mu ob strani stojijo starši in da bo obsojenčeva mati nad sinovim obnašanjem in življenjem izvajala neformalno kontrolo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre za obsojenca, ki je danes star 32 let, tako, da se ob vseh spoštovanju pripravljenosti obsojenčeve matere, da bo temu res tako, ta okoliščina ne izkaže tolikanj tehtna, da bi lahko kakorkoli omajala odločitev prvostopenjskega sodišča. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti.