U-I-61/98

17. 2. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Franca Horvata s Ptuja in Franca Pergarja iz Mihovcev na seji dne 17. februarja 2000

s k l e n i l o:

Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Uradni list RS, št. 40/93) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnika sta bila zaposlena v Ministrstvu za notranje zadeve do decembra 1993, ko sta se upokojila. V letu 1996 sta prejela obvestilo, da sta upravičena do lastniškega certifikata v določenem znesku. Priznani znesek naj bi pomenil razliko med plačo, ki bi jima morala biti določena in izplačana po 33. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju: KPND) ter dejansko izplačano plačo.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznanega zneska (ki pri odmeri pokojnine ni bil upoštevan) ne more všteti v pokojninsko osnovo, ker ni bil izplačan v gotovini in zanj tudi niso bili plačani prispevki. Z izpodbijano Uredbo naj bi bila tako pritožnika oškodovana pri pokojninski osnovi, s čimer naj bi bila kršena njuna pravica do socialne varnosti. Kršen naj bi bil tudi 49. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in naslednji - ZTPDR) ter Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90 - ZPPIZ). Lastniški certifikat, izdan na podlagi izpodbijane Uredbe, naj bi pomenil dolgovano plačo po Kolektivni pogodbi, to je plačilo za opravljeno delo v rednem delovnem razmerju, za katero je treba plačati prispevke za socialno zavarovanje in druge prispevke, ki so osnova za nadaljnje pravice (pokojnino).

2.Pobudnika izpodbijata napačen predpis. Uredba je pravni akt, s katerim Vlada podrobneje ureja in razčlenjuje z zakonom določena razmerja v skladu z namenom in kriteriji iz zakona; na podlagi izrecnega pooblastila iz zakona pa lahko z uredbo ureja tudi način uresničevanja pravic in obveznosti (26. člen Zakona o Vladi, Uradni list RS, št. 4/93 - ZVRS). Podlaga za izdajo lastniških certifikatov ni izpodbijana Uredba temveč je bil to 31. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - v nadaljevanju: ZLPP) - v primeru obeh pritožnikov njegov šesti odstavek.

3.S spremembami ZLPP v letu 1993 se je država obvezala, da bo poleg državljanskih certifikatov (namenjenih brezplačni razdelitvi dela družbenega kapitala vsem državljanom), izdala še lastniške certifikate zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev. Medtem ko je vrednost državljanskih certifikatov določena v absolutnih zneskih (v enaki višini za vse državljane enake starosti), je za določitev vrednosti uslužbenskega certifikata predpisan kriterij plače, na podlagi katerega se ugotovi vrednost certifikata za vsakega upravičenca posebej.

4.Uslužbenski certifikati so se izdali za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s KPND.

Pobudnika izhajata iz napačne predpostavke, da gre za razliko v plači, ki bi morala biti zaposlenim sicer izplačana v denarju.

5.Iz stališča torej, da je šlo le za zakonsko določitev načina poplačila denarne obveznosti (nadomestno izpolnitev). Pobudnika sta bila zaposlena v državni upravi. V letu 1992 sta plače zaposlenih v državnih organih urejala Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in naslednji - v nadaljevanju: ZDDO) in Zakon o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90 in naslednji - v nadaljevanju: ZFDO). Takrat veljavna KPND je svojo stvarno in osebno veljavnost omejila tako, da izrecno ni veljala za voljene in imenovane funkcionarje, za državne organe pa le tam, kjer posameznih vprašanj zakon ni drugače uredil.

6.Ker je plače zaposlenih v državnih organih v celoti urejal zakon, "neizplačane plače" po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti za te zaposlene sploh ne more biti - in zato tudi ne zahtevkov iz tega naslova. Razlika v plači je bila lahko le med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi zaposlenim po zakonu morala biti izplačana. O znižanjih plač zaposlenih v državnih organih (in pravosodju) je Ustavno sodišče odločalo v zadevah št. U-I-77/91 (odločba in sklep z dne 6.2.1992, Uradni list RS, št. 10/92 in OdlUS I, 3), št. U-I-94/92 (odločba in sklep z dne 27.10.1992, Uradni list RS, št. 53/92 in OdlUS I, 76), št. U-I-97/92 (odločba z dne 12.11.1992, Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 86), in št. U-I-133/92 (sklep z dne 11.2.1992, OdlUS II, 17). Odločitve Ustavnega sodišča so bile podlaga za uveljavljanje večjega števila zahtevkov zaposlenih v državnih organih, ki pa so se nanašali na tisti del znižanj, ki je šel preko zakonsko dopustnih meja (40% oziroma 50% znižane osnove) - in pa predvsem na plačilo zamudnih obresti.

7.Vendar te razlike niso podlaga za izračun vrednosti uslužbenskega certifikata. Njegova vrednost se je za zaposlene v državnih organih izračunala kot razlika med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo, ki bi tem zaposlenim šla, če bi bila njihova osnova za obračun plač taka, kot jo je določala KPND. V izhodišču je bila ta osnova v letu 1992 (razen za oktober 1992) sicer ista: povprečna mesečna plača v gospodarstvu Republike Slovenije (60. člen ZDDO oziroma 6. člen ZFDO in 33. člen KPND). Toda za zaposlene v državnih organih se je ta osnova lahko (in se tudi je) zmanjšala za odstotek, ki ga je določila Vlada glede na proračunske možnosti. Odstotek takega zmanjšanja je po ZDDO in ZFDO v letu 1992 lahko znašal največ 50%.

8.Uslužbenski certifikat ni potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajal podlago za denarni zahtevek delavca. S certifikatom ugotovljena razlika ni plača, ki bi zaposlenemu v državnih organih šla iz naslova premalo izplačane ali napačno obračunane plače. Določba o "uslužbenskih" lastniških certifikatih je umeščena v zakonsko določbo, ki ureja "državljanske" lastniške certifikate. Lastniški certifikati iz 31. člena ZLPP upravičencem ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove vrednosti v denarju. Uporabijo jih lahko le za zakonsko določene namene. Zato tudi ni bilo obveznosti delodajalca, da za vrednost certifikata ("razliko v plači") obračuna in plača prispevke za pokojninsko zavarovanje - s tem pa tudi ne podlage za upoštevanje uslužbenskih certifikatov pri pokojninski osnovi.

Ker je glede na vse navedeno pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i kFranc Testen