Jedro

Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Kot je razvidno iz zakonske dikcije, je to kaznivo dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico, ki se izraža v razžaljenosti drugega oziroma objektivno prizadeti njegovi časti in dobremu imenu. Ker je to edina kazensko relevantna "škodljiva posledica", ki jo lahko oškodovanec tovrstnega kaznivega dejanja utrpi, je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje o majhnem pomenu obdolženkinega ravnanja, ker naj zasebni tožilec ne bi utrpel škodljive posledice, še zlasti v predmetnem primeru, ko sodišče zasebnega tožilca še ni zaslišalo.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebnega tožilca, A. A., z dne 18. 2. 2021, zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebnemu tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso nastali.

2. Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v predmetni kazenski zadevi prekoračilo pristojnosti, ki jih ima v fazi odločanja o zasebni tožbi na podlagi 435. člena ZKP, ko se je spustilo v vsebinsko presojo same narave in teže kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno ter osebnosti same obdolženke, ki še ni bila obsojena in posledic dejanja, kar bi lahko po navedbah pritožbe storilo šele po opravljeni glavni obravnavi.

5. Takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki soglaša s pritožbenimi pomisleki in ob preizkusu razlogov napadenega sklepa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta, zasebno tožbo neutemeljeno zavrglo v smislu 5. točke prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP. Navedene določba ZKP sicer dopuščajo, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zavrglo, ker je prišlo do zaključka, da je bil uresničen razlog za ustavitev postopka iz 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ker naj bi bila podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami kazenskega postopka. S takšnimi razlogi utemeljeno pritožnik ne soglaša, saj okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje navaja kot razloge za zavrženje zasebne tožbe, ne pritrjujejo odločitvi sodišču prve stopnje iz napadenega sklepa. Sicer pa so razlogi napadenega sklepa, da je obravnavani kazenski postopek „ultima ratio“, ki pride v poštev šele, ko se druge pravne poti izkažejo za neuspešne, nejasni, saj iz razlogov ne izhaja kateri drug postopek naj bi zasebni tožilec sprožil. Tudi ocena posledic samega kaznivega dejanja, ki jo je utrpel zasebni tožilec in ki jo sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadenega sklepa, brez njegovega zaslišanja, ne more biti podlaga za zavrženje zasebne tožbe.

7. Glede na navedeno je pritrditi pritožbi, da okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v napadenem sklepu, kot razloge za zavrženje zasebne tožbe, niso sprejemljive, saj tudi dosedanja nekaznovanost obdolženke, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne more biti podlaga za zavrženje zasebne tožbe.

8. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Kot je razvidno iz zakonske dikcije, je to kaznivo dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico, ki se izraža v razžaljenosti drugega oziroma objektivno prizadeti njegovi časti in dobremu imenu. Ker je to edina kazensko relevantna „škodljiva posledica“, ki jo lahko oškodovanec tovrstnega kaznivega dejanja utrpi, je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje o majhnem pomenu obdolženkinega ravnanja, ker naj zasebni tožilec ne bi utrpel škodljive posledice, še zlasti v predmetnem primeru, ko sodišče zasebnega tožilca še ni zaslišalo.

9. Zato gre pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko se je vsaj še preuranjeno oprlo na določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

10. Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pri čemer ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, navaja pa, da kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. 11. Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca ugodilo in napadeni sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje, ki sicer ugotavlja, da zasebna tožba vsebuje vse sestavine iz člena 434 ZKP in nima nobenih formalnih pomanjkljivosti, bo moralo v ponovljenem postopku šele po neposrednem izvajanju dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi o zadevi odločiti.