Jedro

Do kumulacije zahtevkov je prišlo med pravdo, pri čemer tožeča stranka za podredni zahtevek ni navedla vrednosti spornega predmeta. Revizija zoper odločitev o tem zahtevku je zato nedovoljena.

Šele v pritožbi so revidenti kot razlog neveljavnosti zatrjevali odsotnost nunkupacije: oporočiteljica naj ne bi izjavila, da je listina njena oporoka. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme o tem na tožeči stranki, ki pa ga je zamudila - prvikrat je trditev o odsotnosti izjave oporočiteljice, da je listina njena oporoka, postavila v pritožbi in brez navedbe opravičljivega razloga, zakaj tega ni storila znotraj roka iz 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija zoper sodbo o primarnem zahtevku se zavrne, zoper sodbo o podrednem zahtevku pa zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da oporoka N. J. pred pričama z dne 28. 9. 2007 ni pravno veljavna. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev te oporoke ter tožnikom naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožniki v reviziji, vloženi zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, navajajo, da stališče pritožbenega sodišča, da tožniki niso oporekali veljavnosti poroke v celoti, ni pravilno. Zahtevali namreč so, da sodišče v okviru tožbenega zahtevka presodi, ali so podani zakoniti razlogi za to, da ni mogoče govoriti, da so bili ob sestavi oporoke upoštevani pogoji iz 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zatrjevali so, da so zapustničina bolezenska stanja vplivala na njeno oporočno sposobnost ter da mora biti oporočiteljeva volja usmerjena v nastanek oporoke, nujno pa mora biti sposoben izjaviti poslednjo voljo (da je to njegova oporoka). Kako pomembna je t. i. nunkupacija, govorita tako sodna praksa kot teorija. Izpostavljajo, da je ostalo vprašanje o tem, ali je bila zapustnica glede na težave z govorom sploh sposobna izjaviti svojo voljo tako, kot navaja teoretik dr. Gavella, odprto, saj o tem ni bil vprašan izvedenec nevrolog. Predlagajo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi odločitev sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, podredno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni utemeljena, zoper odločitev o podrednem zahtevku pa ni dovoljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožeča stranka je postavila dva zahtevka. S primarnim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, s podrednim pa njeno razveljavitev. Do kumulacije zahtevkov je prišlo med pravdo, pri čemer tožeča stranka za podredni zahtevek ni navedla vrednosti spornega predmeta. Revizija zoper odločitev o tem zahtevku je zato nedovoljena (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Ugotovitveni zahtevek se nanaša na domnevno kršitev obličnosti oporoke. Med postopkom je tožeča stranka kot razlog za neveljavnost (ničnost) zatrjevala, da naj oporočiteljica ne bi lastnoročno podpisala oporoke, ki jo je sestavil M. Š. ter da ta kot oporočna priča ne bi smel biti zapisovalec oporoke. Oba razloga sta nižji sodišči ovrgli in revizija pri njiju ne vztraja več. Šele v pritožbi so revidenti kot razlog neveljavnosti zatrjevali odsotnost nunkupacije: oporočiteljica naj ne bi izjavila, da je listina njena oporoka. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme o tem na tožeči stranki, ki pa ga je zamudila - prvikrat je trditev o odsotnosti izjave oporočiteljice, da je listina njena oporoka, postavila v pritožbi in brez navedbe opravičljivega razloga, zakaj tega ni storila znotraj roka iz 286. člena ZPP. Tožeča stranka je tekom postopka sicer res zatrjevala oporočiteljičino nesposobnost govora, vendar je ni povezala z odsotnostjo akta nunkupacije, temveč z nesposobnostjo dajati navodila glede vsebine oporoke (oporočnih razpolaganj).

8. Revizijske navedbe, da akta nunkupacije ni bilo, ker ga oporočiteljica zaradi težav z govorom niti ni bila zmožna, pa tudi oporočni priči o njem nista izpovedali, so, ker predstavljajo nedovoljeno novoto, neutemeljene. Zato so nepomembni vsi tisti revizijski razlogi, s katerimi revidenti opozarjajo na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na dejstvo, da oporoka zato, ker naj oporočiteljica ne bi jasno in razločno izjavila, da gre za njeno oporoko, sploh ni nastala.

9. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zoper odločitev o primarnem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da sama krije svoje stroške revizijskega postopka.