Jedro

Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da ni mogoče s stopnjo zanesljivosti oziroma gotovosti zaključiti, da je pogoj zanesljivosti za izdajo dovoljenja za nabavo orožja in orožne listine pri tožniku izkazan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku odvzame v odločbi navedeno orožje (1. točka izreka) in orožni list št. 0016761 izdan 15. 6. 2002 (2. točka izreka) ter tožniku naložil, da v roku 3 dni po vročitvi te odločbe navedeno orožje in orožni list izroči prvostopnemu organu (3. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ne izpolnjuje več pogoja za nošenje in posest orožja po 3. točki drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) v zvezi s prvim odstavkom 16. člena tega zakona, to je pogoja zanesljivosti. 1. in 2. točka izreka odločbe temeljita na 58. členu ZOro-1. Prvostopni organ bo z odvzetim orožjem ravnal v skladu z 61. členom ZOro-1, kar pomeni, da bo po pravnomočnosti te odločbe pozval lastnika, da v treh mesecih najde kupca za odvzeto orožje. V nasprotnem primeru bo prvostopni organ odvzeto orožje izročil pooblaščenemu trgovcu, da ga proda.

Predmetni upravni postopek se je začel na predlog Policijske postaje Rače, ki je z dopisom z dne 25. 10. 2010 obvestila Upravno enoto Maribor, da je tožnika obravnavala zaradi kršenja določil prvega odstavka 6. člena Zakona zoper javni red in mir, ker je dne 7. 10. 2010 na dvorišču pred stanovanjskima hišama vpil na soseda in ga zmerjal ter grozil neznanim Romom, da jih bo ustrelil. Ugotovili so, da je tožnik pogosto vinjen, da hodi po dvorišču z orožjem, da meri z orožjem proti svojemu psu. Upravni organ je v ugotovitvenem postopku zaslišal pričo A.A., ki je izjavil, da so s tožnikom problemi, ki so se začeli pojavljati po dedkovi smrti zaradi delitve premoženja. Živijo v skupni nepremičnini, katere lastnik je tožnik do 5/6, 1/6 pa je v lasti priče. Tožnik večkrat, ko pride z lova, orožje odloži na mizo pod orehom, ga kaže in se večkrat sprehaja po dvorišču s puško na rami, orožje pa je že nameril tudi proti njemu. Enkrat je dal orožje v roke otroku njegove partnerice, staremu 8 let, in mu dovolil, da sam strelja. Priča B.B., starešina Lovske družine Rače je povedal, da s tožnikom ni posebnih problemov, razen verbalnih konfliktov, v katerih je bil nekajkrat udeležen. Ob dogodku z dne 2. 10. 2009 je prepir prišel do roba pretepa, tožnik pa je bil takrat močno vinjen. Tudi priča C.C. izvenzakonska partnerica priče A.A. je povedala, da je prišlo do sporov zaradi delitve premoženja. Tožnik večkrat vpije po dvorišču in grozi. Enkrat je tudi pretepel njenega partnerja. Njenemu mladoletnemu otroku je dal orožje v roke, da je z njim streljal. Navedeno je celoti potrdil tudi D.D., pričin sin, ki je bil prav tako zaslišan kot priča. Na osnovi tega je upravni organ zaključil, da obstaja velika verjetnost zlorabe orožja pri reševanju medsebojnih sporov med zgoraj navedenimi, pri čemer občasno prihaja tudi do prekomernega uživanja alkohola. Ugotavlja, da so se življenjske razmere, v katerih živi tožnik, spremenile do te mere, da ni več zanesljiv za posest orožja v smislu prvega odstavka 16. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z odločbo št. 216-108/2011/2 (134-05) z dne 23. 1. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega organa in se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s prvim odstavkom 16. člena istega zakona ter 58. člen ZOro-1. Prvostopni organ je postopal pravilno, ko je tožniku odvzel orožje in orožno listino. Izpodbijana odločba je dovolj obširno obrazložena in z zadosti prepričljivimi in tehtnimi razlogi, ki imajo svojo podlago v izvedenih dokazih.

Tožnik se ne strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da ni zanesljiv za posest, nošenje, uporabo ter shranjevanje strelnega orožja. Navaja, da ni orožja nikoli nezakonito izkoriščal ali ga uporabljal v nedovoljene namene. Svojih odgovornosti se kot lovec zelo dobro zaveda. Orožje je vedno pravilno shranjeval v kovinski omari in nedosegljivo otrokom. Pričo D.D., ki je še otrok, so policisti zaslišali brez navzočnosti zastopnika CSD in je zato izpovedal neresnično. Navaja, da prav priča A.A. pritiska nanj zaradi premoženjsko pravnih zadev, ki jih imajo v zvezi s hišo, v kateri živijo. Ob preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je opravila policija, ni bil nikoli vinjen. Nasprotno pa je vsakodnevno vinjen nečak. Razen tega mu policija kakršnihkoli kršitev javnega reda in miru ni dokazala, saj ni agresivne narave in ni nikomur grozil, še najmanj pa s pretnjo uporabe orožja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu vrne zaseženo orožje in orožni list. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Postopek je bil voden v skladu s predpisi, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bil uporabljen tudi materialni predpis. V izpodbijani odločbi so dovolj obširno obrazloženi razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali odvzem orožja in orožnih listin na podlagi citiranih zakonskih določil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. 14. člen ZOro-1 določa pogoje za izdajo orožne listine posamezniku. Pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za uporabo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če so izpolnjeni pogoji, ki so določeni v točkah od 1 do 6 v drugem odstavku 14. člena ZOro-1. Upravni organ je svojo odločitev oprl na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, po kateri mora biti posameznik, ki ima dovoljenje za nabavo orožja, orožni list in dovoljenje za posest orožja, zanesljiv. Posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Posameznik pa v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil, mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek 16. člena ZOro-1). Kadar pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 niso več izpolnjeni, pristojni organ posamezniku odvzame orožje (prvi odstavek 58. člena ZOro-1).

Tudi po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zanesljivo ugotovitev, da okoliščine, v katerih tožnik živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Ob nepravilni uporabi ali shranjevanju orožja lahko nastanejo zelo hude ali nepopravljive posledice za uporabnika orožja in za osebe v njegovi okolici. Prav zato ZOro-1, ki ureja pravice in obveznosti posameznikov v zvezi z orožjem, posebno pozornost namenja varni uporabi orožja. Zato je med pogoji za pridobitev dovoljenja za uporabo orožja tudi, da ni nobenega dvoma glede zanesljivosti osebe, ki želi pridobiti orožno listino.

Sodišče se strinja z ugotovitvami upravnega organa, da pri tožniku pogoj zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni (več) izkazan. Upravni organ je takšen zaključek napravil na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka, iz izpovedb vseh zaslišanih pa izhaja, da ni mogoče s stopnjo zanesljivosti oziroma gotovosti zaključiti, da je pogoj zanesljivosti za izdajo dovoljenja za nabavo orožja in orožne listine pri tožniku izkazan. Pri tem je treba iz zgoraj navedenih razlogov ta pogoj ustrezno strogo razlagati.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more izpodbiti. Tožnik tega, da je med osebami, ki živijo na solastni nepremičnini, spor glede premoženjsko pravnih zadev ne zanika. Tudi po presoji sodišča je imel prvostopni organ v izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem so bile zaslišane v izpodbijani odločbi navedene priče, dovolj razjasnjeno dejansko stanje za zaključek, da ob poglabljanju nesoglasij in občasnem prekomernem uživanju alkohola obstaja verjetnost uporabe orožja. Na odločitev prav tako ne vpliva okoliščina, kako je bil zaslišan pred policisti priča D.D., saj je upravni organ navedeno pričo sam zaslišal. Tudi tožbena trditev, da tožniku ni bilo dokazano, da je alkoholik, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve, saj prvostopni organ svoje odločitve ni oprl na 3. alineo drugega odstavka 16. člena ZOro-1, in prav tako ne trditev, da mu policija ni uspela dokazati kakršnihkoli kršitev javnega reda in miru, saj prvostopni organ svoje odločitve ni oprl na 2. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, to je na zadržek javnega reda, ampak na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, to je na pogoj zanesljivosti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.