Jedro

Sodišče ni kršilo 2. odstavka 192. člena ZKP, ker je obrazložilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti in pripor kot edini primerni ukrep za zagotovitev varnosti ljudi. Nestrinjanje z dokazno oceno glede obstoja okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, pa predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega L.F. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega L.F. in druge osumljence odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je kot pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega L.F. z uvodoma navedenim sklepom zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega L.F. je dne 22.04.2001 vložil na Okrožno sodišče v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa zaradi kršitve določb kazenskega postopka, in sicer 2. odstavka 192. člena ZKP. Po mnenju vložnika bi namreč moralo sodišče ob pravilni uporabi zakona odrediti hišni pripor kot milejši ukrep (in ne pripor), s katerim se da doseči v obravnavanem primeru preprečitev ponovitvene nevarnosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče s sodbo spremeni odločitev sodišča prve stopnje in pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. V čem naj bi bila kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP vložnik zahteve ne pove. Ugovarja sodišču, da je odredilo pripor zoper obdolženega, ne pa hišni pripor in pri tem navaja okoliščine, ki naj bi opravičevale odreditev blažjega ukrepa hišnega pripora. Navajanje teh okoliščin spada na področje dejanskih okoliščin oziroma zakonskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 192. člena ZKP je določeno, da mora pri odločanju o tem, kateri od ukrepov naj se uporabi, sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Vložnikova izvajanja v zahtevi, da je bila združba, katere član naj bi bil obdolženec, odkrita, pri čemer ni pomembno, da v priporu niso vsi njeni člani, ampak da člani združbe vedo, da so odkriti, naj bi zadoščala za ugotovitev, da ni utemeljeno sklepanje, da bi obdolženec s pomočjo preostalih članov združbe uresničeval kazniva dejanja in to celo na način, da bi z njimi komuniciral izključno z uporabo telekomunikacijskih sredstev, ki bi jih imel na razpolago, če bi bil v hišnem priporu.

Navedbe napadenih sklepov o tem, da je obdolženec v preteklosti že ponavljal kazniva dejanja kljub dani varščini in obljubi, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ne morejo po mnenju vložnika omajati pomislekov o utemeljenosti sklepanja na ponovitveno nevarnost, saj je treba upoštevati, kolikor gre za točne trditve obeh sodišč, da se je to zgodilo, ko je bil obdolženec na prostosti in mu svoboda gibanja ni bila omejena, ko je zadeva pri hišnem priporu povsem drugačna. Ker po mnenju vložnika hišni pripor v obravnavanem primeru objektivno preprečuje udeležbo pri kaznivih dejanjih na način, kot ga navaja sodišče, ko je združba odkrita, naj bi bilo logično, da se namen, ki ga hoče doseči sodišče s priporom, da doseči tudi z uporabo hišnega pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako preiskovalni sodnik kot izvenobravnavni senat v napadenih sklepih, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, ustrezno obrazložila priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot edini primerni ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, zato sodišče ni kršilo 2. odstavka 192. člena ZKP. Vložnikovo nestrinjanje z dokazno oceno glede obstoja okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ugotavljanje dejstev in okoliščin ter njihova ocena je pridržano prvostopenjskemu in pritožbenemu odločanju v posameznem sodnem kazenskem postopku. V čem naj bi bila sicer kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, pa vložnik zahteve ne obrazloži. Glede na zgoraj povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom kot neutemeljeno zavrnilo.