Jedro

Določba 266. člena ZPIZ v prvem odstavku določa, da so izvedenski organi zavoda invalidske komisije, ter zdravniki posamezniki, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Njihovi izvidi in mnenja v sodnem postopku predstavljajo v smislu 224. člena ZPP javno listino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. I-1025180 z dne 19.11.1998 in z dne 22.4.1999, in na ugotovitev, da pri njej obstaja invalidnost prve kategorije. Na podlagi dokončne odločbe tožene stranke je bilo ugotovljeno, da je zavarovanka zmožna za svoje delo brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, zato ni upravičena do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da tožnici ni bilo omogočeno nepristransko sojenje, saj je sodišče svoje odločitve oprlo na mnenje tistega organa tožene stranke, katero se v tem sporu izpodbija. Ker je ekonomska odvisnost invalidske komisije druge stopnje, ki je v sodnem postopku dopolnila svoje izvedensko mnenje, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba, nedvomno podana, je podan dvom ne le v pristranskost izvedenega mnenja, temveč tudi v nepristranskost samega sojenja. Pravica do nepristranskega sojenja je ustavno varovana človekova pravica in temeljna svoboščina, zato terja široko obravnavanje izločitvenega razloga glede obstoja dvoma o nepristranskosti. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 228/2000 z dne 10.12.2000. Za odstranitev dvoma, ki izhaja iz mnenja lečečega psihiatra tožnice v njegovem izvidu z dne 17.9.1998 in z dne 10.11.1998, da tožnica takšna kot je, ni sposobna za organizirano pridobitno delo, bi moralo sodišče pritegniti v postopek zapriseženega sodnega izvedenca zdravnika psihiatra. Sodišče pa je vse dokazne predloge tožnice zavrnilo kot neutemeljene in se samo postavilo v vlogo medicinskega izvedenca, ko je ugotovilo, da neskladje med izvedenskim mnenjem invalidske komisije druge stopnje tožene stranke in medicinsko dokumentacijo, ne obstaja. To je storilo kljub temu, da samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim znanjem. Ker je višje sodišče v izpodbijani sodbi celo samo ugotovilo, da je psihiater pri tožnici ugotovil, da za organizirano delo ni več sposobna, je napačno uporabilo materialno pravo. Kljub psihiatričnemu izvidu je namreč ugotovilo, da pri tožnici prva kategorija invalidnosti ni podana. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z navodilom, da naj sodišče imenuje stalne sodne izvedence zdravnike, na podlagi katerih bo tožnici omogočeno nepristransko sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja kot revizijski razlog bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z imenovanjem sodnega izvedenca medicinske stroke o pravno pomembnem dejstvu, ali je tožnica glede na njeno depresivnost še vedno zmožna oziroma nezmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Takšnega mnenja je bil - kot izhaja iz izvidov z dne 10.11.1998 in 17.9.1998 - namreč tožničin lečeči zdravnik. Ker se je o tej odločilni okoliščini sodišče oprlo na dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, v katerega nepristranost, po mnenju revizije - zaradi ekonomske odvisnosti od tožene stranke - obstaja dvom, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka.

V obravnavani zadevi se je izkazalo, da je vprašanje, ali je podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka neločljivo povezana z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava. Od razlage materialno pravnih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ) je namreč odvisen odgovor, ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista na podlagi določb zakona za pravilno ugotovitev oziroma razjasnitev okoliščin glede obstoja trajnih sprememb v zdravstvenem stanju tožnice izvedli dokaza z izvedencem.

Podlaga za presojo uporabe materialnega prava je vsebovana v 27. členu ZPIZ. Invalidnost po tej določbi je podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije (prvi odstavek). Zmanjšanje delovne zmožnosti je po drugem odstavku podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, poln delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se v skladu s prejšnjim odstavkom ocenjuje invalidnost. Izguba delovne zmožnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (tretji odstavek).

Zakon ne določa pojma invalidnosti v medicinskem smislu, temveč socialnopravno definicijo invalidnosti. Kombinacija medicinskih in nemedicinskih meril se ugotavlja v izvedenskem postopku pred invalidskimi komisijami (sprememba v zdravstvenem stanju, končano zdravljenje kot zakonsko določeno medicinsko merilo, psihofizične zahteve delovnega mesta, delovne razmere, normalni delovni učinek oziroma napor, možnost dela s polnim ali skrajšanim delovnim časom kot zakonsko določeno medicinsko merilo). Povezanost obeh skupin meril je invalidnost. Za ugotovitev invalidnosti je zlasti pomembno, da izvedenski organ zavoda, to je invalidska komisija, oceni, ali je zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija končana. Invalidnost je po omenjenem prvem odstavku 27. člena ZPIZ podana, kadar se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje obeh invalidskih komisij, zlasti na dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 21.10.2002, iz katerih izhaja, da pri tožeči stranki invalidnost ne obstaja in je za svoje delo čistilke zmožna v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Tudi sodišče druge stopnje je povzelo dejanske ugotovitve iz omenjenih invalidskih mnenj in poudarilo, da le - ta niso bila nepopolna ali med seboj neskladna, zato ni prišla v poštev uporaba določb 243. člena ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišča med medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem ni nobenih objektivnih razlogov za dvom v njegovo pravilnost. Kot je ugotovilo v svojih razlogih v zadnjem odstavku obrazložitve na drugi strani "specialisti pri tožnici zaradi zdravstvenega stanja ne ugotavljajo popolne nezmožnosti za delo, razen psihiater, ki v izvidih z dne 17.9.1998 in 10.11.1998 ugotavlja pri tožnici le depresivno simptomatiko in psihomotorno upočasnjenost, ne pa psihične bolezni in kot razlog za organizirano delo izpostavi še večletno nezaposlenost." Na vprašanje ali pomenijo te ugotovitve lečečega psihiatra tudi takšne spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, ki so ali bi lahko bile povezane tudi z njeno delovno zmožnostjo, ustreznega odgovora invalidske komisije - po mnenju revizijskega sodišča - niso dale.

Sklicevanje na odsotnost psihične bolezni (izvedeniško mnenje invalidske komisije z dne 9.4.1999), ob hkratni diagnozi pod šifro F33.9 - ponavljajoča se depresivna motnja (listovna številka 26) namreč ne dajejo zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava iz 27. člena ZPIZ. V njegovem prvem odstavku je vsebovana določba prvega člena Konvencije MOD št. 159, po kateri je "invalid" oseba, katere možnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da napreduje v njej, so bistveno zmanjšane zaradi telesne ali duševne okvare, priznane po predpisih. Pojem "invaliden" je enako opredeljen tudi v priporočilu MOD št. 168. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ki jo sicer tožeča stranka v reviziji uveljavlja (prvi odstavek 339. člena ZPP) kot opustitev izvedbe dokazov z imenovanjem sodnega izvedenca. Glede očitka revizije, s katerim ugovarja legitimnost invalidskih komisij prve in druge stopnje, je opozoriti na določbo 266. člena ZPIZ, ki v prvem odstavku določa, da se izvedenski organi zavoda invalidske komisije, ter zdravniki posamezniki, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Njihovi izvidi in mnenja v sodnem postopku predstavljajo v smislu 224. člena ZPP javno listino. Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek). Ker so se v obravnavani zadevi podatki članov invalidskih komisij razhajali z izvidi lečečega psihiatra tožnice, bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinega duševnega zdravja odstraniti. Sodišče prve stopnje bi imelo za ugotovitev tega odločilnega dejstva na voljo ne samo dokaz z izvedencem, temveč tudi z zaslišanjem tako lečečega psihiatra kot specialistov nevro psihiatrov - članov invalidskih komisij obeh stopenj. Glede na skromno število dokaznih sredstev, ki jih je imelo na voljo sodišče prve stopnje, bi moralo sodišče druge stopnje preizkusiti, ali je prvostopenjsko sodišče res utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke.

Procesno ravnanje obeh sodišč v nasprotju z določbo tretjega odstavka 224. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. To pa ima za posledico razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč (prvi odstavek 379. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.